Otrok potrebuje običajnega starša z vsemi napakami

Marko Juhant, specialni pedagog, piše kot za stavo in zdaj je tu nova knjiga z recepti – v vzgoji, seveda. O knjigi, o malih lumpih, terorju odličnosti ... tudi z dobro mero humorja.

Objavljeno
13. junij 2019 13.00
Posodobljeno
16. junij 2019 11.16
Marko Juhant je oče dveh odraslih otrok, dedek pa še ni. »Če znaš dobro svetovati glede načrtovanja družine, si kaznovan s tem, da dolgo nimaš vnukov (smeh).« FOTO: Tomi Lombar
Kako lažje shajati s taščo, ustaviti tožarjenje ali metanje po tleh, otroka s spretnimi prijemi spraviti k učenju in delu, ukrepati, ko se prvič napije ali grozi s pobegom od doma, nekonfliktno sporočiti nekaj, kar nam ni všeč, kdaj kupiti prvi telefon in zakaj je treba z otrokom že pred tem podpisati pogodbo … O vsem tem in še drugih zvijačah, kako lažje sobivati z otroki in najstniki, smo se pogovarjali z Markom Juhantom, ki o tem piše tudi v svoji sveže izdani knjigi Recepti v vzgoji. »To je skrinja z orodji, ki staršem lahko pomagajo, da bodo kos konkretni vzgojni situaciji,« je pojasnil njen avtor.

Juhant je v zadnjih letih s svojimi lucidnimi in na primerih temelječimi predavanji ter priročniki o vzgoji postal dobro poznana blagovna znamka. Ljudje cenijo predvsem, da odkrito, jasno in razumljivo pove, kaj se mu zdi prav, kaj narobe, pri čemer nima nobenega strahospoštovanja niti do izobraževalnih institucij, a ga te še naprej vztrajno vabijo kot predavatelja.

Je tudi človek, ki nima težav s prodajo svojih knjig; zanimanje za pred tednom dni izdano noviteto je tolikšno, da bo že kmalu čas za prvi ponatis, kar ni redkost pri njegovih delih. V teh letih se jih je nabralo za ducat, a kakor pravi, ima doma še toliko materiala za pisanje, da bi moral živeti vsaj dvesto let, da bi udejanjil želeno. Teme se mu namreč vsakodnevno dobesedno ponujajo pred očmi, dovolj je, da gre v trgovino, na dopust, na pijačo ...

Sam pri svojem pristopu zagovarja tradicionalne, brezčasne vrednote, medtem ko so novodobne teorije o vzgoji po njegovem (pre)mehke in kratkega roka. »Nič ne rečem, modne stvari se zagotovo dobro prodajajo, a se v vzgoji potem ne izide. Če pogledamo samo zapuščino permisivne vzgoje, ki vedno znova butne navzgor s tistim silnim poudarjanjem, da je treba otroke zaščititi! Kot da bi jim bilo kaj hudo, ampak ja, danes je že težko iti v šolo, težko je odložiti telefon, se ne dreti na avtobusu, vse je težko!«
 

Ampak kdaj oziroma zakaj se je razvila taka miselnost, kje so vzroki?


Družba se je spremenila, vrednote so se zelo hitro zasukale: od tistega, da naj bi bil otrok zdrav, delaven in pošten, do tega, da naj bo otrok zdrav, uspešen in srečen, ne da bi zahtevali delavnost in poštenost.


Mladim staršem se zdi, da se starši še zdaleč niso toliko ukvarjali z njimi, a so vseeno nekako ponotranjili glavne vrednote brez večjih travm, česar se nekateri danes tako bojijo. Pri vzgoji se zelo se trudijo, a se številnim zdi, da otroci vseeno niso oz. ne bodo odgovorni, delavni. Kje je nastal kratki stik?


Pritisk družbe je tako velik. Neprestano se poudarja le, kako zelo je treba paziti na otroke – da so ogroženi, ampak v resnici niso, saj ni nič drugače, kot je bilo! No, prometa je več kot včasih, to je pa tudi vse. A na cestah otrok sploh ni več, saj nihče več prosto ne hodi!

Potem je tu še široka ponudba obšolskih dejavnosti, pri katerih ni proste vrstniške igre, ampak je vse vodeno, otrok znova samo sledi navodilom kot v šoli in doma. Da je šport koristen, se seveda strinjam, a le, če je rekreativne narave in otroku ne ukrade vsega otroštva, celo mladost, v kateri potem ni časa za dekleta ali fante, sprostitev ...


Žena mi včasih pravi, naj napovem, kako se bo razpletla posamezna situacija, ki jo po naključju opaziva. In ponavadi uganem, kdo bo kaznovan, kdo je največji lump.
Poleg tega se starši po prihodu z dela ne ukvarjajo več s tistimi preprostimi stvarmi: ni spontanega dogovarjanja, kaj bi se počelo in bi bili otroci preprosto zraven, pa naj gre za kuhanje, igro, brkljanje ... Bolj so namreč pomembni opravki, pa domača naloga, pa ... Ker naloga pogosto ni narejena niti v podaljšanem bivanju ...

No, moje mnenje je, da tam tega sploh ne bi smeli početi, ker kdaj se bo sicer otrok naučil sam delati nalogo? Če nima te priložnosti, se ne bo nikdar naučil, pet let napačnega utrjevanja zgodbe pa že ima lahko precejšnje posledice. Ta narobe se bo zelo trdno usidral.


V vaših receptih lahko preberemo, da pri otroku lahko dosežemo, da sedi in dela, že v dobrem mesecu kadarkoli v letu. A da moramo biti takrat doma in imeti nadzor nad dogajanjem, s čimer bomo poskrbeli, da bo otrok delal vsak dan v tednu in mu ne bo treba delati ob vikendih. Kakor ste napisali, morajo biti nedelje brez izjeme proste, »delovne« sobote pa največ tri v letu.


Mar starši kdaj delajo čez vikend? Mama za vajo zaključuje blagajno, ata pa malo prekriva streho in montira žlebove? Od otrok zahtevamo veliko stvari, ki so dokaj neživljenjske, takšnih stvari, ki bi jih morali znati že kot majhni, jih pa ne naučimo ...


No, vaš seznam, kaj vse naj bi znal dve-, tri-, ... šest-letnik, je kar malo strašljiv, saj menda še nekateri najstniki ne znajo pravilno zložiti posode v pomivalni stroj, pospraviti sobe, kakor se spodobi, niso mojstri s sesalnikom, kar bi moral biti po vašem že petlet­nik ... Pa čeprav jih spodbujamo že od malega, delamo skupaj z njimi?


Predlagam uvedbo tedna samostojnosti, ko mame ni oziroma je križem rok. Naj otrok sam vstane, si sam pripravi torbo, zajtrk ... Za izhodišče je treba vzeti, kaj bi bilo, če mame ne bi bilo: znajo otroci kaj sami narediti, skuhati, narezati salamo, sploh vedo, katero morajo kupiti? Mama je tam kvečjemu za vir informacij, drugega ne. V tednu dni se hitro pokaže, kaj smo jih dejansko naučili, kje pa bo treba še povaditi.


Dobra ideja, a v knjigi je ni ...


Ah, saj bo, je že vse nastavljeno tudi za knjigo Recepti#2 (smeh).


Kako ste sploh naredili izbor med vsemi temi temami in težavami – od tega, kako otroka navdušiti za solato, do tega, kako ravnati, če noče ugasniti računalnika – ter jih na koncu uvrstili v knjigo?


Poskusil sem zajeti čim večji razpon težav po teži, po starosti otrok in po problemih, ki se porajajo v določenih starostnih obdobjih. Ta kombinacija je zdaj v knjigi. Neke idealne rešitve ni, menim, da bi veljalo to nadaljevati po delih, kakor filmi o Rambu, na primer (smeh). Lahko bi sicer naredil knjigo z 800 stranmi in naslovom »Vse o ...«, a nikoli ne moreš zajeti vsega, poleg tega takega 'špeha' nikoli ne vzameš v roke.

S sto stranmi pa vsak opravi v enem večeru, zato se držim te preproste količinske omejitve, kar pa je zelo težko, saj se knjiga hitro zredi, hitreje kot človek, haha. Teksta je takoj preveč. V tej knjigi gre še za bolj kratko in jasno vsebino, z nazornim kazalom, da se takoj najde tisto, kar se v določenem trenutku potrebuje. Je pa jasno, da bo s tem tako kot v kuhinji: če damo štirim gospodinjam isti recept in enake sestavine, bomo dobili štiri različne okuse. In to je tisto, kar potrebuje otrok – domač okus. Da mu lahko to ponudimo, pa ga moramo dobro poznati.

image
Marko Juhant s svojim najboljšim prijateljem Dantejem. Pošalil se je, da bodo tisti pari, ki bodo vzgojo trenirali najprej na psu, skoraj zagotovo imeli otroka, saj je pes vodljiv, tisti, ki bodo vadili z mačkom, pa se bodo težko odločili. »Maček je namreč tak kot otrok: kar po svoje gre, nič te ne upošteva!« FOTO: Tomi Lombar


Zadnji del knjige predstavljajo recepti, povezani s tehnologijo. Vmes je tudi zelo uporaben pregled med mladimi razširjenih igric in aplikacij, skupaj z opozorili in nakazanimi rešitvami. Ste to pripravili sami?


Ne, pač pa je to na mojo prošnjo pripravila Petra Belina iz Logouta, prvega specializiranega centra pomoči pri čezmerni rabi interneta, bodo pa verjetno pri vsaki nasled­nji izdaji poleg še nove ...


Sodobna tehnologija je zagotovo ena od oteževalnih okoliščin pri vzgoji – je zasvojljiva, jemlje pozornost, zato krha odnose, tudi zavira otrokov razvoj ... Danes se dobršen del odnosov starši-otrok vrti prav v senci tehnologije: ta je lahko nagrada, kazen, sredstvo nadzora, zato srž prepirov, pri mlajših celo varuška ali pomoč, da imajo starši malo miru ...


Kaj ljudje delajo, ko čakajo kjerkoli, ne glede na starost? Gledajo v zaslone, nihče več ne bere ... Se pa spomnim, kako so bili svojčas zelo priljubljeni moji nasveti na zgoščenkah, ki so jih starši lahko poslušali v avtu. Posameznega si lahko predvajal vedno znova in spet, nihče jim ni mogel ubežati, ker so bili vsi v avtu – od očeta do otrok (smeh).

Pri vzgojni dilemi je pomembno, da veš, kam pogledati, tudi na individualnih svetovanjih sem pogosto priča, kako si starši ob dobrem nasvetu olajšano oddahnejo, dobijo občutek, da lahko nekaj naredijo. Ker najhujši je občutek nemoči. In ko otroci to zavohajo, bodo šli do roba in še čez.


Pred časom ste opogumljali z mislijo, da lahko že en odstavek s pametno vsebino za posameznika pomeni veliko spremembo. Tega se verjetno nadejate tudi od svojih knjig ...



Ni dovolj samo govoriti, treba je tudi kaj narediti, poseči po ukrepu, saj samo to prinese spremembo.
Pomembno je, da starši vedo, da dokončnih rešitev ni. Z otroki je treba živeti, oni pa bodo živeli z nami na različne načine, tako pač, kot smo jih kot starši usposobili. Ni vedno preprosto, ni tudi vedno zelo težko, je pa zahtevno – predvsem, ker sebi postavljamo previsoka merila. Premalo gremo na to, da bi bile stvari bolj postop­ne oziroma bi se začele šele, ko je treba. In tako knjig in zvezkov ne zavijamo že med počitnicami, ampak šele, ko se šola začne, torej na prvi šolski dan. Ker vsak človek potrebuje počitek, odklop ... in otroci niso nobena izjema. Tega bi se morali starši zavedati in tudi delovati v to smer.


No, v Spieglu, na primer, pišejo, da za mlajšo generacijo, tisto, ki se zdaj redno udeležuje podnebnih protestov Petki za prihodnost, velja, da so njihovi starši njihovi najboljši prijatelji in da jih niso vzgajali z avtoriteto, ampak s pogovorom. Koliko se strinjate s takim načinom vzgoje?


Otroci so lahko starševi prijatelji šele, ko se odselijo na svoje. In če si pravilno vzgajal, pridejo pozneje tudi samoiniciativno na obisk. O pogovarjanju pa menim, da ga je v današnji vzgoji čisto preveč. Ker če starš kar govori in govori, otrok prej ali slej najde nekaj, da mu lahko kontrira. V vseh teh letih se je pač izmojstril v komunikacijskih spretnostih, saj se doma tega ves čas uči! In starš nato dobi nazaj svoje lastne argumente, s čimer ga najstnik preprosto povozi.

Zato ni dovolj samo govoriti, treba je tudi kaj narediti, poseči po ukrepu, saj samo to prinese spremembo. Starši pogosto delajo napako tudi s tem, da dajejo otrokom premalo konkretne in premalo težke naloge, zato jih je treba neprestano motivirati. Ker če je naloga dovolj težka, se je bo otrok lotil sam od sebe. Če ima, na primer, na voljo več uteži, a le dva poskusa, zagotovo ne bo nihče vzel najlažje, ampak bo poskusil najprej s težjo, pa če mu bo starš še tako govoril, naj raje poskusi z lažjo.


V knjigi ste kar nekaj prostora namenili tudi delu za šolo, načinom učenja, skoraj trikom, s katerimi otroka lažje pripraviti k delu, tudi z uporabo žvečilnih gumijev, živalske kože, dišečimi svečkami ..., s čimer pri njem sprožimo neke vrste pogojni refleks: ko otrok dobi, čuti, vonja ... in to poveže z učenjem, pozneje lažje dela?


To črpam iz izkušenj. Če gre nekdo igrat tenis, se pač preobleče v športna oblačila, ne? Če si doma ne nadenemo predpasnika, imamo povsem drugačen odnos do kuhinjskega pulta, nismo sproščeni, ne uživamo toliko, skratka, tako kot športniki vsi potrebujemo neki obred, da naredimo preklop, se vržemo iz ene dejavnosti v drugo. Enako je pri učenju: če se vedno začne z neko prijetno melodijo na telefonu, je upor manjši. Če pred učenjem vsakič dobi čigumi, bo že kmalu komaj čakal na to, pravzaprav že kar začel delati.


Od kod sicer črpate primere, težave ...?


Tudi ko grem na dopust, ne izklopim, tam je največ materiala (smeh). Žena mi včasih pravi, naj napovem, kako se bo razpletla posamezna situacija, ki jo po naključju opaziva. In ponavadi uganem, kdo bo kaznovan, kdo je največji lump … ta običajno ni nikoli kaznovan, ker se znajde. Sicer pa imam pravilo, po katerem bi se lahko ravnali starši, ko posredujejo v konfliktu med različno starimi otroki: vedno je treba kaz­novati mlajšega, ker se je moral večji že tako ali tako prilagoditi, se umakniti, moral biti bolj pameten, razumeti, sprejeti ...

Tudi svežim vzgojiteljicam ali učiteljicam naravnost povem, da morajo biti v razredu najbolj pozorne predvsem na tri profile: na najmanjšega, najbolj sladkega fantka – ta ni nikoli nič kriv, čeprav z vsemi žavbami namazan –, na največjega fanta v razredu, ker je ta tisti, ki se mora nenehno vsem umikati, vedno je on kriv za vse, in ko ima vsega že zadosti, začne kar rušiti pred seboj. Pozornost pa gre nameniti tudi po kilogramih najbolj močnemu dekletu v razredu. Tem meje namreč niso bile zadostno postavljene, te so tudi najbolj glasne na plaži, cvilijo, se prepirajo ...
 

Pa kdaj čutite kako potrebo, da bi posegli v konflikt, staršem svetovali, kako čim prej rešiti konflikt?


Pogosto pridejo kar sami od sebe in vprašajo, medtem ko jim je včasih nerodno, ko me zagledajo, pa hitijo pojasnjevat, zakaj ravno v tem trenutku ravnajo napačno ... Da je, na primer, otrok v vozičku le zato, ker se jim mudi, da bi drugače zagotovo hodil sam, in podobno. Pa jih vprašam, da kakšen dopust pa imajo, če se jim mudi (smeh). Je pa jasno, da bo otrok veliko srečnejši svobodno na nogah kot privezan v vozičku ...

Ravno ta teden smo na Čarobnem dnevu v Tivoliju izvedli manjši eksperiment. Otrokom smo dali na voljo petsto opek iz stiropora in opazovali, kaj bodo z njimi. Če so bile nametane, so jih predšolski otroci brez izjeme zbrcali. Prevelika možnost izbire, kaj početi z njimi, jih namreč zmede, vzbudi agresijo … Podobno se je godilo opekam, zloženim v stolpe. Prav vsi otroci, ne glede na starost in različnost njihovih staršev, so jih brez izjeme podrli in začeli graditi na novo. Otrok pač želi narediti po svoje, želi biti ustvarjalen. In kaj vse so zgradili, kako so včasih delali v parih, da se ni podrlo, kako so se znašli! Res je bil zelo poučen dan, tudi za starše, ki so ugotovili, da otrok za igro ne potrebuje veliko.


A če preidemo k tistim malo starejšim; ko beremo vaše zapise, kako ne dopustiti, da nas otrok med pogovorom spelje nekam, kamor si nismo želeli, kako ga nadzorovati ali doseči, da bo svoje delo zagotovo opravil brez goljufanja, se zdi, kot da smo z njim v nenehnem boju, v pripravljenosti, da moramo razmišljati že o nasled­nji potezi ...


Ampak treba je vedeti, da vzgoja ni poklic, pač pa mora biti starš naraven v tem, kar je, tisto, kar je, in tak je lahko tudi na malo bolj preprost način, torej mu ni treba biti nenehno na preži. A to je dandanes velika težava. »Zdaj sem z otrokom, najin čas mora biti kakovosten, vedno moram biti pripravljen, da pravilno odgovorim« – vse to roji staršu po glavi, a ni treba, da je tako! Če smo dovolj z otrokom, situacije, lepe in manj lepe, pridejo same od sebe, pa se takrat spoprimemo z njimi ...

Ljudje pa, kot bi imeli neskončne sez­name, kaj vse še morajo postoriti v zvezi z otrokom. Precej bolje kot vse načrtovati je otroka vprašati, kaj mora narediti, da začne razmišljati s svojo glavo. In ne vstopajmo v vsako stvar tako projektno, ker to kvečjemu demotivira otroka. Če mu bomo rekli, da se bomo zdaj učili kuhanja, bo gotovo manj navdušen, kot če mu bomo navrgli, ali bi se rad naučil metati palačinke v zrak. Takrat ga bo v trenutku zanimalo vse v zvezi z njimi, od priprave testa do temperature pečenja.

image
Marko Juhant je avtor številnih priročnikov o vzgoji in nekaj del za otroke, izdaja pa tudi Po pameti, časopis o vzgoji, ki deli izkušnje. FOTO: Tomi Lombar

 

Vseeno vzgoja in ukvarjanje z otrokom zahtevata čas in energijo, kar je danes pri številnih starših z dolgimi delavniki, ki se ne končajo niti doma ali ob vikendih, že pravi privilegij. Biti na vseh področjih razmeroma uspešen je zato hudo garanje, ki običajno ne prinese zadovoljstva ...


Res je. Veliko staršev danes teži k popolnosti, blestenju na vseh področjih, temu sam pravim kar teror odličnosti. A otrok potrebuje povsem običajnega starša z vsemi napakami, da se mu tudi doma zgodi kakšna krivica, ker če se mu bo prva šele v šoli in se bo zato zjokal, se lahko zgodi, da bo srednjo šolo izbiral glede na to, kje ne bo njegovih sošolcev, da ga ne bodo ti še tam zafrkavali, da je cmera.


Kakor opozarjate tudi v najnovejši knjigi, so lahko težave pri izbiranju poklica ali šole povezane s siljenjem staršev.


Pomembno je, kaj si želi otrok, ne starš! Na ta račun sem že slišal nekaj zahval v stilu, da sem mami ukradel hčerko, ker se je na koncu odločila po svoje in šla študirat v tujino. A to vsekakor ne pomeni, da je ne bo nikoli več videla! Ali pa neštetokrat videna zgodba, ko starši silijo sicer dotlej uspešnega otroka v neko šolo oziroma poklic, nato pa ta leto pred koncem devetletke močno popusti. Razlog je, da ne ve, kaj se bo zgodilo, v katero smer bo prisiljen iti, in to je problem.

Za srednješolce imam program Sezi po zvezdah in pogosto ga naročijo gimnazije za svoje odličnjake. Za tiste, ki imajo za vse pogoje, a pravijo, da ne vedo, kam bi šli, v resnici pa si jih veliko ne upa povedati staršem, kam jih vleče, saj imajo ti zanje drugačne načrte. Sam jih spodbudim, vlijem jim moč, da se odločijo po svoje, tako da so starši pogosto jezni name, večina otrok pa je pozneje zelo uspeš­nih – najprej pri popravi ocen, poz­neje v karieri –, kakor sklepam po povratnih informacijah.


Skratka, skrbite za pravo (!) srečo otrok ...



Če otrok zavija z očmi, je starš na pravi poti, saj to pomeni, da je dosleden, in se otrok zaveda, da starš ne bo odstopil od tistega, kar zahteva.
Otrok je najbolj srečen, ko je ljub­ljen, brezpogojno, torej, da ga imamo radi takega, kot je, z vsemi napakami in željami vred. To, da mora prevzeti družinsko podjet­je, pač ni brezpogojna ljubezen do otroka, ampak ljubezen do firme ... Ali ko se starši čudijo, zakaj se otroci ne priselijo v hišo, ki so jo prenovili prav zanje? Zato, ker niso pri tem upoštevali niti enega njihovega predloga, ker pač starši vse vedo in naredijo bolje. A če jim bodo prepustili proste roke in priskočili na pomoč, ko bo treba, bo ta problem izginil sam od sebe. Tako pa raje jamramo, kaj vse smo – a to je bila naša izbira! – žrtvovali za otroke, ti nam pa ne vračajo hvaležnosti.

Je pa treba vedeti, da bomo na prvo pristno otrokovo hvaležnost oziroma povratno informacijo o učinkih naše vzgoje čakali najmanj 15 let, pa še to le ob kakšni nenavadni, obremenilni situaciji. Če vam bo torej otrok samoiniciativno prinesel čaj, ko boste ležali z vročino, spustil iz rok vse, da pomaga šibkemu staršu – ste lahko od takrat naprej povsem mirni, saj ste dobili potrditev, da ste delali prav. Še vedno nam sicer ni všeč vse – kako otrok razmišlja, kaj počne ... –, a tako pač je med različnimi generacijami. Mladi želijo delati po svoje in prav je, da so na tej poti trmasti.


Tudi na to temo pripravljate novo knjigo, ne?


Res je. O tisti trmi, s katero dosežemo nekaj dobrega. Ker danes je problem, da vsi kažejo le na končni rezultat posameznika, le redkokdo pa pove, koliko tisoč ur dela, vaje, nevšečnosti ... je bilo vloženih v to. A če se vrnem k otrokom: trmastih otrok ni: če je otrok vztrajen v stvareh, ki so meni všeč, ima to zagotovo po meni, če vztraja v nečem, česar ne maram, ima pa to po ženi ali starem očetu. Pravim, da trme ni, a jo starši vseeno podoživljajo, in seveda so metode, s katerimi to lažje prebrodijo. Če nori najstnik, je dovolj že, če staršu uspe narediti korak nazaj, torej izstopi iz njegove igre in se ta hitro konča; ker bolj ko popušča, bolj gre otrok v njegovo smer. A ko to ugotovi, je starš že dosegel, kar je želel.


Vendarle je v sleherni situaciji težko odreagirati optimalno.


Prave misli ali odgovora resda ne najdeš vedno takoj, a ta slej ko prej pride. Tudi pri vzgoji si je kdaj smotrno vzeti čas, da ne usekamo takoj, pač pa si vzamemo čas za razmislek, kaj bomo odgovorili otroku. In pred njim ne bomo izpadli nemočno, če mu bomo rekli, da je zadeva, prestopek, reakcija ... tako resna, da moramo najprej razmisliti, kako bomo ukrepali. Pri tem se zgodijo tri stvari: otrok dobi podatek, da ga starš sliši. Poleg tega ga njegov odziv malo strese, zave se, da je šel očitno res krepko čez mejo, dogodek, skratka, dobi težo. Kot tretje pa se otrok nauči počakati. Trije krasni argumenti za to, da čim večkrat preštejemo do tri. Ali če ponazorim s primerom: vrel puding ni dober, mrzel prav tako ne, a če mami uspe ponuditi toplega, ki je seveda daleč najbolj okusen, to otroci jemljejo kot izraz čiste ljubezni.