Po gobe ...
Med rekreativnim in smrtonosnim prenesenim pomenom besedne zveze.
Odpri galerijo
Včasih je treba iti na nož.
FOTO: Grega Kališnik
Gobarjenje je poleg ribolova in meditacije gotovo ena pomirjujočih dejavnosti, ki bi, če bi se jih aktivno loteval, zobale moje živčne končiče. Zadnji naziv, ki bi mi ga zaživa lahko prilepili, je veliki gobar. Še več, bliže od reka, da nekaj raste kot gobe po dežju, recimo gobe, mi je celo oni o nepridipravih, ki ga cukajo kot kaka gniloživka.
Iz ranega otroštva pomnim, ko sem parkrat v družbi matere in bratrancev, bratrank, tako smo jim rekli, prijateljev in prijateljic namesto gumitvista gobarčka špilal. Ni mi bilo jasno, ugledal nisem niti ene gobice, najraje bi se na gobec od srda, najuspešnejši pa je bil vrstnik s katastrofalno očalno dioptrijo. Pa se z desetletji pokaže, da vid ni vse. Pa še plazil se je po tleh, sam si tega nisem dovolil, slutil sem, da bodo čez 45 let, morda še prej, naši klopi strupeni.
Debelo desetletje je že tega, kar sem se med nemestne vpisal, pritepel, ker vodovja ni blizu, razen potočka, nevrednega celo tega preprostega imenovanja, mi z ribolovom nihče ne grozi. V nasprotju s tem pa že dolga leta ob istem času, težko rečem natanko katerem, opazujem vaške bližnjike, ki se dičijo z gobarskimi trofejami. Marsikaj bi lahko in tudi res zavidam sovaščanom, hiše, avtomobile, nekaterim celo družinsko srečo, ne pa vloženih, posušenih, omakastih, z jajci še najmanj – gob.
Pa se je le tako napletlo, neko čudovito jutro, ona in on sama, otročad v šoli, toplota in vlažnost maksimalna. V paru odrineta, odrineva, z avtom v zgornejšo vas, v par minutah izvem, da greva verjetno na sizifovsko plenjenje, saj občani, sploh občanke, ki službujejo doma, še pred zajtrkom vsako jutro naberejo gobjo zalogo že za dopoldansko malo malico.
Pa sva vseeno šla, brez upa gobe, zmage, lep dan je bil. Vsaj njej sem privoščil, opazujoč jo s košarico v roki, v njej pripravljen nožič, polna zagona je bila. Naj ji bodo dani trije jurčkasti primerki, name naj usoda ne računa.
Moji izračuni so držali deset minut. Potem pa ga opazim, jurja in pol, pravega gobuna, vragsigavedi zakaj, ampak kmalu se je izkazalo, da tako kot ima hudič mlade, jih ima tudi ta stari jur. Okoli krasotca, ki je resnici na ljubo v podklobučju že malo na zeleno vlekel, je bila nedolžna začimbna mladež. Ja, gobe vkup štrihajo, se družijo, družinice, in če je takšna ali drugačna družina osnovna celica žitja, potem je hosta, ki sem jo vsa leta obiskoval le tekaško, večcelična družba. Vsako sedmo drevo je dajalo zavetje novi familiji. Da so bili jurčki, vem, ker sem vprašal. Košara je bila polna v pol ure in počasi se je spodobilo, da jo začnem nositi. Bila je težka, zato sem kmalu začel jamrati, da je mera prepolna.
Potem v bližini zašelesti, vsaj toliko kot po gobah so naše hoste znane po medvedih, v nasprotju s spužvastimi sadeži so ti najbolj nevarni ravno kot družina, ne posamič. Pa sta bila samo gospa in gospod iz Ljubljane, ki sta že ure tavala med drevesi in zaman oprezala za dobrotami, ki so v najini košari prekipevale. Nista imela sreče v naši puščavi Gobi.
Vesel, da sem se enkrat le lotil nešportnega obiska gozda, in vesel, da me je sreča za žrtev nagradila v dobri polovici ure, pomislim, da bi bilo jurjasti presežek mogoče unovčiti. Resno sem bil opozorjen, da gre pri vsem skupaj za rekreacijsko, nikar poklicno, dobičkonosno dejavnost, da se gobe nabirajo za dušo. Ki gre sem ter tja gotovo skozi želodec.
Zatorej sva ob vrnitvi v vas pripravila dobrodelno akcijo, ne avkcije, svoji osnovni celici družbe pa namenila tretjino tridesetminutnega izplena.
Več kot jasno mi je že dolgo, da bom slej ko prej, enkrat in edinkrat v življenju, šel po gobe. Da se bom od tam srečno vrnil, tega si nisem mislil nikoli. Je pa denotativno in konotativno plat početja mogoče v eno košaro stlačiti. Hodiš po gozdu in skrbno nabiraš zgolj rdeče in zelene mušnice. Najpriročneje je, če si jih doma kar najhitreje postrežeš. In bo veljalo kot pribito, da si šel po gobe in kmalu po tem tudi po gobe.
Vsaka zgo(d)ba se pač mora končati.
Iz ranega otroštva pomnim, ko sem parkrat v družbi matere in bratrancev, bratrank, tako smo jim rekli, prijateljev in prijateljic namesto gumitvista gobarčka špilal. Ni mi bilo jasno, ugledal nisem niti ene gobice, najraje bi se na gobec od srda, najuspešnejši pa je bil vrstnik s katastrofalno očalno dioptrijo. Pa se z desetletji pokaže, da vid ni vse. Pa še plazil se je po tleh, sam si tega nisem dovolil, slutil sem, da bodo čez 45 let, morda še prej, naši klopi strupeni.
Debelo desetletje je že tega, kar sem se med nemestne vpisal, pritepel, ker vodovja ni blizu, razen potočka, nevrednega celo tega preprostega imenovanja, mi z ribolovom nihče ne grozi. V nasprotju s tem pa že dolga leta ob istem času, težko rečem natanko katerem, opazujem vaške bližnjike, ki se dičijo z gobarskimi trofejami. Marsikaj bi lahko in tudi res zavidam sovaščanom, hiše, avtomobile, nekaterim celo družinsko srečo, ne pa vloženih, posušenih, omakastih, z jajci še najmanj – gob.
Pa se je le tako napletlo, neko čudovito jutro, ona in on sama, otročad v šoli, toplota in vlažnost maksimalna. V paru odrineta, odrineva, z avtom v zgornejšo vas, v par minutah izvem, da greva verjetno na sizifovsko plenjenje, saj občani, sploh občanke, ki službujejo doma, še pred zajtrkom vsako jutro naberejo gobjo zalogo že za dopoldansko malo malico.
Pa sva vseeno šla, brez upa gobe, zmage, lep dan je bil. Vsaj njej sem privoščil, opazujoč jo s košarico v roki, v njej pripravljen nožič, polna zagona je bila. Naj ji bodo dani trije jurčkasti primerki, name naj usoda ne računa.
Moji izračuni so držali deset minut. Potem pa ga opazim, jurja in pol, pravega gobuna, vragsigavedi zakaj, ampak kmalu se je izkazalo, da tako kot ima hudič mlade, jih ima tudi ta stari jur. Okoli krasotca, ki je resnici na ljubo v podklobučju že malo na zeleno vlekel, je bila nedolžna začimbna mladež. Ja, gobe vkup štrihajo, se družijo, družinice, in če je takšna ali drugačna družina osnovna celica žitja, potem je hosta, ki sem jo vsa leta obiskoval le tekaško, večcelična družba. Vsako sedmo drevo je dajalo zavetje novi familiji. Da so bili jurčki, vem, ker sem vprašal. Košara je bila polna v pol ure in počasi se je spodobilo, da jo začnem nositi. Bila je težka, zato sem kmalu začel jamrati, da je mera prepolna.
Potem v bližini zašelesti, vsaj toliko kot po gobah so naše hoste znane po medvedih, v nasprotju s spužvastimi sadeži so ti najbolj nevarni ravno kot družina, ne posamič. Pa sta bila samo gospa in gospod iz Ljubljane, ki sta že ure tavala med drevesi in zaman oprezala za dobrotami, ki so v najini košari prekipevale. Nista imela sreče v naši puščavi Gobi.
Vesel, da sem se enkrat le lotil nešportnega obiska gozda, in vesel, da me je sreča za žrtev nagradila v dobri polovici ure, pomislim, da bi bilo jurjasti presežek mogoče unovčiti. Resno sem bil opozorjen, da gre pri vsem skupaj za rekreacijsko, nikar poklicno, dobičkonosno dejavnost, da se gobe nabirajo za dušo. Ki gre sem ter tja gotovo skozi želodec.
Zatorej sva ob vrnitvi v vas pripravila dobrodelno akcijo, ne avkcije, svoji osnovni celici družbe pa namenila tretjino tridesetminutnega izplena.
Več kot jasno mi je že dolgo, da bom slej ko prej, enkrat in edinkrat v življenju, šel po gobe. Da se bom od tam srečno vrnil, tega si nisem mislil nikoli. Je pa denotativno in konotativno plat početja mogoče v eno košaro stlačiti. Hodiš po gozdu in skrbno nabiraš zgolj rdeče in zelene mušnice. Najpriročneje je, če si jih doma kar najhitreje postrežeš. In bo veljalo kot pribito, da si šel po gobe in kmalu po tem tudi po gobe.
Vsaka zgo(d)ba se pač mora končati.
