Optimizem tu in zdaj!

Žiga Valetič, pisatelj: O alternativnem pogledu na minljivost.
Objavljeno
15. november 2014 18.21
Luka Valetič - pisatelj 06.novembra 2014
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Pisatelj, publicist, prevajalec in scenarist Žiga Valetič (1973, Ljubljana) je doslej prevedel in objavil več knjig mistične poezije Rumi, Kabir, Upanišade, Kahlil Gibran in publicistična besedila s področja popularne kulture o glasbi, stripu, literaturi, kulturi okoljevarstva. Je aktivni član Slovenskega združenja za preprečevanje samomora in avtor več humorističnih knjig. Nedavno je pri založbi Mladinska knjiga izdal roman Optimisti v nebesih.

Ste prevajalec, publicist, grafični oblikovalec, scenarist, pisatelj in še kaj. Kako vam uspeva usklajevati vse te interese ali gre za nujo preživetja?

Pretežno oblikujem knjige, sem pa v zadnjih letih res pisal veliko člankov, recenzij, kulturoloških esejev, pa tudi scenarije, romane in še kaj. Vsekakor gre tudi za nujo preživetja, ampak na koncu morajo biti besedila dovolj dobra, da jih nekdo potrdi, objavi in še kako drugače realizira. V zadnjem času se vse bolj osredotočam na scenaristično pisanje in v prihodnje samega sebe vidim predvsem pri filmu in televiziji.

Kako to, da vas poleg intenzivnega zanimanja za fenomen samomora zanima tudi njegov antipod – humor?

Vprašanje zveni kot tisto o kuri ali jajcu, zato ne vem, ali znam odgovoriti dovolj preprosto. Smrt je tista, ki se bo v vsakem primeru – če jo sami izzovemo ali ne – smejala zadnja, kajne? Vendar nikjer ne piše, da se, dokler se to ne zgodi, ne moremo smejati mi. Z življenjem ob boku, kajpak ...

V vašem novem romanu Optimisti v nebesih ste našo sodobnost povzeli v zgodbi, ki se dogaja v treh družinah humoristov.

Humoriste in komedijo v vseh oblikah spremljam že vrsto let in tudi sam sem se že preizkušal in se še vedno preizkušam v žanru humorja. Nekateri so pričakovali, da bo knjiga humoristična, ker govori o humoristih, ampak sem predvsem želel prikazati človeško, tudi senčno plat humorizma. Ja, želel sem napisati komunikativno in tekočo pripoved, ampak humoriste v romanu soočim s smrtjo v družini in to pač niso pretirano komični trenutki. Lahko pa v tem izrazijo svojo življenjsko filozofijo, svoj pogled na minljivost in ta je v mojem primeru pozitivističen.

Opazen je generacijski in socialni prepad, ki ga ponazarjajo humorist, ki je svoje najboljše čase doživel v socializmu, humoristka, ki je redno zaposlena v javnem zavodu in hkrati »tezgari« na zasebnih odrih, in mlad stand-up komik, ki se mu obeta lasten televizijski šov.

Drži, hotel sem vsaj nakazati razlike med tipi humorja, med družbenim statusom različnih zvrsti humorja in tudi generacijske razkorake v dojemanju humorja, zato je oče ugleden humoristični pisatelj, starejša hči je gledališka igralka, mlajši sin pa stand-up komik. Poudarim pa tudi dejstvo, da živimo v dobi neizmernih generacijskih razlik. Tega mogoče ne pokažem kot velikanski problem, pa vendar se temu več nikjer ne morem izogniti. V teh časih namreč ne vidim dveh ali treh sobivajočih generacij, ampak vsaj štiri ali pet.

Zgodbo ste začinili z obilico malenkosti. Ena od teh je likanje, ki ga vaš moški lik fetišizira.

Roman je v resnici nastal, ko sem želel poglobiti like za družinsko filmsko komedijo, ki jo ravno končujem. Besedilo sem poslal na razpis Mladinske knjige in v kuverto vtaknil listič, češ da gre za prvega od treh delov, ampak sem listič potem izvlekel. Ker knjiga nima velike zgodbe, saj se bo dokončna zaokrožitev zgodila šele v tretjem delu, sem največ življenja vdihnil malenkostim, detajlom, občutkom, mislim, utrinkom, trenutkom ... Poetičnim in malo manj poetičnim, kot je na primer likanje. Res je, moji moški liki vsi po vrsti likajo. Saj veste, tudi Bog je ustvaril človeka po svoji podobi ...

Prav tako pogosto omenjate Pavliho. Kako je mogoče, da smo imeli v času totalitarizma odlično humoristično revijo, v svobodi in demokraciji pa je ne premoremo?

Socialistične in komunistične oblasti po vsej vzhodni Evropi so načrtno uveljavile humoristične časopise, ki so bili več desetletji sila priljubljeni. Njihovi pisci in ilustratorji so sicer morali pisati v okvirih partijskih zapovedi, včasih pa so šli tudi onkraj tega. V teh uredništvih je pokalo od ustvarjalnosti, pa tudi plače so bile nekajkrat višje od povprečnih. Vmes se ni zgodila samo sprememba sistema, ampak tudi vzpon informacijske tehnologije. Humor je zdaj vsepovsod, v filmih, na televiziji, na odrih, na internetu, zelo malo pa ga je v pisani besedi. Z leti sem si nabral največjo zbirko literarnega humorja v slovenskem jeziku, približno tristo knjig, zato vem, da klasične humoreske ne piše skoraj nihče več.

Tém je v romanu toliko, kot jih je v dnevnem časopisu: neoliberalni kapitalizem, ki nas duši, negotove oblike zaposlitve pa navidezna vsemogočnost internetnih družabnih medijev in še bi lahko naštevali. Ste želeli veliko tega povedati?

Ne glede na vse mogoče tematike, ki se vpletejo v pripoved, sem želel povedati eno samo stvar – prikazati alternativni pogled na človekovo minljivost.

Poglavja so kratka, drveča, kot v glasbenem videospotu.

Tak je tudi čas, v katerem živimo. Vsaj jaz živim v takšnem času in čeprav bi seveda rad izstopil iz njega, očitno na neki perverzen način v vsem tem direndaju tudi uživam. Nekaterim uspe izstopiti, pa kljub temu ne izražajo pretiranega zadovoljstva, se mi zdi. Drugače pa sem roman zanesljivo pisal pod vplivom scenaristike, ki se ji intenzivno posvečam zadnja leta. Živimo v času famoznih televizijskih serij in nekaj tega ozračja – ozračja nadaljevank – sem želel prenesti tudi med platnice.

Koliko je po vašem mnenju naloga literature, da reflektira ali da tudi agitira?

Literatura nima naloge. Lahko počne, kar se ji zljubi. Lahko agitira, lahko reflektira, lahko počne oboje skupaj in še marsikaj drugega. Ne glede na to, kaj sama sebi zastavi za nalogo, pa je prepričljiva samo takrat, ko je iskrena in ko je kakovostno artikulirana. Skriti cilj, ki sem si ga zadal pri pisanju Optimistov, je bil tudi ta, da bi z romanom povedal natanko – nič!