Plinski tokovi proti Evropi

Rusija z novimi plinovodi po eni strani krepi svoj plinski primež na Evropo, po drugi pa se izogiba zanjo neprijetni Ukrajini.
Objavljeno
25. november 2018 13.30
Posodobljeno
25. november 2018 13.35
Zaveznika na (tudi) plinski pogon, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan (na fotografioji levo) in njegov ruski kolega Vladimir Putin (desno). FOTO: Reuters
Ruski predsednik Vladimir Putin in njegov turški kolega Recep Tayyip Erdoğan sta ta teden v Istanbulu razglasila, da so končali najpomembnejši, podmorski del plinovoda Turški tok. Po njem bo ruski zemeljski plin do dva kilometra globoko pod Črnim morjem tekel od ruskega mesta Anapa do evropskega dela turške črnomorske obale. Rusija bo tako oskrbovala Turčijo in v prihodnje verjetno tudi (vsaj) južnoevropske članice EU, s čimer bo Moskva staro celino še tesneje privila k svojim plinskim prsim.

Na ozemlju Evropske unije obstajajo viri zemeljskega plina. Najbolj znani so v Severnem morju, kjer si jih delita (za zdaj še) članica Velika Britanija in (nečlanica zdaj in v dogledni prihodnosti) Norveška. Veliko manj znano pa je, da leži tudi največje evropsko plinsko polje – in deseto največje na svetu – v Uniji. Na severovzhodu Nizozemske, v pokrajini Groningen, so namreč konec 50. let prejšnjega stoletja odkrili velikanske zaloge plina in ga začeli kmalu izkoriščati.

Čeprav je v plinskem polju Groningen približno tri kilometre pod površjem še več kot dovolj plina za komercialno upravičeno črpanje v prihodnjih desetletjih, so se odločili za konec proizvodnje. Črpanje namreč povzroča vedno močnejše potrese in zato so oblasti v nizko ležeči kraljevini napovedale, da ga bodo do leta 2030 ustavile. Ker brezogljične prihodnosti še ni pričakovati tako kmalu, bo Unija zaradi zapiranja groningenskega polja in seveda odhoda Velike Britanije vedno bolj odvisna od uvoza zemeljskega plina. Že zdaj pa uvozi vsaj sedem desetin potrebnih količin.


Neugoden položaj


Največji vir za zemeljski plin, ki ga porabi EU, je Rusija. Kar 43 odstotkov uvoza Unije je lani prišlo iz te države. Na drugem mestu je Norveška, ki zagotavlja dobro tretjino potreb, iz Alžirije in Libije pa skupaj prihaja približno desetina plina. Pet članic EU, vse tri baltske države, Finska in Slovaška, se oskrbujejo samo iz Rusije in so na tem področju od nje torej popolnoma odvisne. Še sedem, med njimi Slovenija, pa jih dobiva iz Rusije več kot polovico plina, Slovenija približno sedem desetin.

Preostali del uvoza članice EU pokrivajo z utekočinjenim zemeljskim plinom, vendar je ta nekonkurenčen povsod, do koder sežejo ruske in norveške plinovodne lovke. Če se bo izvoz Norveške v prihodnje zmanjšal, ker bi viri v Severnem morju presahnili, bo svoj položaj vsaj na severnem delu celine še bolj utrdila Rusija. Njen plin po plinovodih bo zaradi nizkih proizvodnih in transportnih stroškov vedno ostal cenejši od utekočinjenega, ki ga z ladjami vozijo, na primer, iz ZDA. Te so zaradi izpopolnjene tehnologije pridobivanja zemeljskega plina iz skrilavcev njegova izvoznica.

Če se bo izvoz plina iz Norveške v prihodnje zmanjšal, bo Rusija svoj položaj vsaj na severnem delu celine še bolj utrdila.


Za EU je takšen položaj neugoden, saj nikoli ni dobro, da si pri uvozu kakšne pomembne reči odvisen samo od enega prodajalca. Posebno pa ni dobro, če si odvisen od Rusije, ki je že velikokrat pokazala, da je svoje surovine pripravljena uporabiti kot orožje oziroma vsaj sredstvo za pritisk. Največkrat proti Ukrajini. Ker večina plinovodov za ruski plin na zahod vodi prav prek te nestabilne države s slabimi odnosi z veliko vzhodno sosedo, so posredne žrtve njunih sporov tudi nekatere članice EU.

Uniji bi sicer težko očitali, da se iz neprijetnega primeža Rusije ni niti poskusila izviti. V Bruslju so se močno zavzemali za gradnjo plinovoda Nabucco, s katerim bi v Evropo, do plinskega vozlišča Baumgarten na severovzhodu Avstrije, pripeljali plin iz kaspijskega bazena, se pravi Kazahstana, Turkmenistana in predvsem Azerbajdžana. Velik dobavitelj bi bil tudi Irak. Vendar so se potencialni azijski dobavitelji, vsaj tisti iz kaspijskega bazena, gotovo pod pritiskom Moskve odločili, da bodo svoj plin v Evropo pošiljali po obstoječih ali novih plinovodih pod ruskim nadzorom. Nabucco je leta 2013 padel v vodo.

Uniji bi sicer težko očitali, da se iz neprijetnega primeža Rusije ni niti poskusila izviti. V Bruslju so se močno zavzemali za gradnjo plinovoda Nabucco.

 


Ruski tokovi


V nasprotju z EU Rusija nima posebnih težav pri gradnji plinovodov. Obstajajo že iz sovjetskih časov in nekatere so med hladno vojno celo sofinancirale zahodne države. Eden takih je tako imenovani zahodnosibirski plinovod. Kakor pove ime, vodi s plinskih črpališč v zahodni Sibiriji na zahod Evrope. Dolg je veličastnih 4500 kilometrov, zgradili so ga v 80. letih prejšnjega stoletja.

Skoraj tako dolg je plinovod Jamal–Evropa. Tudi ta vodi z zahodnosibirskih naftnih polj do zahodne Evrope. V prihodnje naj bi nanj priključili tudi plinska polja severno od sedanjih, na sibirskem polotoku Jamal – od tod ime – in tako še povečali količine. Ta plinovod je že projekt pohladnovojnih časov, saj so ga zgradili v 90. letih.

Za Rusijo je osnovna težava teh plinovodov njuna lega; potekata čez ozemlje Ukrajine, s katero je Moskva vsaj od revolucije 2014 v izjemno slabih, skoraj vojnih odnosih. Sploh prvi, ki so zgradili še v času, ko je bila Sovjetska zveza pri močeh in o samostojni Ukrajini seveda ni nihče niti razmišljal, je pred EU popolnoma na ukrajinskem ozemlju. A težave med to državo in Rusijo se niso začele šele pred štirimi leti, ampak veliko prej, zato je Moskva že prej odpirala nove poti.

Gre za plinovoda Severni in Južni tok. Prvi je najdaljši podvodni plinovod na svetu, ki poteka 1200 kilometrov daleč pod Baltskim morjem od Viborga na obali Finskega zaliva v Rusiji do Greifswalda na nemški obali Baltika. Prvo cev so položili leta 2011, drugo 2012, zdaj polagajo še dve.

Rusi sicer zatrjujejo, da s Severnim tokom Ukrajine ne nameravajo vreči iz plinske igre, saj gre za nove in ne za nadomestne zmogljivosti. Vendar jim nihče ne verjame, zato širitvi poleg Ukrajine nasprotujejo tudi Poljska, Velika Britanija in ZDA. Te države trdijo, da bo razširjeni Severni tok EU pahnil v dokončno in nepovratno plinsko odvisnost od Rusije; Nemčija, katere nekdanji kancler Gerhard Schröder je predsednik nadzornega sveta upravljavca plinovoda – v več kot polovični lasti ruskega plinskega monopolista Gazproma –, je bolj ali manj tiho, saj ji je zanesljiva dobava plina očitno pomembnejša od geostrateških pomislekov.

A tudi Rusom ne gre vse po maslu. Tako kot na severu s Severnim tokom so države evropskega juga in jugovzhoda hoteli na svoje plinske prsi priviti s plinovodom Južni tok. Po njem bi ruski plin pod Črnim morjem tekel do Bolgarije, kjer bi se cev razcepila na dva dela. Južni bi prek Grčije in pod morjem šel do Italije. Ena veja severnega dela bi vodila skozi Srbijo in Madžarsko do Avstrije, druga pa prav tako skozi Srbijo in Madžarsko ter od tam skozi Slovenijo do Italije.

Vendar so Rusi projekt odpovedali konec leta 2014. EU je v tem letu po izbruhu ukrajinske krize v strahu pred vedno bolj agresivno Rusijo tako močno pritisnila na vse vpletene države, s Slovenijo vred, da so ovire za Južni tok postale enostavno previsoke. Ta teden dokončani Turški tok pa ni nič drugega kot povsem jasna alternativa.


Južni tok je padel v vodo, Turški tok pa ni nič drugega kot povsem jasna alternativa.


Slovenski položaj


Čeprav se v Sloveniji morda zdi, da zemeljski plin ni eden najpomembnejših virov energije, je takšno mnenje napačno. Posameznik ima z energijo največ neposrednega opravka pri ogrevanju in osebnem prevozu. Pri prvem v Sloveniji zaradi obilne poraščenosti z gozdovi tradicionalno in v zadnjih letih morda celo vedno bolj prevladuje les v raznih oblikah, pri prevozu pa ogromna večina avtomobilov še vedno vozi na naftne derivate, se pravi na bencin in dizelsko gorivo.

Po podatkih statističnega urada za leto 2016 gospodinjstva od energentov dejansko daleč največ uporabljajo les, ki predstavlja več kot štiri desetine vse porabljene energije gospodinjstev. Sledi mu elektrika s približno četrtinskim deležem; zemeljski plin in kurilno olje predstavljata vsak približno desetino porabe energije. Gospodinjstva sicer porabijo slabo četrtino vse energije v Sloveniji.

70 odstotkov potrebnega zemeljskega plina EU uvozi
43 odstotkov ga pride iz Rusije
72 odstotkov zemeljskega plina dobi Slovenija iz Rusije


Največji porabnik energije v državi je promet, ki je porabi približno štiri desetine. Zato ni presenečenje, da skoraj polovico – 47 odstotkov – vse porabe energentov v Sloveniji predstavljajo naftni derivati. Ker je drugi največji porabnik, pred gospodinjstvi, gospodarstvo oziroma bolj natančno predelovalna industrija (z gradbeništvom), kjer pogosto uporabljajo plin, je delež plina v celotni energetski porabi države nekoliko višji kot pri gospodinjstvih, 12,2-odstoten.

Torej je zemeljski plin pri nas pomemben energent. A Slovenija je le otoček v svetovni porabi energije. Celo v razširjeni družini, Evropski uniji, nima posebnega pomena. Čeprav podatki zaradi različne metodologije niso povsem primerljivi, pa je jasno, da je zemeljski plin v EU kot celoti še pomembnejši kot v Sloveniji. Za nafto in njenimi derivati je drugi najpomembnejši energent, predstavlja nekaj manj kot četrtino vse porabe energije. In ker mora EU veliko večino plina uvoziti, je jasno, da je plinska politika na ravni Unije izjemno pomembna. In še zdaleč ni vseeno, od koga se plin kupuje.