Pismo iz Rima: San Remo tudi v težkih časih ne zamre

Velikokrat sem si že rekel, da ne bom več gledal prenosov sanremskega festivala. Ker tako ali tako ne bom videl ali slišal nič novega, ker je glasba tam pravzaprav v ozadju, v ospredju pa vse drugo, ker so tam škandalčki odmevnejši od popevk ... Potem pa sem se vsakokrat posebej zalotil, kako sem – pred samim seboj na skrivaj – včasih vendarle pokukal na zaslon.

Tone Hočevar

Če ne bi, naslednji dan ne bi vedel, o čem bi se lahko pogovarjal s sosedi ali kolegi, ker ne bi vedel, kaj se je dogajalo v gledališču Ariston v ligurskem mestecu San Remo. Petinšestdeset let se že vrstijo popevkarski festivali, zaradi San Rema si je Evropa s svojo evrovizijo izmislila evropsko popevko.

Si lahko leta 2015, ko se znižujejo naklade, ko marsikje zapirajo kine, ko popevkarski festivali marsikje usihajo ali pa so nanje celo že pozabili in tudi gledanost televizijskih spektaklov ne dosega več nekdanjih uspehov, predstavljate petnajst milijonov italijanskih gledalcev, ki hkrati strmijo v zaslone? Ko sta se na odru v gledališču Ariston pojavila Romina Power in Albano Carrisi, bolj znan kot Al Bano, so na prvi program državne televizije preklopili skoraj vsi, ki so v tistem trenutku ždeli pred televizorji. Petnajst milijonov televizorjev je bilo prisesanih na San Remo!

Pevca pri sedemdesetih ali malo čez sedemdeset – v San Remu sta zadnjič nastopila pred skoraj četrt stoletja – sta občinstvo v dvorani spravila na noge, vsi so peli z njima stare, vsem znane melodije. No ja, predvsem z njim so peli, ki zares še vedno poje in redno nastopa po vsej Evropi in Južni Ameriki. Njej so pomagale pevke v ozadju, tudi pred pol stoletja je bila lepotica Romina Power bolj okras možu kot pevka v duetu. Zadnja leta nista več živela skupaj, ločila sta se zaradi skrivnostnega izginotja najstarejše hčere, nemški producenti so ju spet nekako združili pred kratkim za prvi skupni nastop v Bukarešti. Zdaj ju italijansko občinstvo zahteva nazaj.

Tudi drugi so peli v San Remu ta teden, veliko jih je bilo, italijanskih in tujih gostov, veliko starih in novih italijanskih pevcev, ki so nastopali in tekmovali. Nikomur pa ni uspelo, kar sta dosegla Albano in njegova nekdanja soproga, Američanka Romina. Veliko je bilo zanimanja za Avstrijca ali Avstrijko Conchito Wurst, za igralko Charlize Theron in za celo vrsto ameriških in angleških ansamblov, ki iščejo stik z evropskim občinstvom. Ta spremlja prenose iz San Rema že desetletja, čeprav svojih že zdavnaj ne gleda več. Povprečna gledanost je bila več kot 40-odstotna, deset milijonov ljudi je vsak večer ta teden strmelo v nastopajoče, kadar so ponujali kaj zanimivega ali vsaj lepo zvenečega.

Ko je festivala konec, kakor ga je bilo davi (vsak večer nastopi trajajo dolgo v noč), ena izmed popevk zmaga. Včasih se ji zgodi, da jo ljudje prepoznajo še dan ali dva, včasih niti toliko, le redko kakšna popevka postane »melodija, ki jo požvižgavajo taksisti«, tako Italijani pravijo melodijam, ki gredo v uho. Tokrat so že na začetku tedna ugotavljali, da vsi taksisti in vsi drugi že spet požvižgavajo zmagovalne pesmice – po desetletjih sta jih na odru ponovila Romina in Al Bano –, sedanjih tekmovalnih pesmic se med anketiranimi ni spomnil nihče.

O festivalu in dogajanju v San Remu se bodo še nekaj dni pogovarjali vsi. Mediji, predvsem državni televizijski imperij Rai. Ta prireditev organizira in prenaša, imajo prenose in oglašanja dolge ure vsak večer, potem pa po ves dan dodajajo oddaje in oddajice, ki se vsiljujejo v vsako dnevno sobo. Bombardirajo z zgodbami in zgodbicami, kakšno pikro dodajo zraven ter poskrbijo, da nastopajoče zvezdice med pevkami in napovedovalkami več pokažejo, kot skrijejo. Za pomočnici voditelja prireditve, ki traja ves teden, so tokrat pripeljali dve nekdanji zmagovalki festivala, pevki Emmo in Ariso. Izzivalno so ju oblačili, bleknili sta kakšno neumnost, pa je bilo zanju več zanimanja kot takrat, ko sta zmagali kot pevki. Sedanji voditelj Carlo Conti, pravijo, se ne more meriti z Giannijem Morandijem, ki je zmagoval kot pevec in kot voditelj, kaj šele z zgodovinskima figurama, kakršna sta bila ameriški Italijan Mike Bongiorno in Sicilijanec Pippo Baudo. Festival pa je Conti kljub temu pripeljal do konca, kakor so ga do zdaj še vsi, kar se jih je v 65 letih zvrstilo v San Remu. Pomagali so tudi tokrat komiki, ki so vsak večer kakšno zakuhali, tudi koga užalili, da so imeli ljudje o čem govoriti, se čuditi in zgražati.

Festival v San Remu so si omislili že leta 1951, najprej je bil samo radijski, potem se je preselil na televizijo. Evropa je gledala črno-bele prenose, ko so imele že skoraj vse druge države barvno televizijo, samo Italija še ne. Popevke iz San Rema so bile dolgo tudi zelo uspešne evropske popevke in vsem znane pesmice v vseh državah na svetu, kjer živijo Italijani. Italijanov pa je po svetu prav toliko kot doma, šestdeset milijonov. Tudi če ne znajo več italijansko, si znajo zapeti in zažvižgati katero koli od zmagovitih starih sanremskim melodij.

Kadar se v Rimu tako odločijo, svojo sanremsko zmagovalko ali koga drugega izmed nastopajočih pošljejo tudi na evrovizijsko popevko, prav pogosto pa se zadnja leta to ne dogaja. Evrovizija se je usmerila drugam, malo povezav in podobnosti je ostalo med sanremskim originalom in evrovizijsko kopijo. V San Remu vendarle še vedno pojejo prijetne melodije, nobenih scenskih čarovnij ni in pevci morajo znati peti. Da bi privabili na Dunaj tudi Italijane, so Avstrijci letos poslali na festival v San Remu svojega ali svojo Conchito Wurst.