Ples prinaša neopisljivo lepe občutke

Kmalu za tem, ko je leta 1982 osvojila naslov državne prvakinje Jugoslavije v latinskoameriških plesih, je prenehala tekmovati in se usmerila v plesno pedagogiko. Barbara Nagode Ambrož je do zmagovalnih stopničk pomagala številnim plesnim parom, njeno življenje pa je zagotovo pomembno zaznamovala Kuba, kamor zahaja že dobra tri desetletja. Tudi knjiga Nazaj h koreninam, ki je izšla pred kratkim, je nastajala na tem karibskem otoku, kjer ljudje s plesom živijo.

Na Kubi, ki je rdeča nit vaše knjige, ste bili tridesetkrat. Kaj vas je vleklo tja?

Ko sem začela resno tekmovati in trenirati, pri 15 letih, sem začutila, da me latinskoameriška glasba strašno privlači. Ko sem se pozanimala, od kod izvirata rumba in čačača, sem seveda odkrila Kubo. Leta 1985 sva s Tomažem Ambrožem prvič potovala tja. Spomnim se občutka, ko sem stopila z letala: kot da sem prišla domov. Ko hodiš po tamkajšnjih ulicah, vidiš, kako ljudje živijo s plesom in glasbo … sicer v veliki iluziji, saj je po revoluciji Kuba postala država, kjer ljudje težko živijo.

Vendar ima Kuba tudi odlično akademijo za ples, Instituto superior del Arte. Plesalci se tam visokošolsko izobrazijo in obvladajo vse od afriških plesov do bailes de salon, kakor imenujejo svoje izvorne, priljubljene plese v paru – son, danzon, čačača, casino, salsa …

Plesalci so po končanem študiju zelo dobro teoretično in praktično izšolani, potem pa mnogi od njih v okviru folklornih skupin potujejo po svetu in predstavljajo kubansko tradicijo. Nekateri nastopajo v kabarejih, ki jih je še vedno kar nekaj, denimo Tropicana v Havani. Ker pa so življenjske razmere na Kubi težke, si marsikdo išče pot v svet. Veliko jih je v evropskih državah in ZDA, kjer se preživljajo kot plesni učitelji.

Vidim pa, da se z veseljem vračajo domov, saj so globoko vezani na svojo kulturo, dom, in ne glede na to, kje v svetu so, neizmerno pogrešajo Kubo. Če se ne preselijo nazaj, tako kot se je znameniti baletnik in koreograf Carlos Acosta po več desetletjih vrnil iz Londona, pa potem, ko si finančno opomorejo, čim pogosteje potujejo domov. Preprosto ne znajo živeti brez tamkajšnjega utripa.

Danzon, eden prvih plesov v paru. Foto: Maks Dežman

Kaj Kubancem pomeni ples?

Beg iz realnosti po eni strani, po drugi pa seveda velikansko polje za izraz, saj tako kot njihovi španski in afriški predniki v sebi nosijo potrebo, da s plesom, petjem in glasbo komunicirajo z duhovnim svetom. Še vedno v vsaki družini ohranjajo obrede, ki jih vodijo najstarejši člani. Trajajo več ur in ljudje med njimi padajo v trans, med katerim lahko komunicirajo s svojimi santosi, vzpostavljajo stik z duhovnim svetom. Tako lažje živijo.

Kubanska santeria je namreč verski sistem, prenesen iz Afrike, in vsi ti obredi so povezani s plesom, petjem in posebnimi afriškimi inštrumenti, ki izvirajo iz pradavnine. Tako denimo za tolkala ne uporabljajo kong, ampak nekakšne velike lesene škatle, na katere igrajo s strani. Ko se znajdeš v takšnem procesu z njimi, ko začutiš ta ambient in moč tolkal, te preprosto odnese v neki drug prostor.

Kakšen vpliv je imela Kuba na razvoj latinskoameriških plesov, kakršne poznamo danes?

To je res unikaten otok in še danes je tamkajšnja glasbena produkcija ogromna. Njihova kultura je nastala z mešanjem osvajalcev otoka Špancev z Afričani, pretežno z območja osrednje Afrike, Nigerije, močno je zastopana bantujska kultura. Seveda pa so potem Kubo osvajali tudi Američani in Angleži, da ne govorimo o tem, da je bila prvotno naseljena z indijanskimi plemeni. Ta so izumrla, so pa pustila svoj pečat.

V kulinariki, denimo, zlasti na skrajnem vzhodu Kube še danes starejši ljudje znajo kuhati po prvotnih indijanskih receptih. Že dejstvo, da so se tu mešale bela, črna in rumena koža, je pripomoglo, da je glasba zelo bogata. Seveda je iz Afrike prišla ta ritmična podlaga, tolkalni inštrumenti, španska kultura je dodala svojo poetiko, bolj melodične inštrumente, kitaro, drugačno vokalno obliko.

Ko pomislimo na Brazilijo, se takoj spomnimo sambe. Kateri plesi pa so najbolj značilni za Kubo?

Kuba je dala ogromno plesov, le da nekateri niso več tako močno razširjeni ali pa so se iz njih razvili drugi. Na prvem mestu je gotovo son, kubanski ritem in ples, glasbena zvrst, ki je verjetno eden najmočnejših pojavov v latinskoameriški glasbi. Iz nje se je razvilo ogromno podzvrsti, med drugim to, kar imenujemo salsa, Kubanci pa ji rečejo casino. Potem je tu še rumba – avtentična kubanska rumba je popolnoma drugačna od te, ki jo plešemo v našem tekmovalnem svetu. V knjigi sem pojasnila, kaj se je dogajalo z njenim imenom.

Pred revolucijo, denimo od leta 1910 pa do 1960, je bila Kuba pod ameriškim vplivom, Havana pa nekakšen Las Vegas, polna hotelov, igralnic, kabarejev, zabavišč. Američani so seveda spoznavali kubansko kulturo, vendar je bila taka, kot je, s svojimi afriškimi koreninami, za povprečnega zahodnega človeka težko dojemljiva. Američani so jo predstavili ljudem poenostavljeno. Tudi son so odlično prodali – mislim, da je bil El Manisero prvi LP, prodan v več kot milijonski nakladi, seveda posnet v ZDA, vendar ga niso predstavili kot kubanski son, ampak kot rumba fokstrot. Avtentičnih kubanskih plesov je veliko, sploh če pogledamo sistem santerie, ki temelji na različnih bogovih in boginjah, vsak ima svojo vlogo, ples, barve …

Ko so sužnji postali svobodni, ko so začeli zahajati tudi v malo višje družbene kroge in so se začeli plesi v paru – to je bilo pred kakšnimi 120 leti –, pa se je pojavil danzon, posebna zvrst, ki se je razvila iz kontradanse. Potem ko je Napoleon prodal Louisiano ZDA, je namreč kar nekaj francoskih družin naselil na skrajni vzhod Kube, na območje Santiago de Cuba. Francoska kontradansa je tako v povezavi z afriškimi ritmi prešla v danzon, enega prvih plesov v paru, vendar so ga Kubanci plesali v contratiempu oziroma »na dve«, ko je druga doba poudarjena, pa še z rahlim bočnim gibanjem, kar je bilo v tistih časih za druge nesprejemljivo.

Plesna delavnica v Havani. Foto: Maks Dežman

Kakšen pomen ima to gibanje bokov pri latinskoameriških plesih?

Oni temu rečejo poetika bokov, saj ima za njih narativno, ekspresivno vlogo. S tem se pogovarjajo, povsem naravno se tako odzivajo na tolkala.

Kako dobri smo Evropejci v tem načinu »pogovora«?

Kar nekaj časa potrebujemo, da se »spomnimo« oziroma začnemo naravno odzivati na glasbo. Polni smo nekih tradicij, predsodkov in blokad in se s tem morda malce težje identificiramo. Ko pa se bolj sprostimo, vse steče in ni več težav.

Kako pomembno je ujemanje, kemija med soplesalcema?

Verjetno je ples najbolj popoln način neverbalne komunikacije med dvema človekoma. Je pa velika razlika med Latinsko Ameriko in zahodno civilizacijo, kjer smo se pred več kot 500 leti razdelili na tiste, ki nastopajo, in one, ki gledajo, na umetnike in gledalce. V Latinski Ameriki pa ljudje sodelujejo, so med seboj povezani, vsi plešejo, pojejo, igrajo inštrumente. To je nekaj tako naravnega ... kubanski plesalci med plesom vedno pojejo, in ker je plesalec tako močno prisoten, te s svojo energijo preprosto prevzame.

Na začetku, ko prideš tja ves zaprt in poln pravil, kako se je treba obnašati, potrebuješ čas, da si upaš, ko si enkrat »notri«, pa vse poteka organsko. Vstopiš v povsem drug svet, drugače sprejemaš samega sebe, svoje gibanje, barvo svojega glasu, dotikanje in odzivanje na dotik drugih.

Ali Evropejci zmoremo tako odplesati latinskoameriške plese?

V različnih kulturah se ljudje s plesom različno izražajo, vsak na svoj način, ki je njemu lasten, razumljiv, prijeten. Ni superiornosti ali manjvrednosti, ampak smo preprosto različni. Koliko se nam uspe odpreti, je odvisno od veliko dejavnikov – kulture, družinske vzgoje, religije, filozofije, ki ji slediš … V zahodnem svetu se ne odpiramo tako avtomatično in pogosto, tudi zato, ker smo, če se odpremo, bolj ranljivi. Mislim pa, da se kot »beli Evropejec« lahko naučiš plesati kubanske plese. Jaz tudi kubanske otroke učim našo plesno zvrst in se je odlično naučijo.

Kateri ples vas je najbolj navduševal, osrečeval?

Kot tekmovalka sem vse rada plesala, latinskoameriške in standardne plese. Na Kubi zelo rada plešem salso, še posebno v okoljih, kjer ni turistov, kjer so samo domačini. Oni se ne učijo plesati, oni s plesom živijo. Takoj ko shodijo, plešejo in pojejo. Otroci so vedno zraven na družinskih dogodkih, tudi dolgo v noč. Ko vidiš, kako se ljudje naravno premikajo, kako kreativni so, se znajo igrati z elementi – z njimi je zanimivo plesati, saj nikoli ne veš, kaj bo.

Vaša tekmovalna pot ni bila prav dolga. Zakaj?

Tekmovati sem začela pri 16 letih in končala pri 21. Imela sem tri partnerje, zadnji, Slobodan Burić, ki že dolgo živi v Avstraliji, je bil dve leti mlajši od mene, in čeprav je bila najina skupna kariera zelo kratka – skupaj sva tekmovala samo dve leti –, sva bila državna prvaka v takratni Jugoslaviji v latinsko­ameriških plesih leta 1982. Bila sem stara slabih 21, on 19 let. Slobodan je kmalu šel v vojsko, jaz sem pričakovala otroka, njegov predlog je bil, da bi naprej plesala, vendar sem si jaz želela učiti.

Študirala sem pedagogiko, že v četrtem letniku gimnazije pa sem poučevala svoje prve štiri skupine učencev na OŠ Toneta Čufarja. To je bil plesni krožek, dvakrat na teden. Z otroki iz tega zelo priljubljenega krožka smo potem oblikovali prve tekmovalne skupine v okviru mojega matičnega plesnega kluba Kazina. In ker sem z njimi veliko hodila po svetu na tekme, sem počasi opustila delo na ravni splošne plesne šole za otroke in mladino. Moj profil plesnega učitelja se je spremenil v profil plesnega trenerja.

Dolga leta ste imeli svojo plesno šolo Urška, pogosto ste predavali in poučevali v tujini ...

Vsako leto potujem tudi na Kitajsko, v Šanghaj denimo, kjer ima plesno šolo par, ki sem ga učila pred dvajsetimi leti v Amsterdamu. Iz njunega studia prihajajo vsi kitajski prvaki. Občasno poučujem tam, pa tudi na Pekinški plesni akademiji ... Mislim, da ima Kitajska milijon registriranih plesalcev v naši zvrsti. Tudi sicer so v tej veliki državi zelo naklonjeni plesu: v parkih že zjutraj vidiš ogromne skupine parov, ki plešejo fokstrot, brez glasbe. Samo v Pekingu imajo kakšnih 20 samoplačniških srednjih šol, ki so specia­lizirane samo za športni ples, na vsaki je od 200 do 600 učencev.

Zdi se, da smo imeli v Sloveniji pred desetletji zlato dobo plesa z izvrstnimi tekmovalci. Je to zdaj malo izzvenelo?

Bum v športnem plesu se je zgodil pred 30 leti, ko smo začeli sistematično vadbo otrok in mladine. Takrat so mladi živeli drugače. Zdaj si lahko zadovoljstvo poiščejo v virtualnem svetu, ki jim ga omogočajo aplikacije in sodobna tehnologija. Ne čutijo več tako močne potrebe, da bi se povezovali z drugimi. To traja že kakšno desetletje, če ne dlje. Že ko so se začeli prvi rejv partiji, so bili ljudje samozadostni, z malo droge, tehno glasbe …

A čeprav danes ni več takšne številčnosti, kot je bila pred desetletji, imamo v Sloveniji še vedno zelo veliko nadarjenih mladih. Videti je, da smo na geografskem križišču med vsemi štirimi smermi razvili zelo dober temperament. Krasne plesalce imamo v Sloveniji, tako da ni bojazni, da bi izginila s svetovnega zemljevida športnega plesa.

Ukvarjanje s tekmovalnim plesom je dokaj drago. Verjetno finančno breme prevzamejo predvsem starši?

Starši se bodo morda vprašali, koliko to stane, po drugi strani pa otroku kupijo drag pametni telefon. Mislim, da v zdravih družinah vedo, da otrok poleg šole potrebuje umetniško izkustvo, in svoje, sploh če imajo interes, seznanijo s kakšnim inštrumentom, petjem … s plesom pa se mladi srečajo, če ne prej, preden končajo osnovno šolo. Nekateri izberejo tudi balet ali hip hop, urban – to so zdaj morda malo manj stresne plesne zvrsti, pogosto v skupini, zato tudi bolj družabne, v nasprotju s tekmovalnim plesom, ki temelji na paru oziroma posamez­niku. V tem primeru se zelo hitro zaveš, da je vse odvisno od tega, kako dober si sam, in ne od tega, kako dober je partner.

Kako pomemben je čustveni naboj v plesnem paru, je bolje, da sta plesalca tudi zasebno, intimno povezana?

Ne, ni nujno, treniram tudi veliko parov, ki zelo dolgo plešejo skupaj, vendar so samo zelo dobri prijatelji. Pogosto pa se tudi čustveno povežeta, kar ne preseneča, saj si med plesom v intimnem prostoru s soplesalcem, veliko se dotikata, zelo blizu sta si. Dostikrat preskoči iskrica.

Občutki, ki se rodijo v plesni kreaciji, so posebni, zato ima tudi ogromno vrhunskih tekmovalcev težave s tem, kdaj naj preneha tekmovati ali nastopati. Ko te ponese v ta posebni svet, v katerem v resnici ni niti časa niti prostora, je lepo. To, kar si dva lahko izmenjata, od občutkov do energije, zaznav, je nekaj posebnega, kar lahko spoznavaš vse življenje. Je pa to tudi drugačen svet od intimnega življenja para.

Knjigo ste posvetili svojemu nekdanjemu soprogu in trenerju Tomažu Ambrožu. Zakaj?

Skupaj sva živela 25 let, bil je tudi moj trener. Od samega začetka je razumel moje interese in čutil, kje imam potenciale. Stalno me je podpiral, v vseh idejah, projektih in željah. Nisva potovala samo na Kubo skupaj, ampak sva bila večkrat tudi v Braziliji in na drugih karibskih otokih. Bil je 13 let starejši od mene in ni bil le moj življenjski partner in oče mojega otroka, ampak tudi moj mentor in oče, ki sem ga izgubila pri 32 letih – zdi se mi, da je imel v najini zvezi več vlog. Če ga ne bi bilo, zagotovo ne bi tolikokrat potovala na Kubo. Njegova stalna podpora in spodbuda pri iskanju novih poti me je pripeljala tja, kjer sem danes.

Ali tudi vaš sin Miha rad pleše?

Sin je opravil splošno plesno šolo v okviru Urške, ki je trajala dve leti, potem sva pa enkrat zaplesala na valeti, maturi in njegovi poroki (smeh). Bolj se je lahko izrazil v slikanju, kiparjenju, pisal je glasbo. Sicer je jezikoslovec, zdaj pa se že leta ukvarja z montažo, tako da je montiral tudi dokumentarni film Back to the Roots. Prvič smo ga javno predstavili 19. oktobra lani, na dan, ko sta bila rojena moj sin in moj vnuk, in dan, ko je pred tremi leti umrl Tomaž. Z ženo zdaj razmišljata, da bi se vpisala v kakšen tečaj salse …

Zdi se, da se partnerji v srednjih letih, zlasti ko otroci odidejo od doma, pogosto vpisujejo na plesne tečaje, hodijo na plese … Je to poskus vnovičnega zbližanja?

Ples je lahko odlična rekreacija, saj podaljšuje življenje, vitalnost, kar dokazujejo znanstvene raziskave. Mislim, da ko gre za aktivnosti, ne obstaja nič boljšega, nič popolnejšega od plesa. Seveda se lahko pari tudi vnovič zbližajo, gredo spet v družbo, spoznavajo nove ljudi. V ZDA in evropskih državah se je v zadnjih letih uveljavila t. i. pro-am, profesionalna amaterska kombinacija. Ljubitelji plesa, ki se želijo izpopolniti, redno trenirajo s profesionalnim učiteljem, hodijo na tekmovanja, večina med njimi pa so ljudje v zrelih letih in pozni starosti, tudi starejši od 80 let.

V ZDA so to v glavnem zelo premožni, ki želijo izboljšati kakovost svojega življenja. Čez teden trenirajo, ob koncih tedna pa hodijo na tekme, ki so ponavadi v luksuznih hotelih, s svojim učiteljem tekmujejo … Na največjih tekmah nastopi tudi po 15.000 parov. Ta zvrst se zelo razvija v Rusiji, Italiji – povsod po Evropi, pri nas pa še ne. To je nekako tako, kot vidimo v oddaji Ples z zvezdami. V njej lahko opazimo, koliko veselja prinaša ples. Saj jih je malo strah, ko jim uspe, ko vidijo, da zmorejo, pa je to čisto otroško veselje. In to je lepo videti.

Kako dolgo traja, da postaneš dober plesalec, če začneš plesati v srednjih letih?

Za otroke je lažje, ker znajo bolje posnemati. Odrasli pa toliko razmišljamo in analiziramo, presojamo, preden nam uspe izklopiti možgane in si dovolimo delovati na ravni instinkta in intuicije. To žal nekaterim nikoli ne uspe … a ko nam uspe vstopiti v svet občutenja, gre potem zelo hitro. Je pa vse odvisno od količine treninga.

Zlasti pri nekaterih ženskah, se mi zdi, je v Sloveniji kar strastno zanimanje za tango. Ni jim težko, denimo, odpotovati tudi do Milana, kjer prirejajo množične milonge ... Kaj pa moški?

Tudi v Argentino hodijo, ker so tam fenomenalni plesalci. Ples z nekom, ki nosi to v sebi, prinaša neopisljivo lepe občutke. Ne gleda se na starost, spol in narodnost – če imaš prilož­nost izmenjevati občutke z drugim človekom v plesu, je to še ena oblika bivanja, ki daje smisel in poseben pečat življenju. Človek živi, ko ozavesti, da je čuten in da lahko vrača nekaj lepega.

Ženske imamo sploh večjo potrebo po dotiku in se tudi čutno in čustveno lažje izražamo kot moški. Poznam veliko moških, ki si želijo plesati, pa jim je nerodno. Da se ne bi osramotili, če ne bi steklo tako, kot je treba. Ženske so morda tudi bolj potrpežljive, verjamejo, da je treba dolgo vaditi, preden se kaj zgodi. A tako je v vseh zahodnih kulturah – ženske so bolj zainteresirane.

Morda bi se moški bolj ojunačili, če bi se pro-am kultura razvila tudi na naših tleh, da bi lahko trenirali s profesionalnim učiteljem in ne s svojim partnerjem. Hitreje napreduješ in tudi manj osebno je. Hkrati je za oba partnerja lepa svežina, da ne počneta vsega v življenju skupaj. Če bi ljudem kaj svetovala, bi bilo takole: pojdite na ples, vendar menjajte plesalce, poskusite z različnimi ljudmi, saj tako izboljšujete fleksibilnost, odzivnost, širino, se učite sprejemati druge, manj je presoje in strahu.