Ples je bil tisti, ki jo je našel

Ana Štefanec je del zasedbe mednarodnega ansambla EnKnapGroup, edine stalne zasedbe sodobnega plesa v Sloveniji.

Objavljeno
29. julij 2016 15.17
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

V daljavi čez Kodeljevo pogled z enajstega nadstropja enega od visokih blokov v Štepanjskem naselju seže do Ljubljanskega gradu, vidi se nebotičnik pa tudi nekaj drugih ljubljanskih stolpnic. Ana Štefanec je ena od petih plesalcev mednarodnega plesnega ansambla EnKnapGroup, edine stalne zasedbe za sodobni ples v Sloveniji.

»To visoko nadstropje skoraj pod vrhom ima veliko prednosti. Čez poletje se raje kot z dvigalom po stopnicah odpravim peš. Bistvene razlike med tem, če se dol peljem ali tečem, ni. Vzame mi enako časa. Malce bolj počasi gre le, ko grem v obratni smeri, navzgor,« z nasmeškom pove Ana. »Stanovanje je majhno, a tukaj s fantom zelo rada živiva. Imava krasen razgled na Ljubljano. Spomnim se, da sva neko zimo z okna celo gledala ognjemet na grajskem hribu,« razloži sogovornica, ki razkrije še en utrinek iz svojega življenja v Štepanjskem naselju: »V 'Štepanjcu' vsak prvi maj ob šestih zjutraj godba zaigra eno od delavskih pesmi. Naša ploščad pred blokom je njihova prva postojanka, nato pa se vkrcajo na avtobus in grejo naprej. Stanovalci jih z oken opazujemo, poslušamo in jim ploskamo.«

Ana je ob prvem uspešno dokončanem izpitu na fakulteti in opravljenem vozniškem izpitu za darilo dobila košato črno-belo mačko. »Stara je 12 let. Kličemo jo Sanga in je prava mestna mačka. Doma ima monopol nad balkonom in vsemi policami. Zelo rada se smuka tudi okrog čevljev,« pove plesalka, ko v naročje vzame dolgorepo domačo ljubljenko.

Ana je odraščala v Petrovčah. Svoje plesno šolanje je začela v Plesnem forumu Celje, nato pa se pred šestnajstimi leti, takrat še kot dijakinja, preselila v Ljubljano. »Poglejte, še vedno hranim svojo dijaško kartico. Shranjeno jo imam v šatuljici, ki sem jo pred petimi leti dobila iz Irana od mojega fanta. V njej hranim vse tiste majhne stvari, ki so mi ljube.« V prestolnici je obiskovala srednjo šolo za sodobni ples. »Ko sem bila otrok, sem si želela biti knjižničarka. Zelo rada imam tudi številke in človek bi si mislil, da me bo pot zapeljala drugam,« se nasmehne, ko jo vprašam, ali je že kot majhna deklica plesala na domačih hodnikih. »Še vedno doma rada plešem, čeprav imam zelo malo prostora. Ko kuham ali pomivam posodo, vedno poplesavam. No, včasih tukaj s fantom zapleševa tudi sving,« z roko pokaže na kuhinjska tla.

Šatulja, v kateri hrani svoje dragocenosti.

Ples je njeno življenje

Družina jo je vedno podpirala v športnih aktivnostih. »Najprej sem drsala, potem pa se je zgodilo. Ples me je zelo zahrbtno zagrabil. Bil je tisti, ki me je našel,« z veseljem o svoji veliki ljubezni razlaga Ana Štefanec, ki se spominja, da je na šolskih prireditvah vedno rada nastopala. Pravi, da ji je ples vcepil disciplino, in ker se je že zgodaj odselila od doma, se je tudi hitro osamosvojila. »Ples je način, kako se lahko izražam, je moja ljubezen do sveta in življenja. Je tudi rešitev marsikaterih težav, s katerimi se srečam. Ples je povezan s fiziko, matematiko, z glasbo ... Gre za ujemanje in povezovanje različnih področij. Ko plešem, gibanje razumem kot nekakšne povezave, enačbe.«

Študirala je etnologijo in kulturno antropologijo, a študij je v tretjem letniku zaradi plesa pustila. Leta 2007 se je pridružila mednarodni skupini EnKnapGroup. Začela je intenzivneje sodelovati s koreografom, pedagogom in umetniškim vodjem Iztokom Kovačem. Ansambel je od ustanovitve sodeloval z več kot tridesetimi gledališkimi režiserji ter slovenskimi in mednarodnimi koreografi. Ustvarili so več kot dvajset celovečernih predstav in plesnih filmov, repertoar pa zajema več kot petdeset uprizoritev na leto na domačih in tujih odrih.

Skupina ima zadnjih sedem let svoje domovanje v Centru kulture Španski borci, ki so postali Anin drugi dom. »S kolesom imam do tja pet, peš pa dvanajst minut. Zdaj si ne predstavljam, da bi bila kjerkoli drugje ali da bi delala karkoli drugega. V skupini delamo projekte, v katerih resnično uživam. Vsako sezono ima Iztok neverjetne in enkratne ideje, pri katerih si želim sodelovati,« pove Ana in iskreno doda: »Ko stopim na oder, vedno od sebe dam svoj maksimum. Takrat se prebudi neki drugi del mene. Delo je lepo, a včasih tudi naporno. Težko si priznam, da se moram tudi jaz kdaj ustaviti in si vzeti čas za počitek.«

Preden se je pridružila skupini, je veliko sodelovala z Majo Delak, Malo Kline in Matjažem Faričem. »Izobraževala sem se pri številnih domačih in tujih pedagogih. Fred Lassere, Frey Faust, Snježana Premuš, Matej Kejžar, Gregor Kamnikar, Tanja Skok, Rebecca Murgi, Christine Kono in drugi so le nekateri med njimi,« nekaj imen naniza 31-letna plesalka. Pravi, da so v skupini EnKnapGruop zelo povezani. »Kot nekakšna mednarodna družina smo. Vsak od nas prihaja iz druge države, našli smo se na plesnem odru in postali prijatelji tudi pod njim. Z vsakim od plesalcev imam svojo vez in to je nekaj neprecenljivega,« z veseljem razkrije Ana Štefanec, ki bo decembra nastopila v produkciji, ki jo enknapovska ekipa pripravlja s svetovno znanima umetniškima vodjema Kelly Copper in Pavolom Liško iz ameriškega gledališča Nature Theater of Oklahoma. »Gre za pripoved o obsedenosti sodobnega sveta z iskanjem sreče. Tekst iz tridesetih let prejšnjega stoletja ima veliko podrobnosti. Razvijamo odrsko prezenco in vokalne tehnike. Veliko dela imamo, ampak se projekta, ko bo končan in postavljen na oder, že res neizmerno veselim.«