Piloti in pilotke

V Adrii Airways leti nekaj čez sto pilotov in ena pilotka, ki je postala kapitanka in so jo pred kratkim predstavili javnosti. Zaradi vseh mogočih obveznosti sva takrat s fotografom startala iz Ljubljane prepozno. Jezila sem se.

Piloti so vzor točnosti in natančnosti. Vedno sem točna, prav tokrat pa bom zamudila. Na srečo so se v Adrii prilagodili novinarjem. Čeprav sva kasnila dobrih deset minut, nisva zamudila še ničesar. Pilotka Alja Berčič Ivanuš, zvezda tiskovne konference, je vstala in mi s širokim nasmehom na obrazu dala roko: »Milena, resnično sem vesela, da te vidim.«

Alja se me ni razveselila, ker sem novinarka, razveselila se me je kot človeka. To je zelo pomembna razlika. V času, ko smo v večini zreducirani na svojo funkcionalnost, je prisrčen stisk dveh rok redka dobrina. Pilotk je v Sloveniji malo.

Bila je še sredi osnovne šole, ko je prihajala s starši na letališke travnike na tekmovanja, kjer sem tekmovala v jadralnem letenju tako kot njen oče, moj precej starejši kolega. Seveda, najbolj naravna stvar je, da gredo otroci po stopinjah svojih staršev. Nekoč je bilo nasploh pravilo, da se je poklic prenašal iz roda v rod, kajti predvsem tako se je lahko ohranilo znanje.

Slovenija ima dolgo tradicijo športnih pilotov in pilotk, celo nosilcev evropske ali svetovne medalje. Med piloti je bila vedno približno desetina žensk, a so se le malokateri odprla vrata v profesionalne vode. Nekaj smo bile vsaka posebej »krive« same. Ženska, ki postane poklicna pilotka, se mora marsičemu odpovedati. Najtežje je prebroditi določbo, da je treba za ohranitev licence (dovoljenja) za letenje leteti vsaj vsakih šest mesecev.

Številne poklicne pilotke v tujini se odrečejo materinstvu, saj bi jim visoka nosečnost in komaj rojeni otroci, ki mamo nenehno potrebujejo, onemogočili ohranitev licence, v katero so vložile vse svoje dotedanje življenje. Izbira med poklicno potjo in materinstvom je navadno izjemno težka. Občudujem Aljo, da je zmogla oboje.

Marsikatera pilotka pa je na vrata Adrie in nekoč še Jata (jugoslovanske letalske družbe) potrkala, pa se niso odprla. Vzrok za to je bilo dejstvo, da je nekaj desetletij pot v poklicno civilno letalstvo vodila samo skozi vojaško letalstvo ljudske armade. Le tam se je bilo mogoče izšolati.

Ženskam vstop v vojaško letalstvo ni bil omogočen, torej tudi v civilno ne. Ko so prva štiri dekleta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja končno lahko prestopila prag dolgo varovanega področja moških, so bili ti v Zadru, kjer je potekalo šolanje, izredno vznemirjeni. »Vse se je spremenilo, odkar ste tu,« so govorili piloti.

Po dveh letih je vojska od vključevanja žensk v letalstvo odstopila, kmalu za tem pa razpadla skupaj z Jugoslavijo. Vendar je razpoloženje v civilni Adrii in Jatu do žensk ostalo še dolgo enako. Moški so se bolje počutili sami. Alja je zdaj dokončno prebila zid v Adrii. Slovenci so – če sklepamo po odzivih na medijsko poročanje o prvi slovenski kapitanki – nanjo ponosni.

Občudovati, ceniti in biti ponosen na nekoga so danes v Sloveniji vrednote, ki izginjajo. Pa bi lahko bili tako kot na Aljo in Iva Boscarola, prav tako pilota, Nasinega zmagovalca, ponosni še na marsikoga. Med piloti pa mi je še posebno všeč dejstvo, da spoštujejo drug drugega. Še posebno mlajši starejše, bolj izkušene. Biti star pilot pomeni biti dober pilot.

V vsakdanjem življenju je drugače. Izkušenosti, dobrega dela in znanja družba skorajda ne ceni več. Škoda.