Otroka morate rešiti

Sem mati samohranilka z dvema sinovoma, starima štiri in sedem let, živimo v zgornjem nadstropju hiše mojih staršev. Na vas se obračam za nasvet glede mlajšega sina Tilna. Že nekaj časa, verjetno več kot pol leta, žmiga z očkami, v bistvu jih stiska skupaj. Pride obdobje, ko je to manj pogosto, občutek imam, da je lani, ko smo se vrnili z dopusta, popolnoma prenehal, zdaj pa se spet dogaja vedno pogosteje.

Res so nekateri dnevi naporni, posebno zdaj, ko delam od doma, starejši Žan ima šolske obveznosti, mlajši pa išče igro. Vsega seveda ne zmorem, potem se še fanta med sabo skregata in rezultat je moje vpitje. Tilna to popolnoma znervira. Lani poleti je bil namreč priča, ko sem popolnoma znorela in vpila, ker moji starši vedno čutijo potrebo, da komandirajo tudi moje življenje.

Vem, da sem za vmešavanje kriva sama, mej nisem postavila tako, kot bi jih morala. Seveda tudi zdaj pridejo dnevi, ko mislijo, da vse vedo. Danes pa sem se za Tilna pošteno ustrašila. Žmiganje je postalo še bolj pogosto. Na forumih sem prebrala, da je to verjetno posledica stresa, živcev oziroma da so lahko vzrok tudi gliste. Z zdravnico o tem še nisem govorila, ker na srečo nismo pogosto pri njej, enkrat, ko je imel vneto uho, pa žmiganje ni bilo pogosto.

Nimam občutka, da bi slabo videl. To so res nihanja, enkrat več, drugič manj, vmes tudi nič. Žmiganje sem od začetka pripisovala tudi temu, da preveč gleda igra računalniške igrice. Verjetno je razlog v meni, ker nisem mirna, ker vpijem, ampak pridejo dnevi, ko se vsega nabere preveč. Ali mi lahko kako pomagate, svetujete, kako lahko pomagam Tilnu in ali bi vseeno morala obiskati zdravnico? Hvaležna bom za vsakršno usmeritev. Petra





Pozdravljeni, Petra, glede na opisano sem skoraj prepričana, da je prepogosto mežikanje z očmi čustveni odziv. Ta se pogosto pojavi, ko je otrok v stresu. Sama sicer večinoma odsvetujem branje raznoraznih forumov, saj lahko človeka popolnoma zavedejo, vendar bi v tem primeru vašemu zaključku kar pritrdila. Naj vam ne bo žal, da ste brskali za odgovori. Kar ste prebrali, vam je namreč odprlo oči, da dogajanje ni tako nedolžno oziroma je škodljivo. Vsekakor pa, da boste bolj mirni, obiščite zdravnika, da ovrže morebitno bolezen.

Prepričana sem, da je pri Tilnu vzrok psihosomatika. Gre za pretiran stres, ki ga doživlja v domačem okolju. Stres povzroča strah, nelagodje, nemoč, občutek nepomembnosti ... Vse to se dogaja v otrokovem nezavednem delu, obrambni mehanizem pa je mežikanje, ko ne zmore več nadzorovati svojega čust­venega stanja. Veliko otrok začne svoje slabo počutje kompenzirati z mežikanjem, kričanjem, jecljanjem, mokrenjem postelje, raznimi tiki, pogostimi boleznimi, ker se s tem imunski sistem slabša.

Vse, kar ste napisali, je dokaj logična posledica: napeti odnosi doma, kričanje, zelo verjetno je izgubil občutek varnosti.
Tisto, kar lahko naredite takoj, je, da poskrbite, da bo Tilen živel v mirnem, ljubečem in varnem okolju. Najprej morate poskrbeti zase, da boste mirni, ker če mama ni mirna, tudi otrok ne bo. Seveda trenutna situacija zahteva več dogovarjanja in usklajevanja, vendar se z jasnimi dogovori in odločnostjo lahko doseže vse.




Razmislite, kaj vas najbolj skrbi, vznemirja … in poiščite rešitev. Tu bom zapisala trditev: za vse obstaja rešitev! Najdite način, ki bi vam najbolj ustrezal, postavite si prioritete čez dan in opustite stvari, ki res niso nujne. Vzpostavite dnevni red, ki vključuje hišna opravila, šolske obveznosti, vašo službo in seveda igro z otrokoma.

V vsa hišna opravila, ki se lahko opravijo med igro, vključite tudi otroka, seveda letom primerno. Verjamem, da je naporno, vendar lahko ob dobri strukturi časa vzpostavite mirno, varno in prijet­no okolje, kar bo obema otrokoma všeč in deluje zelo pozitivno.

Otrok nikoli ne sme biti žrtev odzivov staršev, starih staršev in drugih. Ko se sam ne more braniti, pogosto ni slišan in si ne upa nič več reči, ko izgublja občutek varnosti, ko njegova mami, ki jo ima najraje na svetu, kriči, se njegov strah in stiska samo poglabljata. In nekje se to pokaže, pri vašem Tilnu z mežikanjem.

Prav tako se takoj pogovorite s starši in jim povejte, pod kakšnimi pogoji boste živeli skupaj, kaj je za vas in otroka sprejemljivo in kaj ne. Kar ni težko, saj sem iz opisanega razbrala, da živite ločeno, čeprav pod isto streho. In res staršem postavite meje, brez kompromisov! Kako je mogoče, da vam še vedno »pametujejo«? Zavedajte se, da ste vi starš svojima otrokoma, vi ju vzgajate in ste jima vzor.

Rešiti morate otroka, drugače se bo stanje samo slabšalo! Kako hitro se lahko izboljša, pa ste videli na dopustu. Ko ni bilo časovne stiske, dnevnih obveznosti, stresa in toksičnih odnosov, ste bili nedvomno vsi bolj mirni. Da boste zmogli in razumeli, zakaj in kako deluje psiha pri otroku, kar je za zdravo vzgojo izrednega pomena, vam res toplo priporočam solazavzgojostarsev.si. Nov letnik se začne jeseni.