Po bitki z anoreksijo: Zdaj bi rada samo živela

Napisati knjigo o sebi in o nečem, zaradi česa trpiš in ti počasi odjeda življenje, ni preprosta reč. Človek se razkrije. Prizna svoje šibkosti. Tudi zato so Danajo Lorenčič, sociologinjo, ki je napisala knjigo Ana v meni, izšla je pri Mladinski knjigi, že mnogi vprašali, kako to, da se ni podpisala s psevdonimom.

Pravi, da prav zato, ker je že predolgo nosila maske vseh vrst in ker obstaja nevarnost, da bo anoreksija, vse dokler ne bo povezana z imenom in obrazom konkretne osebe, najverjet­neje še naprej ostajala prezrta.

Zato je povedala svojo zgodbo tako, kot je v resnici tekla; začenši z otroštvom. A nikogar obsojajoč. Ne v ožji družini ne širše … Pove, da ni prepričana, ali je mogoče motnje hranjenja rešiti preprosto s tem, da odstranimo nekatere medijske vsebine. »Problem namreč ni samo v podobah iz medijev, temveč v ljudeh, ki si videno različno interpretiramo. Mislim, da moraš imeti v sebi nekak­šno dispozicijo za nastanek motenj hranjenja. Nekdo lahko več ur gleda revije z vitkimi lepoticami, pa ne bo čutil potrebe, da bi za lepše telo hujšal in treniral v fitnesu. Podobno jaz ob gledanju reklam za avtomobile ne čutim potrebe po novem avtu, ker pločevino na štirih kolesih dojemam kot nujno zlo. Svojega kazalca zato ne upiram v medije, temveč menim, da je za motnje hranjenja kriva kombinacija medijsko posredovane vsebine in njene interpretacije. Sebe nisem imela za lepo ali privlačno, ne glede na to, ali je bil televizor prižgan ali ne. Preprosto nisem si bila všeč.«

Trideseti rojstni dan ste praznovali težki 45 kilogramov. Zapisali ste, da je to za vas pomenilo, da ste težki. Ker da ste še nedavno tega tehtali 44 kilogramov. Je mogoče z besedami povedati, v čem se Danajino razmišljanje o hrani danes najbolj razlikuje od tistega »nekoč«?

Pred letom dni, ko sem napisala knjigo, me je prijateljica vprašala: »Kako si zdaj? Kaj zate pomeni hrana?« Odgovorila sem ji, da zdaj vem, da hrano potrebujem. S pomenljivim nasmehom mi je odvrnila: »Veš, da jo potrebuješ, kar pa ne pomeni, da ti je prešlo hranjenje v navado.« Prav je imela. Še lani ob tem času je bila hrana zame zdravilo, ne užitek. Ne bom lagala, tudi po izdaji knjige sem kdaj na hrano gledala kot na zdravilo, ki ga potrebujem, da okrevam. Šele v zadnjem času čutim, da je lahko tudi užitek. In da najbrž ni naključje, da je »ana« tudi v besedi hrana (smeh).

Vzdržnost, ko gre za hrano, pri prijateljih in kolegih nemalokrat vzbuja občudovanje. Imela sem kolegico, ki je dneve za računalnikom preživela ob čajih brez sladkorja in pustih riževih tablicah. »Uspeh« ni zaostal … Jaz, vedno za spoznanje »polnejša«, čeprav vedno bolj vesele narave, sem bila v primerjavi z njo »luzer«. Zakaj tako razmišljamo?

Ne vem, zakaj drugi tako razmišljajo, vem pa, zakaj sem sama tako razmišljala. Ker sem imela ta socializacijski vzorec, da hrana utruja in da s polnim želodcem ne moreš opravljati intelektualnega dela. Še več, kot argument sem pogosto slišala: »Poglej na primer Špance, ti že vedo, zakaj imajo siesto.«

A zakaj si v resnici niste bili všeč?

Ker sem bila obremenjena sama s sabo in sem živela v prepričanju, da nisem dovolj lepa, da nisem dovolj pametna in da nisem dovolj dobra. Nenehno sem iskala potrditev v drugih, si »kupovala« ljubezen s svojim delom, odnosom do sveta in življenja. Nisem pa znala podariti ljubezni sebi in vzpostaviti odnosa s sabo. Verjetno zato, ker si nisem dovolila prisluhniti in sem se tega bala. Zatrla sem otroka v sebi, kar se mi zdi najbolj neodgovorno in otročje ravnanje.

Vaš boj z Ano, kot se skrajšano reče anoreksiji, je trajal deset let. Med vašimi dvajsetimi in tridesetimi. Kako ste v tem času razmišljali o moških, kako so vas doživljali, kaj je anoreksija pomenila za vašo samopodobo v okviru spolnega življenja?

Dolgo sem verjela, da so moški kakor školjke – morske, ne straniščne (smeh): trdi navzven, mehki navznoter, bisera pa ne najdeš nikoli. Pravočasno sem spoznala, da bisera ne moreš najti, če ga ne iščeš in hodiš po svetu z zaprtim srcem. Ne vem, kako so me doživljali moški, sem pa hvaležna, da so v meni prepoznali biser, četudi ga jaz kdaj v njih nisem.

Kakšen je vaš vsakdanjik danes?

Vsak dan pišem ali berem. Živim zato, da pišem, in si vsak dan prizadevam, da bom nekoč lahko od pisanja tudi živela. Še pred mesecem dni sem vsak dan tekla, toda viroza, ki sem jo po dolgem času staknila ravno za svoj 32. rojstni dan, me je umirila. Naj se sliši še tako nenavadno, ampak to je bilo najboljše rojstnodnevno darilo, ker sem se umirila. In za teden dni tek zamenjala za spanje, knjige za filme, facebook pa za telefonske pogovore. Odkrila sem, da ni nič narobe, če si vzamem čas zase. Nasprotno, to dolgujem sama sebi.

V zadnjem letu si namreč nisem vzela dovolj časa zase. Namesto prave plaže sem si letos plažo privoščila v obliki ozadja na računalniku, da sem laže pisala.

Mislila sem, da človek 11. julija ob 14. uri popoldne ne more zagovarjati znanstvenega magisterija na fakulteti. Hvaležna sem za odkritje, da je to mogoče, in sem tako poleti končno zagovarjala magistrsko nalogo, v katero sem v zadnjih petih letih vložila ogromno truda. Ne zaradi teme, ne le zaradi mentorice, temveč zato, ker sem se morala med študijem o mot­njah hranjenja soočiti sama s sabo in odkriti resnico o sebi. Na tej poti pa sem neizmerno hvaležna mentorici Vesni Vuk Godina, da me je naučila: puško lahko vržeš v koruzo tudi še jutri.

Dunaj.

Čeprav velja rek, ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, sem prav tam začela obračunavati z anoreksijo. Spoznala sem ljudi, ki sem jih iskala vse življenje – v meni niso videli grdega račka, temveč laboda. Nastavili so mi zrcalo in videli tisto, kar sem. Ne tistega, kar nisem. Moje »dunajčice« – Štajerke, ki sem jih spoznala na Dunaju – so mi dokazale, da je imel Pavček prav: človek je kakor svet, čuden, svetal in lep. Z njihovo pomočjo sem odkrila talent za pisanje. In začela pisati kolumne. Kmalu pa tudi knjigo, ki je dolgo tlela v meni. Imela sem odlične možnosti za pisanje – sobo, veliko (beri: majhno) 16 kvadratnih metrov, omejen dostop do interneta (na ključek), dovolj časa in prihranjenega denarja (ko stane kava štiri evre, ti pač ne pride na misel, da bi na Dunaju hodil na kavo), predvsem pa veliko zaupanja vase in v to, da moram povedati zgodbo o sebi in anoreksiji.

Glasba. Kaj imate najraje pri njej? Kaj poslušate te dni?

Glasba, poleg knjig je moja »droga«, čokolado sem namreč nekoliko opustila (smeh). Glede na to, da sem poimenovana po čudoviti pesmi z najboljšega slovenskega albuma vseh časov – Odpotovanja Tomaža Pengova –, to niti ni presenečenje.

Od desetega do štiriindvajsetega leta sem bila prepričana, da je glasba moje poslanstvo, in sem želela postati pevka. Na srečo se moja želja ni uresničila, drugače najbrž ne bi odkrila ljubezni do pisanja. Petje prepuščam tistim, ki ga obvladajo bolje od mene. Recimo Mii Žnidarič, ki s svojim božajočim glasom pričara iskre v mojih očeh. Ali Severi Gjurin, ki se je s svojim žametnim glasom zlila v moje srce. Zmotno sem razmišljala, da med delom potrebujem tišino, in sem dolgo delala brez glasbe. Če sem natančna, sem to verjela do tridesetega leta, ko sem začela pisati. »Soundtrack« pri nastajanju Ane v meni je bil namreč album Bon Iver. Vrtel se je kar osem do devet ur na dan, saj sem toliko časa vsak dan namenila pisanju knjige.

Kdo so vaši prijatelji?

Ljudje, ki niso zatrli otroka v sebi. Ki se smejijo z očmi. Ki verjamejo, da v življenju ni ene, prave poti, temveč ima vsak svojo. Potreben je le pogum, da jo odkriješ. To so ljudje, ki me vedno znova presenetijo s svojo zmožnostjo, da presežejo okvire lastne sebičnosti. Moji prijatelji so moja družina. Ker so verjeli vame, tudi kadar jaz nisem.

Če bi naštevala imena, bi bil seznam na mojo veliko srečo precej dolg. Nekdo mi je nedavno rekel, da kdor ima veliko prijateljev, pravzaprav nima nikogar. Ne vem, ali je to res. Niti me ne zanima več, ker sem hvaležna za tiste, ki jih imam. In so me naučili, da je z ljudmi tako kot s knjigami. Ni pomembno, kaj o njih ali od njih izvemo, temveč kaj ob njih občutimo.

Kaj imate najraje pri sebi? In zakaj?

Da sem hvaležna za vse, kar se mi je zgodilo. Hvaležnost je razlog za moj trdovratni optimizem, ker sem odkrila, kako malo je potrebno, da človek doseže človeka, in da so odnosi najboljša investicija. Prijaznost pa najboljši kapital. Ko ga unovčiš, se povrne. Največji nateg človeštva je po mojem mnenju, da sreče ni dovolj. In največji greh je zame, da temu verjameš. Sama sem to predolgo verjela. Zdaj bi rada samo živela.