Okoljski birokrati kot del problema

Pristojni inšpektorji potrebujejo čedalje bolj specializirano strokovno znanje, ki pa ga, kaže, nimajo dovolj.

Objavljeno
04. avgust 2017 16.09
Brane Maselj
Brane Maselj
Okoljevarstveno dovoljenje je izraz, ki smo ga v zadnjih mesecih v medijih tolikokrat ponovili, da ga je nazadnje morala slišati tudi vlada. Ta je, po pregledu poročila o požaru v Ekosistemih, končno sklenila, da se je treba intenzivno lotiti revizije vseh okoljevarstvenih dovoljenj v državi.

Posebne skupine inšpektorjev bodo zdaj pregledovale nosilce teh dovoljenj, približno po enega na teden. Vsaj tako je obljubila ministrica za okolje Irena Majcen. Ker je bilo teh dovoljenj, kot si lahko pogledamo na spletni strani agencije za okolje, od leta 2007 do konca julija letos izdanih 177, lahko sami izračunamo, da bodo, upoštevaje pravico inšpektorjev do dopustov in pričakovanih zapletov, inšpekcije, v najboljšem primeru, najmanj tri leta pregledovale objekte in naprave teh družb in obdelovale njihove dokumentacije.

Vprašanje ni le, ali bodo pristojni pri vsem tem terenskem delu našli še čas za reševanje novih vlog, saj so že doslej zelo pičlo potrjevali nova dovoljenja; letos komaj devet. Veliko večje vprašanje je, ali so državni uslužbenci, ki so jim zaupane inšpektorske naloge, sposobni prepoznavati potencialne okoljske nevarnosti. Za takšna zapažanja je kakšno pravniško znanje popolnoma neustrezno. Pravniki znajo natančno brati pravilnike in ocenjevati, kako so interni akti posameznih podjetij usklajeni z zahtevami zakonodajalca, toda ali znajo tudi na terenu ločiti nevaren odpadek od nenevarnega; ali vedo, kaj povzroča onesnaževanje vode in zraka in zakaj?

Ni dvoma, da mora imeti pooblaščeni inšpektor za takšno delo bolj strokovno oziroma čedalje bolj specializirano strokovno znanje. Zdi se, da se okoljska ministrica tega primanjkljaja svojih »strokovnih« služb ne zaveda. Na pomoč se ni odločila poklicati strokovnjakov z ustreznim znanjem; vsaj na zbornici inženirjev Slovenije niso v teh dneh imeli klica iz vlade. Strokovnjaki, ki doživljajo isto usodo z zastrupljenim okoljem kot mi, laiki, so gotovo tudi osebno zainteresirani za ustrezen monitoring okolja. V primeru družbe Ekosistemi se je na fotografijo gorečih odsluženih železniških pragov, ki naj bi bili nenevaren lesni odpadek, za to imajo Ekosistemi dovoljenje, objavljenih na spletni strani Dela, odzval dekan biotehniške fakultete Miha Humar. Opozoril je, da so ti pragovi impregnirani s kreozotnim oljem, ki je zmes 400 policikličnih aromatskih spojin, od katerih jih je polovica zelo strupenih, in da torej niti približno niso nenevaren odpadek.

Pred leti, ko se je kar dvakrat zgodil pogin rib v Perniškem jezeru, sem se pogovarjal s strokovnjakom za vode Mihaelom Tomanom, ki je za pristojno ministrstvo raziskal in napisal poročilo o tem, kaj se je pri (ponovnem) poginu rib dogajalo v jezeru. Vzrok so bile cianobakterije v vodi, ki so se zaradi neprimernega krmljenja rib tako silovito razmnožile, da so ponoči porabile ves kisik, zato ga je zmanjkalo za ribe. Toda »strokovnjaki«, ki so prihajali pred tem opravljat meritve, so poročali, da je kisika kar 2,5-krat več, kot je treba. Meritve so opravljali le čez dan ...

Sodni izvedenec s fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki je sodeloval pri raziskavi lanskega onesnaženja reke Mure, nam je povedal, da inšpekcija iz Maribora, ki je prihitela obrežje reke, ni znala vzorcev niti pravilno vzeti. Kako naj potem v njih išče vzroke onesnaženja? In čeprav lahko sprehajalci s prostim očesom skoraj vsak dan opazujemo rjavkaste naftne madeže na zeleni površini Ljubljanice, nihče ne meri vsebnosti mineralnih olj v vodi. Ali sploh vemo, znamo oceniti, koliko je poleg turističnih ladjic, črpalk na fosilna goriva, ki prav tako onesnažujejo vodo?

Prav tako je negotovo, ali je naša zakonodaja, predvsem zakon o varstvu okolja, res ustrezno usklajena z direktivami EU. Ena takšnih prvih direktiv je že leta 1996 zahtevala, da se lahko v primerih nevarnih odpadkov izda dovoljenje le, če zbiralec oziroma predelovalec uporablja najboljšo tehnologijo. Najboljšo možno! Smernice Unije, kako ustrezno vrednotiti vse to, menda štejejo kar 18.000 strani. So se kdaj katere uradne »strokovne službe« res pregrizle skozi vso to normativo?