Otrok nam očita, da ga ne maramo

Tokrat za pomoč prosi mama devetletnika, ki že, odkar je na svetu, tekmuje s svojim starejšim bratom za pozornost, in to na zelo neprijeten način.

Objavljeno
01. januar 2020 09.00
Posodobljeno
01. januar 2020 09.00
Da ga imate radi, otroku povejte, ko je doma mirno, ko ni prepira. Objemite ga, da bo v umirjenem stanju to slišal in začutil. FOTO: Shutterstock
Mojca Stonič
Mojca Stonič
Pozdravljeni, na vas se obračam z vprašanjem, kako naj ravnamo z našim devetletnikom. Že odkar je na svetu, se mi zdi, tekmuje s svojim starejšim bratom za pozornost, meri, ali sem mu nalila mililiter soka ali dala dve zrni riža manj kot bratu, kar takoj privede do glasnega očitanja, da ga nimamo radi.

To nenehno poslušamo tudi, kadar mu rečemo kaj, kar ni strogo pozitivno: zelo užaljen je, če mu po resnici povemo, da, na primer, tekme ni odigral najbolje (pa ne gre za očitek, ampak iskren odgovor na njegovo vprašanje), takoj začne ponavljati, da nikoli ničesar ne naredi prav (kar ne drži, priznam pa, da ga premalokrat zavestno pohvalimo), še huje je, ko pokritiziramo njegovo neprimerno obnašanje: kadar grdo govori, izziva brata (kar počne z največjim veseljem in mu pogosto tudi uspe), odgovarja ali če mora opraviti kako opravilo (odnesti smeti, iti po kako malenkost v trgovino ...).

Zakaj on in ne brat (čeprav brat, resnici na ljubo, doma naredi več kot on), ja, ker ga ne maramo ... Včasih ga kazen (ko, na primer, ne neha izzivati) – mora v sobo, prebrati in napisati obnovo (da se malo umiri) – tako spravi ob živce, da dobesedno renči v nas, od jeze tolče po vratih, vrešče neumorno ponavlja, da ga nihče nima rad ... Ko se umiri in pridem do njega, včasih še vedno renči, včasih pa celo posluša mojo »pridigo«, da ga bom imela ne glede na vse vedno rada, ker je za to poskrbela mati narava, in potem skoči k meni, me objame, začne govoriti kot dojenček, da me ima rad, da ga imam samo jaz rada, da mi bo pomagal pri vsem ... To traja do naslednjega zapleta.



Nimam pojma, kako naj ravnam, da bi bilo takih konfliktov čim manj, a je res naporno, saj se zdi, da nenehno preži na naše poteze, ki mu potrjujejo, da ga nimamo oz. imamo manj radi ... Pogosto ne vem niti, kako naj reagiram, ko mi kaj grdega zabriše v obraz. »Takole z mano ne boš govoril,« se mi zdi kot izraz popolne nemoči, je pa res, da se takrat tudi tako počutim. Izredno grdo menda govori tudi starejšemu bratu, a zna to storiti takrat, ko naju z možem ni zraven. Tudi ko naredi kaj narobe, pa midva ne veva, kdo je krivec, ne prizna, četudi to pomeni, da bo kazen doletela tudi brata (prizna šele, ko drastično znižava kazen za tistega, ki bo priznal).

Otrok me ne spoštuje, vem, nimam nobene prave avtoritete, na grožnje (četudi jih večinoma uresničim), se skorajda ne odziva (več), medtem ko gresta z možem zelo na nož in potem komaj čakam, da ga grem pomirit. Vesela bom kakršnega koli nasveta, ki bo pomagal pri lažjem sobivanju z našim (očit­no?) nesrečnim otrokom.
Danaja

Danaja, hvala za obširen opis problema, ki jasno kaže, da mali nadobudnež drži na vajetih vso družino. Dejstvo je, da ste se zapletli v hudo igro, katere posledica so močni čustveni odzivi vseh vas. Kaj je do tega verjetno privedlo, zdaj ne bi razlagala. Osredotočila se bom na trenutno situacijo in kaj lahko naredite.

Prvo, kar je nujno potrebno, je prenehanje dokazovanja, koliko ga imate radi. Kadar ima sin izpad in vas užaljeno prepričuje, da se mu godi krivica, in to zato, ker ga ne marate, se vzdržite razlag, kako se moti. Povejte enkrat, »seveda te imam rada, toda navkljub temu boš naredil to in to«, in vztrajajte, da naredi, brez ponavljanja, kako ga imate radi.

Enako naredite ob vsakem naslednjem izpadu. Vedno mu jasno povejte, da vam njegovo obnašanje ni všeč in da takega obnašanja ne dovolite, ne do vas, očeta, brata in vseh drugih. Znova poudarjam, brez dokazovanja in razlaganja, kako ga imate radi, tudi če na ves glas kriči, da ga ne marate!


Vaš sin je prepoznal magično trditev, s katero vas čustveno izsiljuje.


Tu morate starši delovati čisto razumno, brez negativnih čustev in slabe vesti, drugače ne boste zmogli. Starši največkrat ne zmorete, ker ste čustveno preveč vpeti, poleg vsega vas navdaja močan občutek krivde (kaj smo naredili narobe, da misli, da ga ne maramo, s čim mu to sporočamo, bolj ko se trudim dokazati nasprotno, slabše je …). Seveda ga imate radi, le mali genij je dodobra »naštudiral«, kako vas lahko drži vse v nemoči. In to zato, ker lahko!

Vaš sin je prepoznal magično besedo oz. trditev, s katero vas čustveno izsiljuje, in jo bo uporabljal, dokler mu bo koristila, ko se na ta izsiljevanja ne boste več odzivali, pa bo prenehal. Vendar ne pričakujte, da bo to takoj. Stanje je zatečeno, in kakor sem že omenila, ste globoko v igri brez meja, ki je ni mogoče spremeniti čez noč, se pa z vztrajanjem da!

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Opisujete, da ga med izbruhom pošljete v sobo, da se umiri, a če se umiri, mu takrat ne začnite razlagati ali karkoli očitati. Ko se umiri, nadaljujte, kakor da se tisto prej ni zgodilo. Imel je izpad, poslali ste ga v sobo, da se umiri, in ko se umiri, je namen dosežen! Nobene potrebe ni, da bi obnavljali, kaj se je dogajalo. Pustite ga, da sam pride k vam in se vrne v »normalno« stanje.

Avtoriteto pri otroku dosežemo z jasno postavljenimi mejami in s tem, da starš izstopi iz igre, ki jo v vašem primeru vodi devetletnik, vsi družinski člani pa ste jo sprejeli. Najprej morata oba starša določiti pravila obnašanja, prav tako jasno povedati, kakšne bodo posledice za neprimerno vedenje, in se tega vedno držati, le tako bo sin dobil jasno sporočilo, kakšno obnašanje je v vaši družini sprejem­ljivo in kakšno ne!

Da ga imate radi, mu povejte, ko je doma mirno, ko ni prepira. Objemite ga, da bo v umirjenem stanju to slišal in začutil. Povejte mu, da ste ponosni nanj, kadar mine dan brez nepotrebnega prepira, kadar naredi, kar ste se dogovorili, kadar se spoštljivo obnaša do brata, vas, očeta …

Bodite pozorni tudi na pohvalo, mlajši sin jo potrebuje tako kot starejši. Ne pretiravajte, a pohvalite ga vedno, ko si to res zasluži. In nikoli ga ne primerjate z bratom! Verjetno je to njegova boleča točka in nezavedno vseskozi tekmuje z njim za vašo pozornost, čeprav verjamem, da je ima v izobilju, spremeniti morate le način izražanja. Srečno!