Ognjemetom se ni treba odpovedati

O onesnaženju in ognjemetih s profesorjem dr. Samom Staničem.
Objavljeno
05. januar 2018 20.06
Ognjemet z gradu v Ljubljani 1. januarja 2014.
G. U.
G. U.

Pozimi je zaradi kurilne sezone in vremenskih razmer v zraku več škodljivih trdnih delcev kot ponavadi. V zadnjem času se precej govori o tem, da se razmere ob koncu leta še poslabšajo zaradi številnih ognjemetov. O onesnaženju in ognjemetih smo povprašali prof. dr. Sama Staniča, vodjo Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici.

Kaj sploh so trdni delci, zakaj so škodljivi, kateri so najbolj škodljivi in kdaj jih je v ozračju največ?

Suspenzijo drobnih kapljic in delcev v atmosferi imenujemo aerosoli. Aerosoli, ki imajo tipično velikost med stotinko mikrona in nekaj deset mikronov (mikron je tisočinka milimetra), so v prizemni plasti ozračja vedno prisotni. Veliko jih je naravnega izvora, na primer vulkanski pepel ter mineralni ali cvetni prah. Kot onesnaževala ponavadi obravnavamo aerosole človeškega izvora, na primer črni ogljik, ki je posledica kurjenja biomase in fosilnih goriv v kuriščih oziroma v motorjih z notranjim zgorevanjem.

Na evropski ravni je Slovenija glede koncentracij delcev in ozona kar problematična. Pri delcih glavni problem niso sami izpusti, ampak kombinacija značilnih vremenskih vzorcev ter reliefa in seveda razpršeni izpusti iz malih kurilnih naprav. Povišane vrednosti ozona pa so povezane z regionalnim značajem njegovega nastajanja in transportom ozona in njegovih predhodnikov tudi od drugod. Raven aerosolov večinoma vseeno ni tolikšna, da bi bila škodljiva za zdravje.

Izjema je zimsko obdobje, ko se zaradi razgibanega reliefa izpusti predvsem iz malih kurišč in prometa ob stabilnem vremenu ujamejo v kotlinah in dolinah, kar privede do povišanih vrednosti delcev. Za človeško zdravje so praviloma bolj škodljivi manjši aerosoli, saj laže prodrejo v telo. Dobro znan primer je azbest.

Kateri so največji viri trdnih delcev, ali se onesnaženje z njimi v Sloveniji povečuje?

Vedno prisoten naraven vir aerosolov v atmosferi je vnos trdnih delcev s površja v prizemno plast ozračja, na primer zaradi vetra ali drugih fizikalnih pojavov. Izmed aerosolov človeškega izvora, ki jih ponavadi obravnavamo kot onesnaževala, je v Sloveniji treba izpostaviti mala kurišča, promet in industrijo. Da so glede delcev pri nas dejansko največji problem izpusti iz malih kurišč, se lepo vidi na primeru Velenja, kjer zaradi sistema daljinskega ogrevanja kljub značilnim vremenskim vzorcem in kompleksnemu terenu nimajo težav. V splošnem se je kakovost zraka v zadnjem času poslabšala zaradi povečane rabe biomase za ogrevanje, kar je posledica gospodarske krize in poceni lesa za kurjavo ob žledu in orkanskem vetru.

Foto: Miha Godec

Agencija za okolje (ARSO) je pred novim letom pozivala občine, naj se odpovedo ognjemetom, da bi preprečili povečanje onesnaženja s trdnimi delci. Je to res tako velika težava, da bi bila odpoved ognjemetov upravičena?

Ognjemeti niso glavni vir onesnaževanja ozračja, saj jih uporabljamo redko, le ob posebnih priložnostih in le na določenih krajih. Raziskave so pokazale, da lahko kompleksna narava delcev, ki jih v ozračje sproščajo ognjemeti, resno in neposredno ogroža zdravje ljudi. Ugotovili so še, da ognjemeti prispevajo tudi k tvorbi ozona pri tleh. Ozon je prav tako škodljiv za ljudi, še posebno za tiste z boleznimi dihal.

Vendar so ognjemeti del človeške kulture že približno 1400 let in so lahko zares čudoviti, zato je moje osebno mnenje, da se jim kljub tveganju ni treba v celoti odpovedati. Ker jih praviloma uporabljamo v gosto naseljenem okolju, menim, da bi morali le paziti, da z njimi ne ogrožamo ljudi v bližini. Ognjemete torej uporabljajmo preudarno, v ustreznih vremenskih razmerah, ki omogočajo, da se atmosfera dobro premeša in da koncentracije onesnaževal ob ognjemetu ne dosežejo vrednosti, nevarnih za ljudi.

Meritve v Ljubljani kažejo, da velik novoletni ognjemet ni povzročil večje onesnaženosti, po drugi strani pa je meritev v Mariboru pokazala izjemen skok onesnaženosti po ognjemetu. V Novi Gorici, kjer je vaš laboratorij, je meritev po polnoči prav tako pokazala velik skok v koncentraciji trdnih delcev, čeprav ognjemeta sploh ni bilo. Od kod takšne razlike?

Koncentracija aerosolov v zraku zaradi ognjemeta ni odvisna le od količine aerosolov, ki jih vnesemo v prizemno mejno plast, ampak tudi od lokalne razgibanosti terena (na primer, od velikosti kotline oziroma doline), vetrovnih razmer in od višine prizemne mejne plasti, ki je lahko zelo različna. Ponoči, ko se ozračje ohladi, je višina prizemne mejne plasti nižja, poleg tega je pozimi, še posebno ob temperaturni inverziji, mešanja zračnih mas znotraj prizemne mejne plasti izredno malo. To pomeni, da lahko v določenih vremenskih razmerah zaznamo ogromno povečanje koncentracij aerosolov zaradi ognjemeta, v drugačnih pa bi isti ognjemet povzročil le minimalno povečanje.

V Ljubljani ob prihodu leta 2018 ni bilo bistvenega povišanja koncentracij zato, ker je bila v času ognjemeta relativno dobro prevetrena in so bile koncentracije manjše. Maribor takrat ni bil dobro prevetren, je pa zapihal malo močnejši veter po 2. uri, ki bi lahko delce zanesel iz ožje lokacije ognjemeta v smeri proti merilni postaji in je zato skok nastal pozneje. V Novi Gorici ni bilo prevetreno, zato so bile koncentracije pričakovano visoke.

Okoljska merilna postaja Agencije RS za okolje je v Novi Gorici nameščena v bližini glavne prometnice in trgovinskega centra, tako da so koncentracije delcev močno odvisne od prometa. Skok v koncentraciji po polnoči ne preseneča, saj lahko pričakujemo, da se bodo takrat aktivnosti v prometu povečale.

Kako bi bilo mogoče koncentracije zmanjšati?

O zmanjšanju koncentracij aerosolov je treba razmišljati predvsem v okoljih, kjer se zaradi konfiguracije reliefa in vremenskih vzorcev pojavljajo povišane in za ljudi škodljive vrednosti. Z vidika malih kurišč je zagotovo treba spodbujati (tudi z denarno pomočjo) zamenjavo starih kurilnih naprav z učinkovitejšimi, boljšo izolacijo stavb in ustrezno pripravo (predvsem sušenje) drv. Glede prometa bi se veljalo zgledovati po Nemčiji in Avstriji, kjer ob bolj kritičnih vremenskih razmerah in povišanih koncentracijah delcev na primer omejijo hitrost na mestnih obvoznicah ali pa omejijo vožnjo v mestnem jedru. Vsekakor pa moramo za dolgoročno zmanjšanje koncentracij aerosolov človeškega izvora težiti k razvoju učinkovitih zelenih virov energije (ki bodo res zeleni) oziroma povečani uporabi obstoječih virov, pri katerih ni emisij delcev v ozračje.