Piščančje perutničke proti dalajlami

Zahodnjaške navade na strehi sveta: KFC je na prihod na Tibet čakal 12 let.

Objavljeno
13. marec 2016 10.07
Zorana Baković
Zorana Baković

Potem ko so v torek v njihovem glavnem mestu Lhasa odprli prvo restavracijo verige Kentucky Fried Chicken (KFC), so lahko Tibetanci za dan žena pogostili Tibetanke s piščančjimi perutničkami, pečenimi po ameriško, in tako skupaj zakorakali v pobudistično obdobje.

To je bila velika zmaga za KFC, saj je postal prva blagovna znamka hitro pripravljene hrane, ki ji je uspelo priti na streho sveta. Toda to je bil tudi velik poraz za dalajlamo, ki se je dolgih 12 let bojeval proti prihodu ameriškega podjetja na Tibet in trdil, da je nedopustno, da bi njegov narod prevzel prehranske navade, utemeljene na nasilju nad živimi bitji. KFC ima po vsej Kitajski več kot 5000 restavracij in je prvič poskušal priti v Lhaso leta 2004. Toda takrat je dalajlama začel kampanjo, med katero je trdil, da je posebej nemoralno ubijati majhne živali, denimo piščance ali ribe, saj jih je treba ubiti veliko, da bi potešili lakoto. Tudi sam je, je napisal v pismu podjetju KFC, postal vegetarijanec leta 1965, potem ko je v rezidenci v južni Indiji videl, kako koljejo piščance. Tibetanci niso nujno vegetarijanci, tudi če so budisti, saj je na Himalaji zelenjave bolj malo, podnebje pa surovo.

Toda če upoštevamo, da KFC vsako leto zakolje 850 milijonov kokoši, je trdil lamaistični vodja, in to pogosto na najbrutalnejši način ter ne da bi se zmenil za trpljenje ptic – včasih so jih vrgli v vrelo vodo, še preden so izgubile zavest –, je prihod te verige restavracij v tibetansko glavno mesto groba provokacija za temeljno budistično načelo, ki pravi, da je treba spoštovati vsako živo bitje. Restavracije, ki strežejo piščančje meso, je opozoril dalajlama v pismu, ravnajo s kokošmi, kakor da so zelenjava. Če je že treba jesti meso, je menil, je bolj moralno usmrtiti jaka, s katerim je mogoče nahraniti precej več ljudi kakor z enim piščancem.

KFC ni nikoli zares opustil načrtov o vzponu na himalajsko planoto. Če govorimo o zahodnjaški hitro pripravljeni prehrani, ji je Lhasa naklonjena kakor vsa druga azijska mesta, in čeprav McDonald's in KFC večinoma povezujejo z negativnimi stranmi globalizacije ter z izgubo gastronomskega užitka in invazijo nezdrave hrane, se takšen »zalogaj« pravzaprav popolnoma ujema z azijskim slogom prehranjevanja stoje.

Specialitete z ulic

»Street food« in »food streets« seveda ni isto kot »fast food«, in to predvsem zato, ker na ulicah azijskih mest ponujajo krajevne specialitete, ne pa hamburgerje in piščančje meso s posebno mešanico začimb. Poleg tega je v nekaterih mestih priporočljivo pokusiti prav to, kar pripravljajo na stojnicah na ulicah, ne pa v restavracijah, saj so to najbolj izvorni okusi, ki jih še ni spremenila komercializirana predelava. Kdor bi rad doživel pristne tibetanske rezance laping, ki jih jedo hladne in začinjene z mletim čilijem in peteršiljem, je najbolje, da jih poišče na ulici. To velja tudi za campo, pečeno ječmenovo moko, pomešano s črnim čajem in jakovim maslom, ki nikjer ne more imeti tako pristnega okusa kakor na ulici Barkhor v Lhasi. In samo tam lahko človek zares razume, zakaj na skoraj štiri tisoč metrih nadmorske višine tako prija klobasa iz jagnječje ali jakove krvi.

Ulična hrana je azijski fast food z razlogom. Z njo vzdržujejo tradicijo, upočasnjujejo spremembe, plemenitijo asfaltiranje in seveda zavirajo globalizacijo. Če se človek znajde v McDonald'su ali KFC-ju nekje v trgovskem središču, pozabi, ali je v Šanghaju, Hongkongu, Bangkoku ali Seulu. Toda če na uličnih stojnicah zagleda pečene vrabce, bo vedel, da je na Kitajskem. Kadar mu zadišijo ribje kroglice, dobro ve, da je v Hong­kongu. Kadar okusi riž s karijem, imenovan hao gang, je gotovo v Bang­koku, in kadar mu ponudijo hotteok, kar je nekaj podobnega debeli palačinki, polnjeni z rjavim sladkorjem, medom, pinjolami in cimetom, mora biti v Južni Koreji.

V mnogih od teh mest ima ulična hrana tudi svoj družbeni pomen. Vsaj deloma briše premoženjske razlike, tako med meščani, ki se ustavijo, da bi stoje pojedli nekaj preprostega in poceni, kakor med podeželani, ki za vsak pomemben praznik prinesejo svoje specialitete v mesto in pospravijo v žep dragocen zaslužek, ki ga mestne oblasti praviloma ne obdavčujejo. Poleg tega z okusi in vonji, ki se širijo okoli njihovih loncev ali žarov, s sabo prinesejo veliko sproščenega ozračja. Skoraj tako kot časovni stroj popeljejo otroke v mladost njihovih staršev, nato pa lahko vsi skupaj ugotovijo, da so nekatere stvari ostale enake kljub družbenim spremembam in političnim pre­obrazbam, ki so zelo malo stvari pustile pri miru.

Vrsta pred stojnico

Nič čudnega, da Hongkonžani še danes prihajajo iz svojih tesnih stanovanj v pižami in se sprehodijo do stojnice s hrano, da se zdi, kakor da so s tem dejanjem razširili svojo hišo in razglasili ulico za svoj intimni prostor. Vse to je vpliv azijske ulične hrane. Vsi mimoidoči, ki se znajdejo drug zraven drugega z ocvrtimi hobotnicami na palici ali s papirnato vrečko, polno domačih vafljev, naenkrat postanejo sosedje. Resda začasni, vendar so presenetljivo blizu drug drugemu.

Resni vodniki in izkušeni pisci spletnih dnevnikov dajejo navodila zahodnim popotnikom, kako naj ravnajo, da ne bodo v azijskih odprtih kuhinjah dobili tudi česa takšnega, kar jim bo pokvarilo razpoloženje. Pomembno je, pravijo, pogledati, kako dolga je vrsta pred stojnico, in izbrati tisto, kjer je veliko ljudi. Tam je veliko prometa, zato je tudi hrana sveža. Priporočljivo je jesti takrat, ko jedo tudi krajevni prebivalci, saj bodo posode, v katerih pripravljajo hrano, očiščene. Pametno je tudi preveriti, s kakšnimi omakami bo ulični kuhar začinil rezance ali sviloprejke, da ne bi doživeli alergijskega napada, s katerim bi se telo odzvalo na nekaj neobičajnega v zahodnjaškem želodcu. Seveda je treba izbirati tiste specialitete, ki so popolnoma toplotno obdelane.

Če ima nekdo občutljiv želodec, je morda vendarle najpametneje, da poišče bližnji McDonald's ali KFC. V Lhasi bo od zdaj tudi to ena od izbir.

Toda kako bodo začinjene piščančje perutničke in ocvrta stegna vplivali na domačine, njihovo kulinarično tradicijo in zdravje? Slani čaj z jakovim maslom na Tibetu pijejo iz več razlogov: nomadi ga popijejo tudi 60 majhnih skodelic na dan, saj tako nadomeščajo porabljene kalorije in preprečujejo dehidracijo. Kako se bo to skladalo s piščančjimi perut­ničkami, ni popolnoma jasno. Veliko razlogov je bilo za to, da so se samozavestni Tibetanci upirali prihodu zahodnjaških navad na streho sveta, na kateri je skopa narava dopustila zelo malo izbire pri načinu pridelave posevkov in gojenja živine. Dalajlama to ve. Toda piščančje perutničke so se vselile v mesto, ki ga je bil prisiljen zapustiti pred skoraj šestimi desetletji, in zdaj morajo prebivalci Lhase sami ugotoviti, kaj je zanje najbolje. Globalizacijski kečap ali maslo iz jakovega mleka.