Otoplitev po stoletjih ledene dobe

Še pred kratkim se je zdelo, da je vojna v Siriji po sedmih letih in pol pred zadnjim in morda najbolj krvavim delom: napadom vojske diktatorja Bašarja al Asada na zadnje zatočišče upornikov, provinco Idlib na severozahodu države. Vendar sta se glavna zunanja akterja vojne, ruski predsednik Vladimir Putin in turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ta teden v Sočiju dogovorila, da bodo med Asadovo vojsko in uporniki vzpostavili nekakšno tamponsko območje. Nadzirale ga bodo skupne rusko-turške enote. Tako naj bi preprečili grozeči množični masaker in novo reko beguncev.



Morda še bolj kot to, zakaj sta se Rusija in Turčija tako do vratu zapletli v vojno v Siriji, in celo bolj kot to, kaj sta se dogovorili, so presenetljivi vedno tesnejši odnosi med režimoma v Moskvi in Ankari. Ob zelo redkih bliskih izboljšanja odnosov sta bili namreč Rusija in Turčija stoletja predvsem smrtni sovražnici.

Prvi konflikti

Stiki med Rusi in Turki oziroma bolj natančno slovanskimi in turškimi plemeni so obstajali že daleč pred pisano zgodovino, saj so oboji živeli tudi na območju travnatih planjav na vzhodu Evrope. Turška plemena so na ozemlju današnje Rusije ustanovila več držav, na primer Tatari Krimski kanat, ki je bil od 15. do 18. stoletja kot vazal otomanskega cesarstva trn v peti tako Poljski kot Moskovski kneževini oziroma pozneje Ruskemu carstvu. Temelj gospodarstva kanata je bil namreč lov na prebivalce Ukrajine in Rusije, od koder so kot sužnje v otomansko cesarstvo domnevno odpeljali kar tri milijone ljudi.



Neposrednih stikov med Rusijo in otomanskim cesarstvom oziroma Turčijo stoletja ni bilo, saj so ju ločevali Črno morje, Poljska, več stoletij dominantna sila na vzhodu Evrope, in težko prehodne gore Kavkaza. Šele od konca 17. stoletja, ko je Poljska najprej zaradi notranjih težav in potem še zaradi neprestanih vojn s sosedi opešala, so Rusi in Turki v Anatoliji prešli v obdobje neposrednih sporov.

Prva rusko-turška vojna je bila sicer že v letih od 1568 do 1570 na obalah Kaspijskega in Črnega oziroma njegovega stranskega Azovskega morja, ki jih je zasedel ruski car Ivan Grozni. Čeprav je bilo otomansko cesarstvo, ki mu je dejansko vladal veliki vezir, bosanski Srb Mehmed paša Sokolović, takrat na vrhuncu moči, so Turki potegnili kratko. Njihova vojska, v kateri je bilo ob približno 20.000 Turkih kar približno 50.000 krimskih Tatarov, je ob koncu doživela pravo katastrofo. Večina vojakov je po neuspešnem obleganju Astrahana na obali Kaspijskega morja med umikom zmrznila v stepah. Turško ladjevje pa je med obleganjem Azova na obali Azovskega morja uničil vihar.

Stoletja vojn

Dolgotrajni čas vojn med Rusijo in Turčijo pa se je začel v 17. stoletju. Vojaška sreča se je pogosto menjala, saj Turčija, čeprav sila v upadu, še ni bila ob vso moč; Rusija, vzhajajoča sila, pa še ni imela dovolj moči za dokončni prodor na jug. Ta je bil za Ruse vedno tako pomemben zato, ker je Črno morje edino bližnje toplo, tudi pozimi večinoma nezamrznjeno morje.

Prodor jim je uspel na začetku 18. stoletja pod Petrom Velikim, dokončno pa je ruski jug na Črnem morju nekaj desetletij pozneje z zavzetjem Krima utrdila Katarina Velika. Ko je ruska mornarica leta 1853 uničila turško, so se zahodne velesile, predvsem Velika Britanija in Francija, zbale, da bodo Rusi čez ožini Bospor in Dardanele iz Črnega morja prodrli do vzhodnega Sredozemlja. Sprožile so krimsko vojno. V njej je Rusija izgubila in morala podpisati mirovno pogodbo, s katero na Črnem morju ni smela več imeti vojnih ladij, na obalah pa ne utrdb. Njen prodor v Sredozemlje se je končal.



Rusija in Turčija sta se zadnjič vojaško spopadli v prvi svetovni vojni, v kateri je bila prva zaveznica Velike Britanije in Francije, druga pa Nemčije in Avstro-Ogrske. Najprej je na fronti na Kavkazu bolje kazalo Rusom, a je po oktobrski revoluciji leta 1917 carstvo propadlo. V vojni je na koncu propadel tudi otomanski imperij. V nasprotju z vladarji Rusije Romanovimi vladarjev Turčije Otomanov niso pobili, vendar jih je ustanovitelj turške republike Mustafa Kemal Atatürk leta 1922 nagnal iz države.
Zadnja vojna, v kateri sta se Rusija in Turčija spopadli, se je, čeprav ne neposredno zaradi njunega spopada, končala z revolucionarnimi spremembami v obeh. Rusija je iz carstva postala boljševistična Sovjetska zveza, otomanski imperij pa se je iz države, v kateri je bil vladar tudi kalif, vrhovni vodja vseh muslimanov po svetu, izvil kot ozemeljsko bistveno okleščena sekularna republika.

Proti sodobnosti

V času po prvi svetovni vojni so se vojaške dejavnosti v obeh državah nadaljevale. Nova Sovjetska zveza je izgubila vojno proti Poljski, ki se je na novo oblikovala po koncu 18. stoletja, ko so si jo razdelile carska Rusija, Prusija in Avstro-Ogrska. So pa boljševiki zmagali v državljanski vojni z monarhisti in tako ohranili oziroma dokončno prevzeli oblast v državi.

Na drugi strani je Turčija kot ena od poraženih centralnih sil doživela velikanske ozemeljske izgube. Pod oblastjo nove Atatürkove republike sta ostala samo večinoma s Turki poseljena Mala Azija in delček Evrope na drugi strani Bosporja in Dardanel. Izgubila je oblast v arabskem svetu, ki ga je prej obvladovala dolga stoletja; večino evropskih posesti, na Balkanu in v vzhodni Evropi, ter severni del Afrike na čelu z Egiptom je Turčija izgubila že pred vojno.

Čeprav Atatürkova Turčija ni bila socialistična država, je bil kemalizem kot njena ideologija levo usmerjen. Zato ni nenavadno, da sta imeli Turčija in Sovjetska zveza v času med obema vojnama kljub grenkim zgodovinskim izkušnjam na obeh straneh dokaj dobre odnose. Atatürk je umrl leta 1938, Turčija pa je med drugo svetovno vojno ostala nevtralna in se tako izognila največji moriji v zgodovini.



Po vojni Turčija ni ostala nevtralna. Najprej je ob koncu 40. in na začetku 50. let prejšnjega stoletja dobila pomoč v okviru tako imenovanega Marshallovega načrta, s katerim so Združene države pomagale Evropi pri okrevanju. Potem je leta 1952 vstopila v Nato in se dokončno postavila na ameriško stran v hladni vojni. Ker Turčija nadzira prehoda iz Črnega morja v Sredozemlje, bi lahko sovjetsko črnomorsko floto, če bi izbruhnil resen spopad med blokoma, kadarkoli blokirali. Priključitve Natu Sovjeti Turkom do razpada sojuza niso oprostili.

Novi časi

Konec hladne vojne in padec socializma nista prinesla hitrega izboljšanja odnosov med novo Rusijo in Turčijo. Vendar so se začele povezave krepiti zaradi projektov, kot je na primer veliki plinovod Modri tok, po katerem sibirski zemeljski plin po dnu Črnega morja teče v Turčijo. Odprli so ga sredi prejšnjega desetletja. Prav tako ruska podjetja gradijo prvo turško jedrsko elektrarno blizu mesta Mersin na turški sredozemski obali.

Pri tem gotovo ni nepomembno dejstvo, da veljata oba predsednika, ruski Putin in turški Erdoğan, po standardih Zahoda za avtokrata. Ker sta zaradi ne prav posebnega spoštovanja za Zahod še vedno samoumevnih svoboščin pogosto tarča kritik, sta se državi zbližali bolj, kot bi se najbrž sicer. Zaradi vedno hujšega pritiska iz Evropske unije, posebno po pogromu nad civilno družbo po neuspešnem poskusu vojaškega udara julija 2016, se Erdoğan pospešeno obrača stran od Unije in išče nove zaveznike. Enega od njih je našel v Moskvi.



Posebno zanimivo pa je, da je največje zbližanje med režimoma v Moskvi in Ankari povzročil prav najhujši incident med državama v desetletjih. Ko je Rusija vse bolj aktivno podpirala Asadov režim v Siriji, je njen bombnik med napadi na upornike novembra 2015 domnevno priletel v turški zračni prostor in tam ga sestrelila turška lovca ameriške izdelave. Po turškem opravičilu so se odnosi med državama izjemno hitro izboljšali. Še posebno, ker je Rusija po omenjenem poskusu vojaškega udara proti Erdoğanu podprla turškega predsednika mnogo hitreje in bolj odločno kot Zahod.
Čeprav imata v vojni v Siriji državi različne in pogosto celo nasprotujoče si interese za vpletanje, za zdaj to na njune vedno toplejše odnose ne vpliva, kar se je pokazalo tudi na zadnjem srečanju predsednikov. Očitno je, da so njuni skupni interesi, povezani tudi s tem, da so odnosi obeh držav z ZDA zelo ohlajeni, večji od razhajanj.