Ostanki dneva
V zadnjih tednih se je svet, kot ga poznamo, postavil na glavo.
Odpri galerijo
V času, ko demokracije po svetu ugašajo kot lučke v hišah na vasi, ko se bliža polnoč, je pomembno, kakšni bomo iz te reke prišli – kot mlahavi utopljenci ali pokončni ljudje, ki jim niso zlomili duha. FOTO: Shutterstock
Najobičajnejše stvari, kot so kava s sodelavci, nakupovanje nove spomladanske kolekcije, izlet na morje, partija taroka s prijatelji ali igra z otroki v Tivoliju, so zdaj na seznamu prepovedanih, navaden odhod v lokalno živilsko trgovino pa se je spremenil v prizor iz filma katastrofe.
Svobodo smo čez noč žrtvovali za varnost in se z izjemo sprehodov znašli ujeti med štirimi stenami z najožjimi družinskimi člani. Če v teh dneh ugotavljamo, da smo si slabo postlali, lahko le stisnemo zobe in čakamo – tudi ločitve v izrednih razmerah niso mogoče.
Za nameček smo se starši šoloobveznih otrok znašli v vlogi nadzornikov opravljanja šolskih obveznosti in vsi po vrsti skesano ugotavljamo, da morda težava le ni v sistemu, nesposobnem učitelju, kopici balasta ali v luni v znamenju raka, ampak izključno v našem razvajenem potomcu.
Ustvarjanje časopisa je v teh dneh sila pestro početje. Z Uršo zdaj med telefonskimi kavami pretresava ideje in se sprašujeva, kako in s čim ljudi, ki želijo v teh dneh iz trgovin čim prej pobegniti, prepričati, da na begu s seboj vzamejo tudi Nedelo. Na tem mestu velika hvala, dragi bralci, ker ostajate z nami!
Z Mihom naju v realnosti ločuje manj kot dvesto metrov, pa me vedno zanima, kako je v sosednji ulici. Luc, najmlajši člen naše male ekipe, poroča o svojih tekaških podvigih, Gorazd, najbolj politično podkovan med nami, postreže s poglobljeno analizo dogajanja. Grega se z dolenjske strani vedno oglasi s kakšno zabavno zgodbo in me spomni, kako dober občutek je, ko se krohotaš absurdnosti situacije.
Starejša hčerka se s sošolci enkrat na teden vidi prek zaslona in me zvečer sprašuje, kdaj bo lahko šla v šolo, se igrala s prijatelji in videla razredničarko. V tistih trenutkih, ko leživa v temi in čakam, da bo zaspala in se bom vrnila za računalnik, se vame začne plaziti tesnoba.
Kdaj se bo naše življenje vrnilo v ustaljene tirnice? Kdaj bom lahko objela mamo? Kdaj bomo s prijateljicami v najljubšem baru spet klepetale do onemoglosti? Kaj bo s službami, kaj s kreditom? Bo svet še kdaj enak ali bom šarmantnega sodelavca naslednjih nekaj let gledala v maski?
Dva družinska člana sta s situacijo vendarle zadovoljna. Prvi je maček, ki ima zdaj služabnike, ki mu odpirajo vrata, ves čas pri taci. Drugi je naš najmlajši, presrečen, da mu zaradi »kojonavijusa« ni treba v vrtec. Njegovi dnevi so sestavljeni iz zlaganja kock, dolgih gozdnih sprehodov, kjer odkriva zaklade, avtomobilskih dirk in sestavljanja puzzlov.
V sredo je praznoval tretji rojstni dan. Dobil je novega džipa za svoj vozni park in čokoladno torto, na kateri je gorela lanska svečka s številko dve. »Vesel sem, mami,« je navdušeno vzklikal, ko je odvil avto s svetlečimi lučkami na strehi. Tistega dne smo bili ob njegovi nalezljivi dobri volji veseli vsi.
V času, ki nam je spodnesel tla pod nogami, ko se ostankov normalnosti oklepamo kot rešilnih bilk, pogosto pomislim na babico. Preživela je strahote Auschwitza in izkusila grozo, mnogo hujšo od te, ki jo morda med valjanjem po kavču izkusi kdo od nas, ker ne more po nakupih v Trst ali na kavo v Opatijo.
Potem ko jih je zaradi sodelovanja s partizani izdal prvi sosed, so ji pred očmi ubili oba starša in brata, njo pa poslali v kraj, ki je sinonim za človeško zlo. Bila je lepa in ponosna ženska in večkrat mi je, ko sem vrtala vanjo, naj kaj pove o vojnih letih, odgovorila s stavkom, ki se mi je zarezal v spomin: »Oprostiš lahko, pozabiti ne moreš nikdar.«
Pravijo, da nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko. Življenje z nami buta ob čeri, nas gnete in oblikuje. V času, ko demokracije po svetu ugašajo kot lučke v hišah na vasi, ko se bliža polnoč, je pomembno, kakšni bomo iz te reke prišli – kot mlahavi utopljenci ali pokončni ljudje, ki jim niso zlomili duha.
Svobodo smo čez noč žrtvovali za varnost in se z izjemo sprehodov znašli ujeti med štirimi stenami z najožjimi družinskimi člani. Če v teh dneh ugotavljamo, da smo si slabo postlali, lahko le stisnemo zobe in čakamo – tudi ločitve v izrednih razmerah niso mogoče.
Za nameček smo se starši šoloobveznih otrok znašli v vlogi nadzornikov opravljanja šolskih obveznosti in vsi po vrsti skesano ugotavljamo, da morda težava le ni v sistemu, nesposobnem učitelju, kopici balasta ali v luni v znamenju raka, ampak izključno v našem razvajenem potomcu.
Ustvarjanje časopisa je v teh dneh sila pestro početje. Z Uršo zdaj med telefonskimi kavami pretresava ideje in se sprašujeva, kako in s čim ljudi, ki želijo v teh dneh iz trgovin čim prej pobegniti, prepričati, da na begu s seboj vzamejo tudi Nedelo. Na tem mestu velika hvala, dragi bralci, ker ostajate z nami!
Z Mihom naju v realnosti ločuje manj kot dvesto metrov, pa me vedno zanima, kako je v sosednji ulici. Luc, najmlajši člen naše male ekipe, poroča o svojih tekaških podvigih, Gorazd, najbolj politično podkovan med nami, postreže s poglobljeno analizo dogajanja. Grega se z dolenjske strani vedno oglasi s kakšno zabavno zgodbo in me spomni, kako dober občutek je, ko se krohotaš absurdnosti situacije.
Starejša hčerka se s sošolci enkrat na teden vidi prek zaslona in me zvečer sprašuje, kdaj bo lahko šla v šolo, se igrala s prijatelji in videla razredničarko. V tistih trenutkih, ko leživa v temi in čakam, da bo zaspala in se bom vrnila za računalnik, se vame začne plaziti tesnoba.
Kdaj se bo naše življenje vrnilo v ustaljene tirnice? Kdaj bom lahko objela mamo? Kdaj bomo s prijateljicami v najljubšem baru spet klepetale do onemoglosti? Kaj bo s službami, kaj s kreditom? Bo svet še kdaj enak ali bom šarmantnega sodelavca naslednjih nekaj let gledala v maski?
Dva družinska člana sta s situacijo vendarle zadovoljna. Prvi je maček, ki ima zdaj služabnike, ki mu odpirajo vrata, ves čas pri taci. Drugi je naš najmlajši, presrečen, da mu zaradi »kojonavijusa« ni treba v vrtec. Njegovi dnevi so sestavljeni iz zlaganja kock, dolgih gozdnih sprehodov, kjer odkriva zaklade, avtomobilskih dirk in sestavljanja puzzlov.
V sredo je praznoval tretji rojstni dan. Dobil je novega džipa za svoj vozni park in čokoladno torto, na kateri je gorela lanska svečka s številko dve. »Vesel sem, mami,« je navdušeno vzklikal, ko je odvil avto s svetlečimi lučkami na strehi. Tistega dne smo bili ob njegovi nalezljivi dobri volji veseli vsi.
V času, ki nam je spodnesel tla pod nogami, ko se ostankov normalnosti oklepamo kot rešilnih bilk, pogosto pomislim na babico. Preživela je strahote Auschwitza in izkusila grozo, mnogo hujšo od te, ki jo morda med valjanjem po kavču izkusi kdo od nas, ker ne more po nakupih v Trst ali na kavo v Opatijo.
Potem ko jih je zaradi sodelovanja s partizani izdal prvi sosed, so ji pred očmi ubili oba starša in brata, njo pa poslali v kraj, ki je sinonim za človeško zlo. Bila je lepa in ponosna ženska in večkrat mi je, ko sem vrtala vanjo, naj kaj pove o vojnih letih, odgovorila s stavkom, ki se mi je zarezal v spomin: »Oprostiš lahko, pozabiti ne moreš nikdar.«
Pravijo, da nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko. Življenje z nami buta ob čeri, nas gnete in oblikuje. V času, ko demokracije po svetu ugašajo kot lučke v hišah na vasi, ko se bliža polnoč, je pomembno, kakšni bomo iz te reke prišli – kot mlahavi utopljenci ali pokončni ljudje, ki jim niso zlomili duha.
