Otrok morda ni možev, jaz pa ...

»Pri štiridesetih sem srečala sanjskega princa na belem konju. Potem sem tudi zanosila. Čigav je otrok? Možev ali od ljubimca? Naj molčim?« Milena svetuje naslednje ...

Objavljeno
29. november 2019 08.46
Posodobljeno
29. november 2019 08.46
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Kar pomnim, sem bila sanjačka. Ko sem bila še deklica, sva sanjali skupaj z mamico. »Nekoč boš postala balerina in vsi te bodo imeli radi,« mi je govorila. Žal so se sanje v četrtem razredu podrle, ker so ukinili nekaj avtobusnih zvez in nisem več mogla obiskovati zasebnih ur v Ljubljani. Očka je bil odsoten, mamica pa ni imela šoferskega izpita. Bilo je zelo hudo, a sem manko nadomestila pri šolski folklorni skupini.

Nisem še končala osnovne šole, ko je očka spoznal drugo in se odselil. S sestrico sva ostali pri mami. Ni bilo lahko. Živela je v svetu ljubezenskih romanov in filmov. Z njimi je okužila tudi mene. Sestrica je bila bolj očkova in zato smo se ves čas prepirali. Bili sva že v srednji šoli, ko si je mamica našla ljubimca. Ni ugovarjala, ko naju je postavil pred vrata. S pomočjo socialne delavke smo se dogovorili, da bosta z očkom prispevala za plačilo študentske sobe in žepnino. Sestrica, ki ni nikoli nič obetala, se je hitro zelo znašla.

Sama sem pri dobrih petintridesetih končno spoznala moškega, s katerim sem stopila v partnerstvo, ker sem se že naveličala samote. Pri štiridesetih sem srečala sanjskega princa na belem konju. Prvič v življenju sem se nesmrtno zaljubila. Potem sem tudi zanosila. Čigav je otrok? Možev ali od ljubimca? Takrat ste mi svetovali, naj rodim. Zdaj, ko je sinko star tri leta, se sprašujem, mar ne bi bil že čas, da možu, pri katerem sem ostala, povem, da otrok morda ni njegov.
Klara



Draga Klara, če se prav spomnim, sem vam pred tremi leti, ko ste me poklicali po telefonu, dejala, da bi morali ljudem, kakršni ste vi in tudi vaša mama, ljubezenske štorije predpisovati na recept. Hkrati pa bi vas morali opozoriti na stranske učinke takšnega branja in gledanja, ki, če pomislim na vas, res niso brez posledic.

Začelo se je že v otroštvu. Oče je bil trgovski potnik, dobro je zaslužil, žal pa ga nikoli ni bilo doma. V njegovi odsotnosti je mama, ki zaradi vaju s sestro ni imela časa (?), da bi se zaposlila, živela v nerealnem svetu pogrošnih romanov, v katerega je zvabila tudi vas. Junaki iz knjig so včasih postali že tako resnični, da ne vi ne mama nista več vedeli, kje je meja realnega sveta in kje se začnejo iluzije. Mami niti s prstom ni bilo treba migniti: za vse, kar ste materialnega potrebovali, je poskrbel oče.

Nekega lepega dne se je, kot kaže, takšnega životarjenja naveličal, našel si je prizemljeno žensko in vas na precej krut način pustil same. Žal tudi mama ni dolgo žalovala za njim. Spoznala je drugega, zelo podobnega prvemu. Ker je bila še zmeraj lepa, načitana, neobremenjena z vsakdanjimi skrbmi, je moškega, ki jo je bil pripravljen imeti ob sebi, hitro osvojila. Žal pod zelo krutim pogojem: vaju s sestro ni želel sprejeti pod svojo streho. In idealna mama ni niti za trenutek razmišljala: odpovedala se je hčerkama za udobje, ki ji je bilo ponujeno. V dobro se ji lahko šteje, da se je vsaj toliko potrudila, da so odvetniki »pritisnili« na vašega očeta, da je moral odpreti denarnico za malo več žepnine. Kdo na tem preljubem svetu si ne bi želel tako skrbne in srčne mame?!

Vprašanja ali komentar

Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore
pošljite na: Nedelo, Dunajska 5,1509 Ljubljana, ali na e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)
 


Če dobro pomislim, je bil njen odmik od lastnih otrok za vaju s sestro celo koristen. Morda za sestro še bolj kot za vas, saj se je kar dobro znašla, doštudirala, se poročila in vas razveselila s tremi nečaki. Njeno življenje je precej aktivno, posveča se pomoči potrebnim otrokom, a ne toliko, da bi trpela družina. Na srečo so vajine otroške zamere, ko sta se vsaka po svoje borili za mamino naklonjenost, minile. Danes se kar dobro razumeta in ona je tudi tista, ki vas malce drži nazaj, da ne počnete preveč neumnosti.

O tem, kako zelo je bilo narobe, da ste si za prvega partnerja izbrali »kar enega«, ne da bi prej prisluhnili srcu in čustvom, sva pred tremi leti že govorili. Tudi sami ste mi pritrdili, da ste imeli pri izbiranju moških pred očmi zgolj in samo »mamine vzorce«.
Ko ste po spletu naključij (kje točno, niste povedali) spoznali sanjskega moškega, ste potem več mesecev sedeli na dveh stolih: spali ste tako s partnerjem kot ljubimcem. Ko ste zanosili, ste bili v šoku. Čigav je otrok? A so se stvari razpletle same od sebe: ko ste ljubimcu zaupali novico o nosečnosti, je pokazal prave barve. V resnici je bil tudi on poročen, z vami se je sestajal zgolj za hec – zaradi dolgočasja. Odločno vam je dal na znanje, da pričakuje, da splavite in ga pustite v prihodnje pri miru. Še dobro, da ste s pogovorom z možem odlašali, da ste v trenutkih, ko niste vedeli, kje se vas glava drži, malo počakali. Po svoje to ni bilo težko, saj ste, kot pravite, zelo dobra igralka in znate skriti prava čustva.

Otrok vas je precej spremenil. Spoznali ste, da je biti mama nekaj najlepšega na svetu. Ob njegovem rojstvu ste se zbližali tudi s partnerjem. Predvidevam, da to pomeni, da vaju je ljubezen do otroka še bolj povezala?


Ko ste ljubimcu zaupali novico o nosečnosti, je pokazal prave barve. V resnici je bil tudi on poročen, z vami se je sestajal zgolj za hec – zaradi dolgočasja.


A na lepem ste se odločili, da mu poveste, da otrok morda ni njegov. Resno se sprašujem, vas je k temu napeljala kakšna pogrošna zgodba iz vam tako ljubega romana? Se je v vas prebudila neka hudobija in vas nagovarja, da bi bil že čas, da uničite in ranite partnerja, da se ne bo nikoli več pobral?

Od kod je priplavala ta silna želja povedati resnico? Močno dvomim, da se vam je oglasila tako imenovana slaba vest. Bolj se nagibam k temu, da vam je šinila v glavo ideja, da bi bilo morda zanimivo »scenarij«, po katerem živite, malo popestriti.
Ne počnite tega! Prisluhnite sestri, ki vam prigovarja, da je po treh letih že skrajni čas, da se vaš »'porodniški dopust« konča in se spet zaposlite! Prav je, da se zavedate, da je pravi oče tisti, ki otroka vzgaja in ga ima najraje na svetu! Če začnete mešetariti z resnico, boste umazali in razdrli vse, kar vas navsezadnje ta trenutek osrečuje.

Trdno verjamem, da bo nekoč, v prihodnosti, morda prišla priložnost, ko boste tudi vi toliko dozoreli in se boste lahko s partnerjem odkrito pogovorili o svojih stranpoteh. Morda, sem zapisala. Ni pa nujno. Velika verjetnost je, kar na koncu pisma dodajate tudi sami, da otrok ni plod vaše nore avanture, ampak je bil spočet kar v domači spalnici. Življenje ni film, še manj roman. Razpleti so po navadi dosti bolj kruti, nepredvidljivi in tudi boleči. Postanite bolj odgovorni do sebe, družine, do svoje prihodnosti, zelo lepo vas prosim!