Odvisnica od ljubezni

Ni prav veliko knjig, pri katerih sem vzljubila le eno poglavje. Uspešnica Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert je ena od njih. Prvi del, v katerem junakinja zapusti zaročenca, proda vse svoje imetje in se odloči, da bo potovala po svetu, da bi odkrila samoto in sama sebe, je zgodba o Italiji.

Pravzaprav ljubezen

Vsakdo, ki ljubi Italijo, se lahko spogleda s pripovedmi, o katerih piše Gilbertova – z užitki, ljubeznijo do hrane in življenja, hlačami, ki postanejo preozke že po nekaj dneh slastnih špagetov, z renesančnimi umetninami, z zapeljivimi Italijani. Italija je najboljša dežela, kamor se lahko odpraviš, če si nesrečen zaradi ljubezni, saj komplimenti naključnih moških, ki se ne morejo upreti ženski, na tvoje žalostno srce kapljajo sladko kot vroča čokolada. Včasih, ko imamo zlomljeno srce, napiše pisateljica, lahko skozi te razpoke vstopi svetloba. Če je ta svetloba italijansko nebo, polno sonca, še toliko bolje.

Natančno se spomnim prizora, v katerem glavna junakinja po učni uri italijanščine v najetem stanovanju v Rimu leži v banji, polni mehurčkov, in bere italijansko-angleški slovar. Najbrž se ga najbolj spomnim prav zato, ker sem tudi jaz nekoč v Firencah, utrujena od pohoda po galerijah in muzejih, ležala v hotelski banji, polni mehurčkov, ter v italijanščini – čeprav je ne znam – brala drobno knjižico o relikvijah, ki sem si jih šla ogledat naslednje jutro.

Drugi del knjige Jej, moli, ljubi se dogaja v Indiji, tretji v Indoneziji. V Indiji se glavna junakinja sreča z duhovnostjo, s katero se nato spogleduje tudi na Baliju, kjer končno sreča moškega svojega življenja, Brazilca, s katerim se kasneje poroči. Knjigo so prodali v več kot osemnajstmilijonski nakladi in po njej posneli istoimenski film z Julio Roberts in Javierjem Bardemom v glavnih vlogah.

Gilbertova je po tej knjigi zaslovela, obogatela in napisala še kar nekaj del. Žal mi je, da je bila njena debela knjiga Pečat stvarjenja, ki je izšla tudi v slovenščini, tako spregledana, ker je dobra. Roman je spretno napisan v slogu in jeziku Charlesa Dickensa, saj se dogaja v 19. stoletju v ZDA in govori o botaničarki Almi Whittaker; botanika je bila v tistih časih edina znanstvena veda, s katero se je bilo dovoljeno ukvarjati ženskam. Na TED-u je imela tudi izjemno dobro predavanje o kreativnosti in navdihu, ki je eno mojih najljubših, medtem ko me je njeno delo Velika čarovnija, v katerem govori o ustvarjalnem življenju, precej razočaralo.

Ljubezenski roman v krempljih življenja

Prejšnji teden je v ZDA izšla njena nova in težko pričakovana knjiga All the Way to the River: Love, Loss, and Liberation (Vse do reke: ljubezen, izguba in osvoboditev). Spet gre za avtobiografsko pripoved, ki je tokrat precej bolj temna. Gilbertova je zapustila svojega brazilskega moža in zaživela z Rayyo Elias, frizerko, pankerico in nekdanjo zasvojenko z drogami, ki je zbolela za rakom jeter in trebušne slinavke. Živeli sta strastno in divje, vse dokler se ni Rayya znova predala drogam, ki so jo vedno bolj spreminjale v paranoično pošast, tako da je pisateljica, ki se je začela vdajati alkoholu, v nekem trenutku premišljevala celo o tem, da bi jo umorila. Po Rayyini smrti se je odločila, da bo napisala to zgodbo. Knjigo prav zdaj berem. Njena glavna tema je odvisnost, pa ne odvisnost od drog, ampak od ljubezni. Že v Jej, moli, ljubi je Gilbertova napisala, da je zasvojenost zaščitni znak vsake ljubezenske zgodbe, ki temelji na zaljubljenosti. Čeprav zdaj v intervjujih govori, da se je odločila za celibat in samsko življenje, najbrž ne bo dolgo trajalo, da bo spet odvisnica o ljubezni in o tem spet napisala knjigo.