Otroci se nam dandanes zelo smilijo – žal pogosto takrat, ko ni treba
Kdor ne bo otroka že od malega učil delovnih navad, bo imel pozneje še toliko več dela. Z delovnimi so namreč neposredno povezane tudi učne navade, poudarja specialna pedagoginja Katarina Kesič Dimic.
Odpri galerijo
Katarina Kesič Dimic, specialna pedagoginja, ki v prostem času piše knjige in blog. FOTO Leon Vidic/Delo
»Otroke imam rada. Verjamem vanje in jih spoštujem.« S temi besedami se predstavlja Katarina Kesič Dimic, specialna pedagoginja z magisterijem iz antropologije, zaposlena na osnovni šoli, kjer se trenutno največ ukvarja z otroki z učnimi težavami in drugimi posebnimi potrebami. O tem, vzgoji in še čem piše tudi v svojih knjigah in blogu, ki mu sledijo številni starši, pa tudi učitelji. »Ker delam v šoli, sem ravno nekje vmes med njimi, poznam obe plati zgodbe, a moje poslanstvo je slediti koristim otroka, ki je v tem trikotniku najbolj ranljiv.« Kljub temu ni privržena dandanašnjim mehkim vzgojnim pristopom.
Razpuščenost je mimo, začela se je šola in zato je čas za jasna pravila. Zelo pomembno je, da otrok loči med pravili za posamezna obdobja, torej, da so med počitnicami dovoljene stvari, ki v času šole niso, na primer poznejši odhod v posteljo. Zdaj je tu šola, treba je zavihati rokave, in to takoj, saj bo september hitro mimo, testi pa se v višjih razredih začnejo že oktobra. In kdor ne bo začel zdaj, bo šele okoli novega leta, kar bo pa že hudo pozno.
Delovne navade so neposredno povezane z učnimi navadami. Otrok, ki je doma vajen kaj postoriti, bo tudi bolj dovzeten za učne navade. To, da žrtvuje del lastnega časa, in ko je starejši, tudi sam izbere, kdaj bo opravil obveznosti, pomeni, da si mora sam organizirati čas, vse to pa se potem prenese na učenje. Nauči se, da je treba najprej opraviti neprijetno, da bo potem lahko čim prej prijetno, in ta mehanizem začne delovati vedno in povsod.
Tudi raziskave kažejo, da so ljudje, ki so se kot otroci znali odpovedovati in se najprej spopasti z manj zaželenimi opravili, uspešnejši v življenju, zlasti v poklicnem smislu. Vseeno pa je treba opozoriti, da nekateri otroci kljub dobrim delovnim navadam v šoli ne blestijo, zato je treba preveriti, kakšne učne težave jih ovirajo pri učnem procesu. Sicer pa staršem vedno priporočam, da tudi med počitnicami pri otrocih občasno krepijo za šolo pomembne veščine – branje, kak račun sem in tja, kviz ... –, toliko pač, da otrok vzdržuje neko kontinuiteto znanja in se s tem uči tudi soočanja s prijetnim in neprijetnim, s prizadevanjem, da se neprijetnega čim prej odkriža.
Tako je. Otroku je lahko nagrada že samo opravljeno delo, naše navdušenje ob tem, nova kljukica na seznamu obveznosti, ki jih je treba opraviti. Sicer pa se mi zdi, da smo zdaj v obdobju, ko se nam otroci zelo smilijo – žal pogosto takrat, ko ni treba. Vse te štorije in forumi o šestletnikih v prvem razredu, pa o odvzetem otroštvu … Poudarjam, da v šolo hodi otrok, in je prav, da sam nosi torbo, čeprav je težka. A pogosto mu jo nosijo starši, zavezujejo mu čevlje, ga oblačijo ... To ni prav. Ker vsak otrok to zmore, če pa mi delamo namesto njega, mu odvzamemo možnost, da uspe sam, hkrati pa mu dajemo občutek, da ni zmožen.
Na začetku se nam še mogoče upira, potem popusti in sploh nikoli več ne poskusi sam, starši se pa pozneje jezimo, kako samo čaka, da bodo drugi naredili namesto njega. Kako ne bi, saj smo ga sami naučili tega! Raje razmišljajmo, kako otroku prilagoditi delo, v katero se želi vključiti – če odrasli nekaj režemo na kuhinjski deski, lahko sam s topim nožem reže banano. Ne more se urezati, vadi, se zabava in še pogovarja z nami. Sicer pa stalno samo čakajo, kdaj bodo lahko nekaj poskusili tudi sami, ko pa jim to končno dopustimo, so ponavadi že tako veliki, da sploh več nočejo, se jim zdi že otročje …
Ravno to prvo triletje je najbolj pomembno. Ker če v tem obdobju, zlasti v prvem, pa mogoče še malo v drugem razredu – odvisno od otroka –, dobro nadzorujemo, pritiskamo, smo kot cariniki – »Ali imaš kaj v mapi, je naloga narejena, imaš ošiljene barvice, natoči plastenko z vodo …« – bo vse to postalo rutina in bo otroku prešlo v kri. Drugače bo šel po liniji najmanjšega odpora, saj nima razvitega samonadzora, zato – z res redkimi izjemami – vsega tega gotovo ne bo delal brez naše spodbude. Starševski nadzor razvija samonadzor pri otroku. Drugače ne gre.
Če si pomagam s prispodobo o hujšanju: nikoli ni prepozno, a starejši ko si, težje je: telo se odziva počasneje, nimamo toliko energije in motivacije ... Torej, shujšamo lahko, a to zahteva veliko več časa in volje. Enako je pri učnih navadah; nič ni zamujenega, bo pa vedno težje. Zato se splača potruditi in vztrajati, kajti otrok tega ne zmore sam. Vzpostaviti je treba neki sistem, pri čemer mora biti starš kot vodja tropa ali inšpektor, ki otroka tam nekje do petega razreda pripelje do zavedanja, da je šola njegova odgovornost, a da bo vedno ob njem, če bo potreboval pomoč pri nalogi, ki je ne zmore sam; lahko so to usmeritve, kako se lotiti govornega nastopa, nekateri imajo radi, da jim sestavimo test ali jih izprašamo pred ustnim preverjanjem znanja …
Vsaj enkrat na teden je smotrno pregledati zvezke, da vidimo, ne le kaj se učijo, ampak ali je kje tudi kakšna pripomba učitelja, nedokončane domače naloge ... Pri mlajših je to treba početi vsak dan, potem pa manj pogosto, drugače ima otrok občutek stalnega nadzora. Otroci so sicer različni, a menim, da jih je treba bolj ali manj redno spremljati kar celotno osnovno šolo, razen če ne gre res za izjemno samostojnega, odgovornega in delovnega otroka. Res pa pride k meni precej staršev, ki do petega razreda niso nič delali skupaj z otrokom, ogorčeni, da se zdaj, ko je otrok že tako velik, menda ne bodo učili skupaj z njim. A večina otrok se samih težko spopada s tem in v preteklih letih pač niso mogli razviti veščin učenja. Ni namreč dovolj, da ga pošljemo v sobo, naj se uči, saj bo počel vse kaj drugega, čeprav bo sedel pred odprto knjigo.
Vztrajnost razlikuje uspešne od neuspešnih, saj bolj vztrajni ponavadi pridejo na cilj, in to je otroke treba učiti že od majhnega.Res je. Če pa sami ne zmoremo, poiščemo pomoč pri sorodnikih, prijateljih, sosedih ... ker je škoda zapraviti odnos z otrokom samo zato, ker pri učenju ne prideta skupaj: starš izgublja živce, ker njegova metoda ne deluje, otrok joka, zamera pa lahko traja … A starši žal pogosto prepozno poiščejo pomoč, otrok se potegne vase in razvije še večji odpor do učenja. Ker to je še vedno tabu: da če iščeš pomoč, potem z otrokom ali s teboj zagotovo nekaj ni v redu, predsodki do različnih terapevtov so kar močni ... Tudi meni je nekoč eden od staršev navrgel, da je hvaležen, ker se še nismo spoznali ... Ampak to je napačno gledanje.
Specialni pedagog lahko otroka z obravnavo ali dvema reši iz zagate. Za vedno. In sploh ne gre za to, da bi imel otrok kako motnjo, ampak preprosto slabo štarta. Tako bo zagotovo tudi z nekaterimi letošnjimi prvošolci, ker, na primer, niso močni v grafomotoriki, vztrajnosti, koncentraciji ... Včasih je treba zgolj pokazati kak trik, pa se jim odpre. Ker mlajši ko so, hitreje in lažje se priučijo novih poti.
No, ne znorijo vsi in prepričana sem, da takšen otrok ponori tudi, kadar mu naložimo kaj neprijetnega, tako da se to na koncu že razvije v igro: otrok ponori, ker mu ni fajn in bi raje počel kaj drugega, in čaka, da bo starš zaradi nadležnega obnašanja odnehal. A sama starše, ki pogosto obupajo, vprašam, ali odnehajo tudi, ko njihov otrok steče čez cesto? Ga ne ustavijo, da ne bo potem užaljen? Ne. Vsak otrok, s katerim se ustrezno ukvarjamo, prej ali slej dojame, da se težave ne rešujejo na tak način. Seveda so užaljeni, pa jokajo ... a to je le dodatna izkušnja in brušenje za življenje. Saj tudi odrasli ne zmoremo vedno vsega.
Se je pa pri šolskih obveznostih doma treba kdaj tudi vprašati, ali tisti trenutek vztrajati pri svojem, ker nekateri otroci res pridejo do točke, ko ne (z)morejo popolnoma nič. Takrat nima smisla vztrajati, zlasti ga ne blatiti, kako ni nič z njim. Takrat potrebuje odklop – glasbo, gibanje ... –, a mu moramo že takoj dati vedeti, da bo čez petnajst minut spet nazaj pri knjigi. Vedno se je treba dogovarjati, in če otrok ve, da se starši držijo dogovorov, potem ve, da od tega ne bodo odstopili. Dvakrat, trikrat še poskusijo, potem pa pri svojih starših – ali pač le pri enem, tistem, ki ne popušča – nikoli več. Igro mora, skratka, vedno voditi starš in otrok čuti, kdaj misli resno.
Zato jih v delo uvajajmo že od majhnega, z leti pa jim poskušajmo najti tudi kakšno, ki ni zgolj rutinsko in ki zahteva nekaj več angažiranosti – da pokosijo ves vrt, s čimer lahko vpeljemo tudi nagrajevalni sistem. In nič ni narobe, če to počnemo z denarjem; ker če otrok sam zasluži denar, ga bo spoštoval in tudi na drugačen način zapravljal. Vendar mu za košnjo odštejemo ne dvajset, ampak evro ali dva, saj bo potem začel razmišljati, kaj se mu splača: če bo dobil dvajset evrov, se dolgo ne bo znova spravil k opravilu, ker bo lahko s tem denarjem zadovoljil več svojih želja, če pa dobi dva evra, bo razmišljal, kolikokrat mora pokositi, da si bo lahko kupil to ali ono … ampak če pokosi še pri sosedi, bo hitreje prišel do želene stvari. In tako se hitro uvede v to, da se v življenju splača potruditi.
Kar pa se domačih opravil za šolo tiče, je pri številnih otrocih priporočljivo, da imajo vse črno na belem, torej neke vrste domači urnik: kdaj se dela, kaj je treba narediti, poleg tega pa vsaka obkljukana obveznost prinaša zadovoljstvo.
Treba je pogledati, kakšen urnik ima družina: kdaj so prisotni (stari) starši, morda varuška … Nujno za otroka je, da ima odmor med šolo in delom za šolo doma. Če hodi v podaljšano bivanje, je najverjetneje gibalni odmor že imel, zato se lahko takoj po prihodu domov že loti dela za šolo. Takoj od pouka preiti na učenje, pa ne priporočam: naj bo prej kakšna malica, nekaj minut na kavču, sprehod s psom … šele nato naj gre otrok za knjige.
Sicer je res smotrno narediti urnik, ki mora nujno vključevati tudi oddih zunaj, da se otrok prediha in premiga, odsvetujem pa delo zvečer, saj se večinoma konča s konfliktom: otrok je utrujen, starši prav tako ... Vendar če otrok do takrat zaradi zavlačevanja ni opravil svojega dela, mu ne pustimo, da dela pozno v noč, ampak zahtevamo, da v šoli pove, zakaj ni opravil naloge, jo naredi naslednji dan, in za povrhu oddela še tisto, kar mu naložimo kot posledico, ker je prekršil domača pravila, ali pa mu odvzamemo določene bonuse.
No, danes izobrazba žal ni več samoumevno merilo za srečno ali brezskrbno življenje, saj imamo ljudi z magisteriji in doktorati, a brez službe, zato menim, da je treba otroke opremljati na zelo različnih področjih, saj jim šola vsega tega ne ponudi. Mislim predvsem na preživetvene veščine, kot so vrtnarjenje, delo z različnimi orodji, pa tudi socialne veščine, najbolj komunikacijske spretnosti … Če starš to gradi od majhnega, otrok tudi v obdobju, ko se želi distancirati od staršev in misli, da je pametnejši od vseh, čuti, da ima še nekaj skupnega z njimi, da se z njimi lahko še o čem pogovarja, in bo pod pretvezo še vedno poiskal kakšno njihovo mnenje.
Precej lažje je otrokom priti bližje tudi z lastnimi zgodbami in občutki; ko priznamo, na primer, kako smo se tudi sami lomili pri geometriji, jim pokažemo svoje spričevalo, polno čudaških predmetov, ki smo jih morali opraviti … Hkrati pa jim damo vedeti, da smo se kljub težavam potrudili, drugače pozneje ne bi mogli izbirati; izbira je namreč tista, o kateri zdaj oni odločajo s svojim ravnanjem. In če v osnovni šoli izberejo »bluzenje«, pri vpisu na srednje šole pač ne bodo mogli kaj prida izbirati in se lahko zgodi, da jim prav nobena šola ne bo niti malo pisana na kožo. Zato jim bo težko zdržati že samo tistih nekaj let v šoli, nepredstavljivo pa je, da bi vse življenje delali nekaj, kar ni po njihovem okusu in željah.
To, da danes vse rešujejo starši, je velik problem. Otrok je v šoli neresen, a ker mu plačujejo inštrukcije ali se na vse pretege kampanjsko učijo z njim, delajo namesto njega, nikoli nima občutka, da mora sam kaj rešiti. A ga je nujno treba pustiti, da se opeče, čeprav to pomeni popravni izpit, saj gre pri tem vseeno za neke vrsto iniciacijo: če ne opravi v prvem roku, ga vse do avgusta malo grize, meče temno senco na počitnice in mogoče mu bo toliko zoprno, da se bo v naslednjem letu poskusil temu izogniti.
Če povem izkušnjo neke matere: sin je ponavljal letnik, in ker je imel časa na pretek, mu je mama čez poletje uredila dokaj težaško delo v tovarni. Fant je kmalu ugotovil, da denarja niti ne bo tako malo in da se mu splača delati. Po počitnicah pa se je prepisal na šolo za enega od deficitarnih poklicev, za to dobil štipendijo in ugotovil, da se mu v tem primeru bolj splača hoditi v šolo. Počitniško delo bi sicer moralo biti po mojem del obveznih vsebin, saj smo vsi, ki smo ga nekoč opravljali, brez izjeme ugotovili, da se je bolje še malo potruditi v šoli in si tako odpreti več možnosti. Temu pravim sodobna iniciacija: včasih so se otroci iniciirali, ko so morali v gozdu loviti divjega prašiča, danes pa iniciacija poteka z nekimi neprijetnimi opravili, obvezami, pri katerih se človek nauči neke vztrajnosti: ta razlikuje uspešne od neuspešnih, saj vztrajnejši praviloma pridejo na cilj, in to je otroke treba učiti že od malega.
Specialni pedagog lahko otroka z obravnavo ali dvema reši iz zagate. Za vedno. In sploh ni nujno, da ima kako motnjo, pač preprosto slabo štarta.Znati vztrajati in znati počakati – tega številni prvošolčki in tudi starejši ne znajo. Ne znajo se postaviti v vrsto, ker vsi želijo biti prvi, saj so doma vedno prvi. Zato je otroka tega treba naučiti – naj mirno sedi na stolu in ne počne nič drugega, in to vsakič še malo dlje –, pri čemer nekateri dojamejo hitreje, drugi pa potrebujejo morda petsto ponovitev, a je treba vedeti, da otrok to potrebuje in da mu bo lažje v življenju, če bomo vztrajali pri usvajanju te veščine. In to nikakor ne pomeni, da ga vzgajamo v ovco, ampak v socialno prilagojenega človeka, ki zna počakati, ve, kdaj in kaj je primerno govoriti, je čustveno inteligenten …
Sicer lahko tisti, ki tega ne znajo, v prvem razredu doživijo pravi kolaps, trpijo za psihosomatskimi težavami, ker niso navajeni, da niso na prvem mestu, sprevidijo, da niso tako zelo izjemni, takrat odpade tista zaščitniška vatka, v katero jih zavijajo starši. Nekaterim je zato zelo zelo težko, jokajo, ne želijo v šolo ... Takrat je treba pristopiti k obojim – otrokom in staršem, saj so najverjetneje oni tisti, ki to povzročajo. Pogosto se zgodi, da se otrok staršem zasmili, odpeljejo ga domov iz šole, pocrkljajo, spet oni rešijo težave in v skrajnih primerih se zgodi, da otrok sploh noče več hoditi v šolo. In zapleti so lahko dramatični, celo nehoteno, nenačrtovano šolanje na domu, s tem pa dolgotrajna bolniška odsotnost staršev in celo odpoved delovnega razmerja.
Glede pričakovanj in zahtev vlada velika zmeda. Starši govorijo, da pričakujejo dober uspeh v šoli, a v resnici to zahtevajo. Pričakujejo pa, recimo, da bo doma pomita posoda. Moralo bi biti ravno obratno: doma moramo zahtevati, da je posoda pomita, saj vemo, da je otrok to sposoben narediti. In če naše zahteve ne izpolni, mora slediti neka neprijetna posledica. V šoli pa težko zahtevamo visoke ocene, saj so zmožnosti otrok različne, za enega je trojka odlična ocena, za drugega pa štirica slaba, če vemo, da se ni dovolj potrudil.
Dejstvo je, da niso vsi otroci za vse, uspeh lahko krojijo tudi nekatere specifične učne težave pri, na primer, branju ali matematiki … In če otrok z veliko težavo oceno pri matematiki popravi z dve, mu oče pač ne more obljubljati skuterja, če bo naslednjič pisal pet. Vsi vemo, da tega realno ni zmožen, a se bo trudil na vse pretege, nagrajen pa ne bo nikoli, niti pohvaljen ne, bo pa zagotovo imel občutek, da je očeta razočaral … V dobro otroka je res treba presoditi, kaj zmore in česa ne, pod drobnogled vzeti njegov trud, vloženo delo, preveriti, ali se mu da pri njegovih učnih specifikah pomagati še na kak drug način.
Če danes govorimo, da se nimamo časa ukvarjati s tem, čez nekaj let otrok ne bo imel časa za nas, ker bo deloval po istem modelu. Vendar, če imamo željo po neki spremembi, bomo vedno našli čas za rešitev. A če družina predolgo ne poišče ustreznega načina ali strokovne pomoči, utegne problem tako prerasti, da ga skupaj preprosto ne moremo več reševati. In to je res škoda, saj izgubimo odnos z otrokom in povezovalno komunikacijo … Večinoma smo se sami odločili, da bomo imeli otroke, zato smo dolžni poskrbeti zanje, in to je brez dvoma največja odgovornost v življenju. Zato se moramo žrtvovati, a ne v smislu, da živimo le za to, da jim ponudimo vse, kar je mogoče – predvsem v materialnem smislu –, ampak da si vzamemo čas samo zanje, zlasti če je otrok v družini več, poskušamo začutiti, kaj potrebujejo, kaj jim koristi, si vzeti čas za šport ali igro z njimi, pogovor …
To so pogoji, da je otrok uspešen in odraste v uspešnega odraslega, pa ne v smislu nekega svetovno znanega športnika, ampak za takega štejem posameznika, ki je zadovoljen, zdrav – tudi v psihofizičnem pogledu –, samozadosten, samozavesten, srečen v svojem poklicu, opravljena fakulteta gor ali dol.
Je pa tudi prav, da si starši občasno vzamemo čas samo zase, in to damo vedeti otrokom – da jim pokažemo, da je treba poskrbeti tudi zase, za svoje znanje, kulturo, zadovoljstvo … Prav je, da se zavedajo, da nam jemljejo veliko časa in energije, ampak ne v smislu očitkov ali manipulacije – to je žal v slovenskih družinah kar problem, saj mame prepogosto posegajo po tem, izsiljujejo s tem, koliko da se žrtvujejo … Zagotovo pa otrok rad sliši, da ste se odločili, da danes ne boste šli v gledališče, ampak boste raje z njim obiskali, na primer, interaktivno razstavo, kjer bo videl in se naučil kaj novega. Ker sluti, da sta vam njegova rast in skupni čas še pomembnejša od lastnih hobijev.
Za otroki je prvi teden šole, ko se še ni začelo povsem zares, in to po devetih tednih bolj ali manj razpuščenega prostega časa, polnega doživetij. Kako jih čim prej spraviti v tirnice, pripraviti za delo?
Razpuščenost je mimo, začela se je šola in zato je čas za jasna pravila. Zelo pomembno je, da otrok loči med pravili za posamezna obdobja, torej, da so med počitnicami dovoljene stvari, ki v času šole niso, na primer poznejši odhod v posteljo. Zdaj je tu šola, treba je zavihati rokave, in to takoj, saj bo september hitro mimo, testi pa se v višjih razredih začnejo že oktobra. In kdor ne bo začel zdaj, bo šele okoli novega leta, kar bo pa že hudo pozno.
Ravno delovne navade so tiste, ki jih številnim otrokom primanjkuje, kakor pogosto tarnamo in poslušamo.
Delovne navade so neposredno povezane z učnimi navadami. Otrok, ki je doma vajen kaj postoriti, bo tudi bolj dovzeten za učne navade. To, da žrtvuje del lastnega časa, in ko je starejši, tudi sam izbere, kdaj bo opravil obveznosti, pomeni, da si mora sam organizirati čas, vse to pa se potem prenese na učenje. Nauči se, da je treba najprej opraviti neprijetno, da bo potem lahko čim prej prijetno, in ta mehanizem začne delovati vedno in povsod.
Tudi raziskave kažejo, da so ljudje, ki so se kot otroci znali odpovedovati in se najprej spopasti z manj zaželenimi opravili, uspešnejši v življenju, zlasti v poklicnem smislu. Vseeno pa je treba opozoriti, da nekateri otroci kljub dobrim delovnim navadam v šoli ne blestijo, zato je treba preveriti, kakšne učne težave jih ovirajo pri učnem procesu. Sicer pa staršem vedno priporočam, da tudi med počitnicami pri otrocih občasno krepijo za šolo pomembne veščine – branje, kak račun sem in tja, kviz ... –, toliko pač, da otrok vzdržuje neko kontinuiteto znanja in se s tem uči tudi soočanja s prijetnim in neprijetnim, s prizadevanjem, da se neprijetnega čim prej odkriža.
Tak pristop je lahko primeren tudi, ko poskušamo otroke motivirati za učenje: v smislu »zdajle malo stisneš zobe, potem pa pride nekaj sproščenega, zaželenega«?
Tako je. Otroku je lahko nagrada že samo opravljeno delo, naše navdušenje ob tem, nova kljukica na seznamu obveznosti, ki jih je treba opraviti. Sicer pa se mi zdi, da smo zdaj v obdobju, ko se nam otroci zelo smilijo – žal pogosto takrat, ko ni treba. Vse te štorije in forumi o šestletnikih v prvem razredu, pa o odvzetem otroštvu … Poudarjam, da v šolo hodi otrok, in je prav, da sam nosi torbo, čeprav je težka. A pogosto mu jo nosijo starši, zavezujejo mu čevlje, ga oblačijo ... To ni prav. Ker vsak otrok to zmore, če pa mi delamo namesto njega, mu odvzamemo možnost, da uspe sam, hkrati pa mu dajemo občutek, da ni zmožen.
Na začetku se nam še mogoče upira, potem popusti in sploh nikoli več ne poskusi sam, starši se pa pozneje jezimo, kako samo čaka, da bodo drugi naredili namesto njega. Kako ne bi, saj smo ga sami naučili tega! Raje razmišljajmo, kako otroku prilagoditi delo, v katero se želi vključiti – če odrasli nekaj režemo na kuhinjski deski, lahko sam s topim nožem reže banano. Ne more se urezati, vadi, se zabava in še pogovarja z nami. Sicer pa stalno samo čakajo, kdaj bodo lahko nekaj poskusili tudi sami, ko pa jim to končno dopustimo, so ponavadi že tako veliki, da sploh več nočejo, se jim zdi že otročje …
Kdo je?Katarina Kesič Dimic, mama dveh dečkov, je doslej napisala kar 14 knjig, pred kratkim Vzgojarije, vzgojni priročnik s 64 zgodbami, izbranimi izmed njenih najboljših blogov, ki jih piše že peto leto. V svojih iskrivo zapisanih delih se loteva tudi tem, kot so disleksija (Kamaroni s parabajzovo omako, Skrivnost x 4), demenca (Človek ne spomni se, Kradljivka spominov), drugačnost (Niki se zgodi pravljica), motnja ADHD (Ali Deklice Hitijo Drugače?, Nino in Adi Hodko), nasilje v družini (Zojina zgodba) …
A če se vrnemo k šoli: številni starši čutijo olajšanje, če vidijo, da gre njihovim otrokom v prvih dveh, treh letih v šoli dobro, se sprostijo, ne pregledujejo torb, zvezkov …
Ravno to prvo triletje je najbolj pomembno. Ker če v tem obdobju, zlasti v prvem, pa mogoče še malo v drugem razredu – odvisno od otroka –, dobro nadzorujemo, pritiskamo, smo kot cariniki – »Ali imaš kaj v mapi, je naloga narejena, imaš ošiljene barvice, natoči plastenko z vodo …« – bo vse to postalo rutina in bo otroku prešlo v kri. Drugače bo šel po liniji najmanjšega odpora, saj nima razvitega samonadzora, zato – z res redkimi izjemami – vsega tega gotovo ne bo delal brez naše spodbude. Starševski nadzor razvija samonadzor pri otroku. Drugače ne gre.
Ni dovolj, da otroka pošljemo v sobo, naj se uči, saj bo počel vse kaj drugega, čeprav bo sedel pred odprto knjigo. FOTO Shutterstock
Kaj pa, če so starši »prespali« to obdobje, kaj zdaj?
Če si pomagam s prispodobo o hujšanju: nikoli ni prepozno, a starejši ko si, težje je: telo se odziva počasneje, nimamo toliko energije in motivacije ... Torej, shujšamo lahko, a to zahteva veliko več časa in volje. Enako je pri učnih navadah; nič ni zamujenega, bo pa vedno težje. Zato se splača potruditi in vztrajati, kajti otrok tega ne zmore sam. Vzpostaviti je treba neki sistem, pri čemer mora biti starš kot vodja tropa ali inšpektor, ki otroka tam nekje do petega razreda pripelje do zavedanja, da je šola njegova odgovornost, a da bo vedno ob njem, če bo potreboval pomoč pri nalogi, ki je ne zmore sam; lahko so to usmeritve, kako se lotiti govornega nastopa, nekateri imajo radi, da jim sestavimo test ali jih izprašamo pred ustnim preverjanjem znanja …
Vsaj enkrat na teden je smotrno pregledati zvezke, da vidimo, ne le kaj se učijo, ampak ali je kje tudi kakšna pripomba učitelja, nedokončane domače naloge ... Pri mlajših je to treba početi vsak dan, potem pa manj pogosto, drugače ima otrok občutek stalnega nadzora. Otroci so sicer različni, a menim, da jih je treba bolj ali manj redno spremljati kar celotno osnovno šolo, razen če ne gre res za izjemno samostojnega, odgovornega in delovnega otroka. Res pa pride k meni precej staršev, ki do petega razreda niso nič delali skupaj z otrokom, ogorčeni, da se zdaj, ko je otrok že tako velik, menda ne bodo učili skupaj z njim. A večina otrok se samih težko spopada s tem in v preteklih letih pač niso mogli razviti veščin učenja. Ni namreč dovolj, da ga pošljemo v sobo, naj se uči, saj bo počel vse kaj drugega, čeprav bo sedel pred odprto knjigo.
Pokazati mu moramo torej načine, na katere se je mogoče učiti.
Vztrajnost razlikuje uspešne od neuspešnih, saj bolj vztrajni ponavadi pridejo na cilj, in to je otroke treba učiti že od majhnega.
Specialni pedagog lahko otroka z obravnavo ali dvema reši iz zagate. Za vedno. In sploh ne gre za to, da bi imel otrok kako motnjo, ampak preprosto slabo štarta. Tako bo zagotovo tudi z nekaterimi letošnjimi prvošolci, ker, na primer, niso močni v grafomotoriki, vztrajnosti, koncentraciji ... Včasih je treba zgolj pokazati kak trik, pa se jim odpre. Ker mlajši ko so, hitreje in lažje se priučijo novih poti.
Veliko otrok burno reagira, ko se jim zdi, da ne razumejo razlage staršev. Kaj narediti takrat?
No, ne znorijo vsi in prepričana sem, da takšen otrok ponori tudi, kadar mu naložimo kaj neprijetnega, tako da se to na koncu že razvije v igro: otrok ponori, ker mu ni fajn in bi raje počel kaj drugega, in čaka, da bo starš zaradi nadležnega obnašanja odnehal. A sama starše, ki pogosto obupajo, vprašam, ali odnehajo tudi, ko njihov otrok steče čez cesto? Ga ne ustavijo, da ne bo potem užaljen? Ne. Vsak otrok, s katerim se ustrezno ukvarjamo, prej ali slej dojame, da se težave ne rešujejo na tak način. Seveda so užaljeni, pa jokajo ... a to je le dodatna izkušnja in brušenje za življenje. Saj tudi odrasli ne zmoremo vedno vsega.
Se je pa pri šolskih obveznostih doma treba kdaj tudi vprašati, ali tisti trenutek vztrajati pri svojem, ker nekateri otroci res pridejo do točke, ko ne (z)morejo popolnoma nič. Takrat nima smisla vztrajati, zlasti ga ne blatiti, kako ni nič z njim. Takrat potrebuje odklop – glasbo, gibanje ... –, a mu moramo že takoj dati vedeti, da bo čez petnajst minut spet nazaj pri knjigi. Vedno se je treba dogovarjati, in če otrok ve, da se starši držijo dogovorov, potem ve, da od tega ne bodo odstopili. Dvakrat, trikrat še poskusijo, potem pa pri svojih starših – ali pač le pri enem, tistem, ki ne popušča – nikoli več. Igro mora, skratka, vedno voditi starš in otrok čuti, kdaj misli resno.
Kar se domačih opravil za šolo tiče, je pri številnih otrocih priporočljivo, da imajo vse črno na belem, torej neke vrste domači urnik: kdaj se dela, kaj je treba narediti, poleg tega pa vsaka obkljukana obveznost prinaša zadovoljstvo. FOTO Jože Suhadolni
Kar pa se domačih opravil za šolo tiče, je pri številnih otrocih priporočljivo, da imajo vse črno na belem, torej neke vrste domači urnik: kdaj se dela, kaj je treba narediti, poleg tega pa vsaka obkljukana obveznost prinaša zadovoljstvo.
Kdaj naj se otrok loti dela za šolo, da ga ne silimo spet prehitro za knjige?
Treba je pogledati, kakšen urnik ima družina: kdaj so prisotni (stari) starši, morda varuška … Nujno za otroka je, da ima odmor med šolo in delom za šolo doma. Če hodi v podaljšano bivanje, je najverjetneje gibalni odmor že imel, zato se lahko takoj po prihodu domov že loti dela za šolo. Takoj od pouka preiti na učenje, pa ne priporočam: naj bo prej kakšna malica, nekaj minut na kavču, sprehod s psom … šele nato naj gre otrok za knjige.
Sicer je res smotrno narediti urnik, ki mora nujno vključevati tudi oddih zunaj, da se otrok prediha in premiga, odsvetujem pa delo zvečer, saj se večinoma konča s konfliktom: otrok je utrujen, starši prav tako ... Vendar če otrok do takrat zaradi zavlačevanja ni opravil svojega dela, mu ne pustimo, da dela pozno v noč, ampak zahtevamo, da v šoli pove, zakaj ni opravil naloge, jo naredi naslednji dan, in za povrhu oddela še tisto, kar mu naložimo kot posledico, ker je prekršil domača pravila, ali pa mu odvzamemo določene bonuse.
A ko ga dobimo z neopravljeno nalogo, slabo oceno, hitro zaidemo v pridiganje, da njegova prihodnost ne bo obetavna, če se ne bo učili … Kako povedati tako, da bo otrok res slišal?
No, danes izobrazba žal ni več samoumevno merilo za srečno ali brezskrbno življenje, saj imamo ljudi z magisteriji in doktorati, a brez službe, zato menim, da je treba otroke opremljati na zelo različnih področjih, saj jim šola vsega tega ne ponudi. Mislim predvsem na preživetvene veščine, kot so vrtnarjenje, delo z različnimi orodji, pa tudi socialne veščine, najbolj komunikacijske spretnosti … Če starš to gradi od majhnega, otrok tudi v obdobju, ko se želi distancirati od staršev in misli, da je pametnejši od vseh, čuti, da ima še nekaj skupnega z njimi, da se z njimi lahko še o čem pogovarja, in bo pod pretvezo še vedno poiskal kakšno njihovo mnenje.
Precej lažje je otrokom priti bližje tudi z lastnimi zgodbami in občutki; ko priznamo, na primer, kako smo se tudi sami lomili pri geometriji, jim pokažemo svoje spričevalo, polno čudaških predmetov, ki smo jih morali opraviti … Hkrati pa jim damo vedeti, da smo se kljub težavam potrudili, drugače pozneje ne bi mogli izbirati; izbira je namreč tista, o kateri zdaj oni odločajo s svojim ravnanjem. In če v osnovni šoli izberejo »bluzenje«, pri vpisu na srednje šole pač ne bodo mogli kaj prida izbirati in se lahko zgodi, da jim prav nobena šola ne bo niti malo pisana na kožo. Zato jim bo težko zdržati že samo tistih nekaj let v šoli, nepredstavljivo pa je, da bi vse življenje delali nekaj, kar ni po njihovem okusu in željah.
Otrok je v šoli neresen, a ker mu starši plačujejo inštrukcije ali se na vse pretege kampanjsko učijo z njim, delajo namesto njega, nikoli nima občutka, da mora sam kaj rešiti. FOTO Jure Eržen/Delo
No, ko otroku ne gre, starši ponavadi vklopijo vse sile, da le ne bi ponavljal razreda …
To, da danes vse rešujejo starši, je velik problem. Otrok je v šoli neresen, a ker mu plačujejo inštrukcije ali se na vse pretege kampanjsko učijo z njim, delajo namesto njega, nikoli nima občutka, da mora sam kaj rešiti. A ga je nujno treba pustiti, da se opeče, čeprav to pomeni popravni izpit, saj gre pri tem vseeno za neke vrsto iniciacijo: če ne opravi v prvem roku, ga vse do avgusta malo grize, meče temno senco na počitnice in mogoče mu bo toliko zoprno, da se bo v naslednjem letu poskusil temu izogniti.
Če povem izkušnjo neke matere: sin je ponavljal letnik, in ker je imel časa na pretek, mu je mama čez poletje uredila dokaj težaško delo v tovarni. Fant je kmalu ugotovil, da denarja niti ne bo tako malo in da se mu splača delati. Po počitnicah pa se je prepisal na šolo za enega od deficitarnih poklicev, za to dobil štipendijo in ugotovil, da se mu v tem primeru bolj splača hoditi v šolo. Počitniško delo bi sicer moralo biti po mojem del obveznih vsebin, saj smo vsi, ki smo ga nekoč opravljali, brez izjeme ugotovili, da se je bolje še malo potruditi v šoli in si tako odpreti več možnosti. Temu pravim sodobna iniciacija: včasih so se otroci iniciirali, ko so morali v gozdu loviti divjega prašiča, danes pa iniciacija poteka z nekimi neprijetnimi opravili, obvezami, pri katerih se človek nauči neke vztrajnosti: ta razlikuje uspešne od neuspešnih, saj vztrajnejši praviloma pridejo na cilj, in to je otroke treba učiti že od malega.
Kakšna pa je, po vaših izkušnjah, realnost?
Specialni pedagog lahko otroka z obravnavo ali dvema reši iz zagate. Za vedno. In sploh ni nujno, da ima kako motnjo, pač preprosto slabo štarta.
Sicer lahko tisti, ki tega ne znajo, v prvem razredu doživijo pravi kolaps, trpijo za psihosomatskimi težavami, ker niso navajeni, da niso na prvem mestu, sprevidijo, da niso tako zelo izjemni, takrat odpade tista zaščitniška vatka, v katero jih zavijajo starši. Nekaterim je zato zelo zelo težko, jokajo, ne želijo v šolo ... Takrat je treba pristopiti k obojim – otrokom in staršem, saj so najverjetneje oni tisti, ki to povzročajo. Pogosto se zgodi, da se otrok staršem zasmili, odpeljejo ga domov iz šole, pocrkljajo, spet oni rešijo težave in v skrajnih primerih se zgodi, da otrok sploh noče več hoditi v šolo. In zapleti so lahko dramatični, celo nehoteno, nenačrtovano šolanje na domu, s tem pa dolgotrajna bolniška odsotnost staršev in celo odpoved delovnega razmerja.
Če starš gradi na komunikaciji in usvajanju različnih veščin od majhnega, otrok tudi v obdobju, ko se želi distancirati od staršev, čuti, da ima še nekaj skupnega z njimi, da se z njimi lahko še o čem pogovarja, in bo pod pretvezo še vedno poiskal kakšno
Če starš gradi na komunikaciji in usvajanju različnih veščin od majhnega, otrok tudi v obdobju, ko se želi distancirati od staršev, čuti, da ima še nekaj skupnega z njimi, da se z njimi lahko še o čem pogovarja, in bo pod pretvezo še vedno poiskal kakšno
Vendarle starši veliko pričakujemo od otrok, izvajamo pritisk nanje …
Glede pričakovanj in zahtev vlada velika zmeda. Starši govorijo, da pričakujejo dober uspeh v šoli, a v resnici to zahtevajo. Pričakujejo pa, recimo, da bo doma pomita posoda. Moralo bi biti ravno obratno: doma moramo zahtevati, da je posoda pomita, saj vemo, da je otrok to sposoben narediti. In če naše zahteve ne izpolni, mora slediti neka neprijetna posledica. V šoli pa težko zahtevamo visoke ocene, saj so zmožnosti otrok različne, za enega je trojka odlična ocena, za drugega pa štirica slaba, če vemo, da se ni dovolj potrudil.
Dejstvo je, da niso vsi otroci za vse, uspeh lahko krojijo tudi nekatere specifične učne težave pri, na primer, branju ali matematiki … In če otrok z veliko težavo oceno pri matematiki popravi z dve, mu oče pač ne more obljubljati skuterja, če bo naslednjič pisal pet. Vsi vemo, da tega realno ni zmožen, a se bo trudil na vse pretege, nagrajen pa ne bo nikoli, niti pohvaljen ne, bo pa zagotovo imel občutek, da je očeta razočaral … V dobro otroka je res treba presoditi, kaj zmore in česa ne, pod drobnogled vzeti njegov trud, vloženo delo, preveriti, ali se mu da pri njegovih učnih specifikah pomagati še na kak drug način.
Številni starši sicer pravijo, da so sami že končali šolo in da se z otrokovo pač ne bodo ukvarjali, kakor se njihovi starši niso.
Če danes govorimo, da se nimamo časa ukvarjati s tem, čez nekaj let otrok ne bo imel časa za nas, ker bo deloval po istem modelu. Vendar, če imamo željo po neki spremembi, bomo vedno našli čas za rešitev. A če družina predolgo ne poišče ustreznega načina ali strokovne pomoči, utegne problem tako prerasti, da ga skupaj preprosto ne moremo več reševati. In to je res škoda, saj izgubimo odnos z otrokom in povezovalno komunikacijo … Večinoma smo se sami odločili, da bomo imeli otroke, zato smo dolžni poskrbeti zanje, in to je brez dvoma največja odgovornost v življenju. Zato se moramo žrtvovati, a ne v smislu, da živimo le za to, da jim ponudimo vse, kar je mogoče – predvsem v materialnem smislu –, ampak da si vzamemo čas samo zanje, zlasti če je otrok v družini več, poskušamo začutiti, kaj potrebujejo, kaj jim koristi, si vzeti čas za šport ali igro z njimi, pogovor …
To so pogoji, da je otrok uspešen in odraste v uspešnega odraslega, pa ne v smislu nekega svetovno znanega športnika, ampak za takega štejem posameznika, ki je zadovoljen, zdrav – tudi v psihofizičnem pogledu –, samozadosten, samozavesten, srečen v svojem poklicu, opravljena fakulteta gor ali dol.
Je pa tudi prav, da si starši občasno vzamemo čas samo zase, in to damo vedeti otrokom – da jim pokažemo, da je treba poskrbeti tudi zase, za svoje znanje, kulturo, zadovoljstvo … Prav je, da se zavedajo, da nam jemljejo veliko časa in energije, ampak ne v smislu očitkov ali manipulacije – to je žal v slovenskih družinah kar problem, saj mame prepogosto posegajo po tem, izsiljujejo s tem, koliko da se žrtvujejo … Zagotovo pa otrok rad sliši, da ste se odločili, da danes ne boste šli v gledališče, ampak boste raje z njim obiskali, na primer, interaktivno razstavo, kjer bo videl in se naučil kaj novega. Ker sluti, da sta vam njegova rast in skupni čas še pomembnejša od lastnih hobijev.
