Park Idila, Bloke: Kampiranje z desetimi medvedi

Lesene hiške, ki zagotavljajo osnovno udobje, z unikatnimi dodatki in okrasjem naredijo vtis na vsakega gosta.

Objavljeno
08. avgust 2017 17.06
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Park Idila na Bloškem jezeru je glamping podobnega tipa kot na primer Gozdne vile na Bledu in precej drugih po Sloveniji: lesene hiške, ki zagotavljajo osnovno zavetje in udobje. Imajo pa na Blokah dodatke in okrasje, ki je unikatno in naredi vtis na vsakega gosta in obiskovalca.

Martina Lah in Janez Hiti sta podjetnika, ki sta pred nekaj leti družinsko prevzela najprej okrepčevalnico na bregu majhnega umetnega jezerca pri vasi Volčje na Bloški planoti, leta 2014 pa sta v zavetju nizke vzpetine, ki se spušča k jezeru, postavila še kamp, eno od zgodnejših oblik glampinga. Tu ne gre za razkošje, kot ga najdemo v naketerih drugih slovenskih glampingih – talno ogrevanje, televizorje in klimatske naprave ter brbotajoče kotle vroče vode. Šest hišk, po tri za štiri osebe in po tri za dve, daje zavetje v naročju narave: suho posteljo in lepo oblikovano teraso pred njo, predvsem pa prvinski občutek, ki ga je sposoben iz ljudi izvabiti les, kadar je z občutkom oblikovan. Hiške so tudi izolirane, tako da omogočajo uporabo tudi spomladi in jeseni, izvemo, ob polni zasedenosti – imajo še dve sobi v osrednji koči, ki sprejmeta štiri in pet ljudi – pa torej kamp sprejme 27 gostov.

Prednosti tega kampa pred nekaterimi drugimi glampingi, postavljenimi po novejših standardih in razumevanju te besede, so to, da ima naravno senco borovcev, naravno vodo v obliki jezerca, predvsem pa to, da razen hišk, ki so resda enake, tu ni ničesar serijskega in industrijsko izdelanega. To pomeni, da česa takega ne boste videli nikjer drugje. Vse, kar imajo, je izdelal Janez Hiti, ki je neverjeten talent oblikovanja lesa. Posebnost pa je še ena: tu prevladujejo slovenski gostje, ki so v drugih, dražjih glampingih v glavni sezoni izjemna redkost. Prav v času našega prihoda je celotna skupina čakala, da si bomo ogledali in poslikali hiške in se bodo potem lahko vselili. Kaj je gostom tu všeč? Nobenega ni, ki bi se počutil zategnjenega in se spraševal, ali se naokrog lahko sprehaja v japonkah. Preprostost je glavna beseda tega glampinga, pove Martina Lah.

Koče dajejo osnovno zavetje za dva ali štiri ljudi, niso pa se v Parku Idila vdali skušnjavi, da bi jih postavili čim več na čim manj prostora.Foto: Mavric Pivk

Hiškam družbo dela tudi brunarica, kjer sta tako imenovani Krpanovi sobi, in tudi tu je opremo iz lepih, nenavadnih kosov lesa izdelal Janez Hiti. Nič pa ne prekosi tistega, kar je sploh začelo pritegovati pozornost ljudi k temu majhnemu umetnemu jezercu, kjer se dolgo razen omejene lokalne scene ni dogajalo nič: Hiti z motorno žago oblikuje velike lesene medvede, ki so verjetno najbolj simpatičen kos lesenega oblikovanja, kar jih imamo v Sloveniji. Nekakšno hudomušnost izražajo in vsak zase je osebnost. Ikona Bloškega jezera je tako postal medo, ki na štrclju požaganega borovca z brega lovi ribe, letos se mu je pridružil še en, že deseti: tokrat v podobi bloškega smučarja, enega najpomembnejših prepoznavnih likov tega na neki način »trdega« dela Slovenije. Drugi je seveda zimski mraz. Zadnji medved je poskrbel, da so ljudje prišli na jezero kljub zimi in tako so dobili novo turistično sezono: drsalce, pripoveduje Martina Lah, ki v družini skrbi za poslovanje kempa in okrepčevalnice. Janez, neverjetno, pa je ob vsem tem še kmet, ki skrbi za več kot sto glav živine, pozimi pa izdeluje lesene žlice, na stroju, ki ga je v veliki meri tudi sam zasnoval. Ves čas pa iz njegove delavnice prihajajo tudi unikatne rešitve, ki počasi zapolnjujejo plažo ob jezercu: letos sta tako nastali še plavajoča lesena sedežna garnitura – splav in nenavadna lesena gugalnica ob jezeru.

Letošnje novosti: sedežna garnitura/splav, s katero lahko odveslate na sredo malo manj kot hektar velikega jezerca. Foto: Mavric Pivk

To je posel, v katerega se počasi vključuje vsa družina: nakupili so kure, za katere skrbi ena mlajših hčera, menda se spogledujejo tudi s pujsi. Ti bodo za družbo – pa tudi za hrano, je skomignil z rameni otrok. Prav hrana je tista, ki v tem res lepem kotičku narave včasih znervira obiskovalce. Očitki, ki jih preberemo na forumih, se nanašajo na cene, obiskovalci kampa pa pogrešajo, beremo, da bi se na prelepih iz korenine izrezanih pladnjih, ki jih zjutraj razpostavijo za goste glampinga, znašlo kaj resnično domačega. V času našega obiska različne plastične hrane nismo videli, suha salama, ki smo jo poskusili s pladnja, je bila celo izstopajoče dobra in prepričljivo domača, jajca so tudi domača, od novih kur, so nam zatrdili.

Ne moremo pa tej družini, ki je resnično garaška, očitati, da se ne trudi in si ne da ničesar dopovedati: ob zadnjem obisku, leta 2015, takrat za našo turistično prilogo Trip, smo jim kar precej skakali po glavi glede hrane in spraševali, ali se jim ne zdi, da bi bilo primerneje kot dunajske zrezke streči kakšne lokalne posebnosti, kot je bloška kavla. Prizor izpred nekaj dni, ko smo jih znova obiskali: mlada natakarica je gostu ravno nesla na mizo lončeno posodo s to kolerabino enoločnico. Spodbuda za vse: Martina Lah pravi, da so ravno v vikendu pred našim obiskom postregli največ kosil. Jedi na žlico imajo zdaj vedno na voljo, zagotavljajo, prav tako nameravajo porabljati domače meso za golaž.

Zajtrk Korenina. Foto: Mavric Pivk

Pa še tri vprašanja, kot vsak teden. Odgovarja Martina Lah, sprašujejo naši trije strokovnjaki s področij, ki se pojma luksuznega kampiranja tako ali drugače dotikajo: Blaž Budja, arhitekt iz biroja Jereb in Budja arhitekti, Ladeja Godina Košir, voditeljica in direktorica platforme Circular Change, in Jana Apih, direktorica zavoda Tovarna trajnostnega turizma Good­Place.

V drugi polovici meseca boste o tem, kateri slovenski glamping je najbolj zanimiv, odločali bralci.