Plastično fantastično

V Tokiu sem med svetovnim prvenstvom v atletiki porabil več plastenk vode kot v zadnjih petih letih skupaj. Glavna razloga sta bila dva: bile so vsepovsod. In bile so zastonj.

Doma kupim ustekleničeno vodo le izjemoma. Deloma zato, ker je v Sloveniji voda iz pipe pitna, tako rekoč zastonj in tudi okusna. Deloma zato, ker so moji dnevi bolj strukturirani kot med velikim športnim dogodkom. Deloma zato, ker v Sloveniji ni tako vroče in vlažno, kot je sredi septembra v japonski prestolnici, predvsem pa zato, ker se mi zdi to ekološki minimum.

Ne gre za to, da bi se moja osebnost med svetovnim prvenstvom spremenila. Gre za to, da, kot pravi znani pregovor, priložnost dela tatu. Večina ljudi, vpletenih v svetovno prvenstvo – prostovoljci, tehnično osebje, kuharji, natakarji, varnostniki, novinarji, trenerji, vodje reprezentanc … –, v devetih dneh tekmovanj dela nadpovprečno veliko. Neprespani so, drvijo z opravka na opravek. Njihova zadnja skrb je razmišljati, kje bodo napolnili svojo stekleničko za vodo. Ko si žejen in vidiš plastenko, jo pograbiš.

V atletiki sem imel privilegij, da sem vedno vedel, zakaj sem izgubil

V tem pogledu se mi zdi svetovno prvenstvo zamujena priložnost. Prireditelji so trajnostnemu vidiku namenili veliko pozornosti. Pridružili so se projektu mestne uprave Tokia za proizvodnjo nizkoogljičnega reaktivnega goriva, ki je izdelano iz obnovljivih virov, kot so odpadna olja, živila in krmne rastline. Vsa elektrika, ki so jo kupili za potrebe prvenstva, je bila pridobljena z lokalnimi certifikati za zeleno energijo. V uradnem voznem parku ni bilo vozil na fosilna goriva. Navijače so spodbujali, naj se na prizorišče odpravijo z javnim prevozom. V okolici stadiona in na njem so namestili najsodobnejše sončne celice in več pitnikov, iz katerih pa je voda tekla obupno počasi.

Na svetu ni veliko držav, ki bi lahko veliki športni dogodek organizirale z omejenimi količinami ustekleničene vode, toda Japonska je ena izmed njih. Ima pitno vodo in zelo skrben odnos do okolja. Na prostem ni košev za smeti, a kljub temu je na ulicah težko najti en sam košček odvrženega papirja. Na prizorišču svetovnega prvenstva je ob vsakem smetnjaku ždel prostovoljec in usmerjal ljudi, kako pravilno ločiti odpadke.

Tina Šutej – učbeniški primer, zakaj podpreti tudi športnike, ki niso pri vrhu

V prizadevanju za manjšo porabo plastenk ne bi bilo treba zganjati revolucije. Dovolj bi bilo, da bi namesto dveh hladilnikov z ustekleničeno vodo na vsakem drugem koraku stal samo eden, drugega pa bi nadomestil rezervoar pitne vode. Ta ukrep ne bi rešil rešil sveta, bi pa izražal jasno stališče. In postavil zgled. Kajti omejevanje uporabe plastične embalaže je preveč pomembna naloga, da bi odgovornost prevalili na posameznika. Je naloga, ki kliče po sistemskih ukrepih.

Prireditve kot svetovno prvenstvo v atletiki so veliko več kot samo športni dogodki. Od njih se pričakuje, da svetu pošljejo sporočilo: ideološko, politično, tudi ekološko. Japonsko sporočilo je bilo jasno in spodbudno, toda lahko bi bilo še glasnejše in odločnejše. Na koncu o uspešnosti prvenstva ne govori le število svetovnih rekordov, ki so padli, in gledalcev, ki so si dogodek ogledali po televiziji ali v živo, ampak tudi proizvedena količina smeti. In v zadnjem primeru velja reklo manj je več.