Meščan gre raje peš, če je pot zanimiva

Tudi v Sloveniji do 8. maja potekajo urbani sprehodi, ki nimajo le začetka in konca poti, ampak tudi vsak svojo temo.

Objavljeno
06. maj 2016 17.09
Nedelo
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

»Urbane sprehode prirejamo šestič, letošnji so zaradi več razlogov nekaj posebnega,« pravi Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, ki je v Slovenijo iz Toronta prenesel zamisel o urbanih sprehodih in k sodelovanju pritegnil številne nevladne in lokalne ustanove.

V največjem kanadskem mestu so meščane na sprehod prvič povabili pred desetimi leti v spomin na urbanistko Jane Jacobs. Meščani Toronta tako zadnjih deset let maja prihajajo na Janin sprehod (Jane's walk), iz katerega se je razvilo že kar globalno gibanje. »Od 6. do 8. maja potekajo urbani sprehodi in različne vzporedne prireditve po vsem svetu. Letos je deseta obletnica tega globalnega dogodka, poleg tega smo želeli počastiti 100. obletnico rojstva teoretičarke urbanizma Jane Jacobs. V petek smo zato v Savskem naselju v Ljubljani pripravili Festival hoje, ki je trajal vse popoldne do večera. Drugače pa se je ravno v to pravo značilno mestno naselje iz 60. let stekalo vseh pet sprehodov, ki smo jih izpeljali v petek,« pravi Marko Peterlin, ki je sprehajalce vodil od Plečnikove cerkve v srednji Šiški, čez Bežigrad do cilja.

Na poti so si ogledovali bivalne skupnosti – bloke in hiše, tudi delavske kolonije, iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno ter nekaj poznejših obdobij 20. stoletja. Urbani sprehodi, tudi ljubljanski, namreč nimajo nikoli le začetka in konca poti, ampak so vedno povezani z izbrano temo o različnih vlogah mesta – letos na primer industrijsko mesto, bivalno in politično, zeleno, aktivno ali potrošniško mesto (BTC) ...

Hoja je temelj mobilnosti

V središču urbanih sprehodov je seveda hoja, pešačenje, a kakor zdaj že vemo, ne čisto brez namena in vsebine. »Za nas je posebej pomembno, da je Ljubljana letos zelena prestolnica Evrope, zato smo hoteli poudariti trajnostno mobilnost. Hojo vendarle lahko obravnavamo tudi kot obliko mobilnosti, čeprav je naša vsakdanja aktivnost,« pravi Marko Peterlin. Zelena mesta nasploh spodbujajo pešačenje kot najpomembnejšo obliko trajnostne mobilnosti: gibanje koristi zdravju, hkrati pa so območja za pešce dobro okolje za različne storitvene dejavnosti, ki se brez pešcev ne bi mogle razviti.

Tudi v središču Ljubljane lahko opazujemo, pravi sogovornik, kaj se zgodi, ko je neko območje dostopno le za pešačenje – tudi po izkušnjah drugih mest se zelo poveča privlačnost za lokale. Strokovnjaki, ki načrtujejo razvoj mesta, torej upoštevajo tako vpliv pešca na okolje kot vpliv okolja na pešca: »Zelo pomembno je, da je ob pešpoteh neki privlačen program, da se nekaj dogaja, saj se ob dolgi monotoni cesti ni privlačno sprehajati, sploh zaradi hrupa.«

S premislekom o pešpoteh

Načrtovanje in urejanje mesta pomembno vpliva na delež prebivalstva, ki je pripravljen po vsakodnevnih opravkih pešačiti, hkrati so izkušnje ljudi, ki »uporabljajo mesto«, ključne za smiselno načrtovanje prostora v njem, pravi direktor Inštituta za prostorske politike: »Ta zanka mora obstajati, če se na kateri koli strani pretrga, se razmere v mestu začnejo slabšati.«

Na njihovem inštitutu ugotavljajo, da je mogoče povečati privlačnost mestnega okolja za vsakdanjo hojo. Ni torej naključje, da mestne oblasti preurejajo središča in predele, kjer po opravkih hodijo pretežno pešci. »Govorimo o posegih, ki so načrtovalski, saj je javne površine mogoče načrtovati tako, da so prijazne za pešačenje. To na primer pomeni, da so prehodi za pešce varni, pločniki urejeni, pešci imajo na voljo prečne prehode čez vozišče, tako da jim ni treba opraviti enako dolge poti kot avtomobilom. Na to okoliščino se pri sodobnem načrtovanju pogosto pozabi,« našteva sogovornik. Za pešce je zelo pomembno tudi, dodaja, da je v mestu dovolj zelenja: »Poleti je bistveno, da pešpot poteka v senci, bodisi pod visokim zelenjem bodisi v hladu med hišami.«

Skoraj po vseh majhnih in velikih krajih po državi, tudi po vaseh in manjših zaselkih, opazimo table in napise, ki voznike opozarjajo, da so v bližini poti, ki se stekajo k šolam. Da, šolske poti so zelo pomembne, nam pritrdi Marko Peterlin: »Varne poti v šolo so eno glavnih orodij za to, da se v mestu oblikuje omrežje prijetnih ali varnih poti za pešačenje, za začetek vsaj varnih. To narekujejo tudi predpisi. Za Ljubljano lahko rečemo, da so te poti načrtovane. Vsak šolski okoliš ima določene in predvidene varne poti v šolo, res pa so nekatere boljše in druge slabše. Vsi si moramo prizadevati, da se bodo še izboljšale, ker se pač tudi slabšajo.«

Kako daleč gre meščan peš?

Kar zanimivo bi bilo vedeti, razmišljamo, kako daleč je prebivalec slovenske prestolnice, ki je pač tudi največje mesto v državi, sploh pripravljen iti peš. Ali se je pripravljen odpraviti tudi dlje kot skozi središče mesta? »Natančnih podatkov nimamo. Po statistiki, ki meri način prevoza, se je pešačenje v Ljubljani precej povečalo, tudi razdalje, ki jih meščani opravijo peš, so daljše, zlasti ker so okoliščine za to boljše, za avtomobile pa slabše, to gre eno z drugim. Koliko daleč so pripravljeni peš, je odvisno tudi od tega, kako privlačno je okolje pešpoti. Razumno je pričakovati, da bomo peš opravili pot do šole ali službe, ki traja do pol ure,« pravi sogovornik.

Jane Jacobs je proučevala ulično življenje in opozarjala na odtujeno urbanistično načrtovanje. Po vsem svetu je znana po knjigi Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Inštitut za politike prostora vabi na urbane sprehode, ki trajajo približno uro in pol, od leta 2011, vsako leto tudi sami vodijo sprehajalce. Zdaj z njim sodeluje že lepo število nevladnih in lokalnih prirediteljev: v petih letih je prišlo na 73 sprehodov 1400 sprehajalcev.