Pismo iz Azije: Kako je deklica zasnubila princa

Sodobne pravljice o princih in princesah skrivajo večno ljudsko potrebo po srečnem koncu ali vsaj srečnem intermezzu v nemirnih časih.
Objavljeno
11. december 2017 07.00
Posodobljeno
11. december 2017 19.00

Ko je bila Jetsun Pema stara sedem let, je bil Jigme Khesar Namgyel Wangchuck še princ. Čeprav je bila ona običajna državljanka, on pa prestolonaslednik, sta se njuni družini družili in nekega lepega poletnega dneva sta se skupaj odpravili na piknik v naravo.

On je imel že 17 let in deklici nemirnega duha in ostrih oči je nekaj ugajalo na tej visoki, prefinjeni podobi. »Rada bi se poročila s teboj,« mu je rekla in ga prijela za roko. »Zakaj?« jo je zmedeno vprašal princ in se sklonil, da bi slišal odgovor. Pema ga je objela in mu zašepetala: »Všeč si mi.«

Jigme Khesar si je tedaj obljubil, da jo bo čakal, da odraste. In če si ona do takrat ne bo premislila, se bo z njo poročil.

V tem vmesnem obdobju je on študiral najprej v Indiji na državni akademiji Lal Bahadur Shastri v Mussoorieju, pa na akademiji Phillips in kolidžu Wheaton v Ameriki ter diplomiral iz mednarodnih odnosov na Oxfordu. Ona je bila odlična učenka, vpisala se je na prestižno indijsko šolo Lawrence, se učila angleščino, geografijo in slikarstvo.

Na prestolu

Medtem je on postal kralj Butana. Na prestol je prišel 9. decembra 2006, istega dne, kot je njegov oče Jigme Singye Wangchuck odstopil. Ko so ga 6. novembra dve leti pozneje kronali, je bil neporočen, ampak zaljubljen. Ona pa se je šele vpisala na kolidž Regent's v Londonu in mladi kralj je moral čakati še tri leta, da je njegova bodoča kraljica končala študij mednarodnih odnosov, psihologije in umetnostne zgodovine.

Ko sta se oktobra 2011 poročila, so srečni par primerljali s princem Williamom in vojvodinjo Kate Middleton, palačo Punakha Dzong, kjer je bil obred, pa z Westminstrsko opatijo, kjer je le pol let prej potekala poroka sanjskega britanskega para. Celo tisti, ki so prej le malo vedeli o himalajski kraljevini, veliki le nekaj več kot 38.000 kvadratnih kilometrov z nekaj manj kot 800 tisoč prebivalci, so očarano spremljali sodobno pravljico, pospremljeno s toliko ljubezni, kot je gre pričakovati v državi, ki je v svojo ustavo zapisala, da bo kot kriterij uspešnosti prej upoštevala bruto nacionalno srečo kot pa bruto nacionalni proizvod.

»Bruto nacionalna sreča je ravnovesje med zadovoljenostjo telesnih potreb in potreb zavesti,« je pojasnil nekdanji butanski premier Jigme Thinley v nedavnem intervjuju. To je z drugimi besedami osmišljanje rasti, vpisane v bruto nacionalni proizvod, in to tako, da se ob življenjski standard kot kriterij razvitosti takoj postavijo izobraževanje, zdravstvo, okolje, vitalnost skupnosti, preživljanje časa, psihološko počutje, zadovoljstvo z upravljanjem in razmerami v kulturi.

Butan tako postaja sanjska kraljevina. Ali pa se vsaj tako zdi, dokler se ne razkrijejo njegove temne plati, v katerih je podoben številnim drugim državam, iz katerih etnične manjšin bežijo ali pa so preganjane. Budisti predstavljajo večino od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so sprejeli zakone, s katerimi so hinduistični manjšini prepovedali obiskovati šole v maternem jeziku ter jim onemogočili, da bi obdržali državljanstvo brez upoštevanja politike »ena nacija, en narod«. Več kot 100.000 pripadnikov naroda Lhotsampa nepalskega izvora pa so razglasili za »nelojalne vsiljivce« in jih pregnali v begunska taborišča v Nepalu, kjer so nekateri živeli še do nedavnega.

Prav zato, ker ima vsaka družba in vsaka država svojo temno plat, nekje globoko v ljudeh večno tli potreba po živi pravljici, v kateri so vsi ljudje lepi, odnosi idilični, ljubezen večna in sreča brezmejna.

Najbrž zato, če to hočemo ali ne, spremljamo življenja Williama in Kate, se veselimo napovedane poroke Harryja in Meghan Markle in kot osebno zmago ljubezni slavimo poroko princese Mako, najstarejše vnukinje cesarja Akihita in običajnega državljana Keija Komura, po kateri bo ona izgubila aristokratski naziv.


Prince William in vojvodinja Kate Middleton z otrokoma. Foto: Mario Testino via Reuters

S svilo in sakejem

Ko beremo, kako bosta Mako in Komuro marca 2018 začela vrsto predporočnih ritualov ali nosai no gi, ko bo snubec poslal sla v cesarsko palačo s paketom, polnim izvrstnega sakeja, posušenih rib in kosom svile, kar so vse simboli mladeničevih obljub, da bo mladenka ob njem večno srečna, nas napolni zadovoljstvo. Ne le zato, ker bo sledil kokki no gi, to je ceremonialna objava datuma poroke, nato pa še choken no gi, ritualni princesin obisk deda in babice, torej cesarja in cesarice. Temveč tudi zato, ker imamo pred očmi svetlo točko vznemirljivega obdobja. Mako ravnokar končuje doktorat iz muzeologije, Kei Komuro pa kot pripravnik dela v odvetniški pisarni v Tokiu, zaradi česar delujeta čisto običajno in hkrati zelo posebno. Uspešna mlada človeka, ki se dopolnjujeta, hodita v službo, cesarske korenine ljubke princese pa sta pustila nekje za seboj. To je zaželeno.

Slabih šest mesecev po njuni poroki, ki bo 4. novembra prihodnje leto, bo cesar Akihito abdiciral in prestol prepustil sinu. To se bo zgodilo 30. aprila 2019 in Japonska bo že 1. maja tistega leta dobila novega cesarja. Naruhita. Do takrat se bo britanska kraljevska družina povečala za enega novorojenega člana, ki ga pričakujeta William in Kate, in novopečeno princeso, najverjetneje vojvodinjo Sussekško – s tem nazivom bo Meghan Markle po poroki s Harryjem dopolnila svojo identiteto ločene Američanke. Tako se bo lahko Evropa vsaj v prvi polovici 2018 posvetila lepšim novicam, kot sta vznemirjajoči brexit in rastoči indeks vsesplošnega nezadovoljstva.

Upanje v srečni konec

Pa se vrnimo k najmlajši kraljici na svetu. Jetsun Pema je letos dopolnila 27 let in je mati 22-mesečnega princa Jigmeja Namgyela Wangchucka. Njen Zmajski kralj, kakor se imenuje butanski monarh, je še vedno tako zaljubljen, da se je odrekel kraljevi pravici do več žena (njegov oče ima štiri), ampak uživa v družinskih obveznostih in s svojo kraljico v tistem, kar pogosto poudarja kot pomembno povezavo med njima, strastni ljubezni do umetnosti.

Tako na vzhodu kot zahodu sodobne pravljice o princih in princesah skrivajo večno ljudsko potrebo po srečnem koncu ali vsaj srečnem intermezzu v nemirnih časih. Bolje, da sploh ne razmišljamo o tem, kaj je sporočilo zgodbe o bistri deklici, ki je zaprosila svojega princa, ali uspešni igralki, katere kariera bo vrhunec pred kamerami doživela, ko bo prevzela življenjsko vlogo žene in podnajemnice v kraljevi palači. Pretvarjajmo se, da je to podobno branju pravljice pred spanjem, in verjemimo, da bodo vsi naši resnični liki »srečno živeli skupaj do konca svojih dni«.