Otroka naju ne slišita

Sleherno popoldne si dveinpolletnik ter štiriletnik skačeta v lase, mama vpije in ju vleče narazen, pa tudi sicer mora vsako navodilo ponoviti večkrat.
Objavljeno
17. oktober 2018 09.00
Posodobljeno
17. oktober 2018 09.00
Vsako popoldne je jok, kar postaja čedalje bolj nevzdržno. FOTO Leon Vidic/delo
Tjaša Kočevar Dakić
Tjaša Kočevar Dakić
Spoštovani, sem mama dveh fantkov, starih dve leti in pol ter štiri leta. Tako kot večina staršev se tudi pri nas doma ukvarjamo z vzgojnimi vprašanji, na katera ne najdemo odgovorov. Predvsem imamo težave z navodili, saj jih je treba ponoviti vsaj trikrat, če ne petkrat.
Denimo, ko gremo z igrišča domov. Najprej ju opozorim, da bomo odšli čez deset minut, ju znova opozorim čez pet minut, nato pri dveh ter zadnji minuti. Ko je čas, da se odpravimo, se mlajši sin ponavadi upre in skoraj vedno ga moram za roko odvleči v hišo.
Drugi problem pa je agresivna igra. Starejši sin mlajšega brez razloga brcne, porine ali udari, ko gre mimo njega. Ko sta na kavču, se nanj kar naenkrat usede ali celo uleže. Tako se želi z njim igrati, vendar to pomeni, da je ves naš skupni čas le jok in vpit­je, tako otrok kot naju. V miru se skupaj igrata največ deset minut, potem pa so skoraj vedno solze. Največkrat joče mlajši, potem ko ga je starejši udaril. Ko starejšega sina vprašam, zakaj je to naredil, in mu razložim, da to boli, ponavadi reče, da ne ve, zakaj, ali pa ga je udaril, ker se ni igral tako, kot je on želel. Misli, da mu bratec nalašč nagaja, in ne razume, da se še ne zna igrati na tak način. Vidim, da razume in ve, kaj je naredil narobe, ampak kljub številnim pogovorom ne neha.
Poudarjam, da se to ne dogaja samo doma, ampak tudi v vrtcu, kjer je v skupini približno osem fantkov, ki se igrajo na tak način. To so največje težave, ki nam kravžljajo živce in zaradi katerih je naše življenje vse prej kot umirjeno. Najlepša hvala za usmeritve in odgovore.
Vanja

Draga Vanja, hvala za vprašanja. S podobnimi težavami se spopadajo številni starši, ki se prav tako počutijo nemočne, ker jih otroci ne poslušajo. Pa poglejmo, zakaj vas ne slišijo in zakaj je potrebnih toliko ponovitev.
image
Z otroki se je treba igrati, z njimi noreti, aktivno preživljati čas z njimi. Potem gre tudi vzgoja lažje od rok. FOTO Shutterstock

Naša vzgoja je temeljila na absolutnem »uboganju«, bila je avtoritativna in je vključevala kazni. Nam, ki smo zdaj starši, se je to tako zelo vcepilo v naše delovanje, da se prižge nekakšen avtopilot, ko se začnemo sami soočati s podobnimi razvojnimi fazami lastnih otrok. Od majhnih otrok velikokrat pričakujemo, da se kot vojaki na prvo besedo postrojijo, ubogajo in naredijo tisto, kar želimo. Žal ne gre tako. Življenje toliko starih fantičev je neskončno zanimivo in vse, kar ni igra in veselje, preizkušata s prestav­ljanjem meja.


V skupne popoldneve vnesite igro, zanimive sprehode, pojdite na kraje, kjer ni nevarnosti, da bi morali ves čas vpiti »pazi pločnik, pazi avto«.
S tem, da nekaj ponovite vsaj trikrat, ni nič narobe, tudi petkrat ne. Je pa pomembno, da razlagamo, napotke ponovimo kratko, jedrnato in načelno. Starši moramo vključiti veliko igre med prehode z igrišča ali vrta v hišo, iz igre v rutino, v umivanje in oblačenje. Dveinpolletnik vam bo rad sledil, če ga boste z igro poskušali pripeljati domov z igrišča ali vrta, kjer se je zabaval. Lahko denimo z njim tekmujete, kdo bo prej doma, vmes se pošalite, tako da malo padete, ga lovite, lovi on vas. Tako boste v hipu doma, sledil pa vama bo še starejši. V vse rutinske zadeve je treba vpeljevati vašo igro, takšno, ki jim je všeč v določeni fazi razvoja. To so lahko risani junaki ali rekviziti, ki jih vključite v dogajanje.

Starši, ki pripeljejo otroke na igrišče ali so z njimi na domačem vrtu, se zdijo velikokrat zelooo zdolgočaseni, nič se jim ne da ali pa visijo na telefonu. Popoldanski čas naj bi bil skupen, torej se ukvarjajte z otroki! Ko vaša skupna igra preide v njihovo samostojno, se počasi odmaknite in ostanite v bližini, le za varnost. Z igro lahko torej dosežete lepše rezultate kakor z ultimativnimi ukazi na prvo žogo. Poskusite, deluje!

Drugi problem je pozornost. Starejši sin očitno hlasta po pozornosti in si raje pridobi slab odziv kot nobenega. Iz tega, kar ste zapisali, je razvidno, da pričakujete, da se bosta sinova popoldne doma igrala sama, ne da bi vas motila. Vendar tako ne gre. Otroke ste si zaželeli vi, torej se z njimi tudi aktivno, med igro, ukvarjajte! Strukturirajte si popoldne, kdo bo koliko časa s katerim sinom in koliko časa boste preživeli skupaj. Iz igre se umaknite šele, ko se zaigrata, vsak sam ali skupaj, vendar ju ne pustite brez nadzora. Otroka, stara dve in pol ter štiri leta ne zmoreta več kot 5 do 10 minut mirne, povezane igre. Zelo dobro je, da se igrate vsi skupaj, pri čemer vam morajo možgani, improvizacija in domišljija delati s polno paro. Ob tem pa otroke sproti učite meja, do kod lahko preizkušajo in kaj je dovoljeno.

Kako je mogoče, da imate vsak dan enake težave, da starejši sin tako pogosto poseže v prostor mlajšega? Kje sta takrat vidva, starša? Takšne stvari morata preprosto preprečiti. Z njunim očetom se morata popoldne ukvarjati z otrokoma, pa če imata še toliko opravkov ali sta utrujena od dela. V skupne popoldneve vnesita igro, zanimive sprehode, pojdite na kraje, kjer ni nevarnosti, da bi morali ves čas vpiti »pazi pločnik, pazi avto«.

Izkoristite lepo vreme, z otrokoma se valjajte po travi, doma po tleh, skačite, tako kot onadva, skupnim uram dodajte več veselja, izpustite svobodnega otroka iz sebe. Otroci so se naveličali, da morajo vse popoldneve poslušati, česa vse ne smejo in da naj dajo mir. Življenje je veselje, ne pa vojska.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.