Po sledeh glasbe in navihanega »vodnega« škofa

V solnograški prestolnici so zasnovali kar nekaj slikovitih tematskih kolesarskih poti, po katerih vsako leto na tisoče obiskovalcev popeljejo po sledeh Wolfganga Amadeusa Mozarta ali muzikala Moje pesmi, moje sanje.

Objavljeno
22. julij 2018 13.00
Posodobljeno
22. julij 2018 14.58
Palača Leopoldskron je predstavljala dom družine Trapp. FOTO: Helena Kocmur
Mesto Salzburg si je mogoče ogledati na mnogo načinov, za odkrivanje zgodb, ki so se tam spletale v bogati zgodovini, pa je zagotovo najboljša izbira kolesarjenje. Mi smo se zapeljali do palače Hellbrunn, kjer še danes brezhibno delujejo znamenite vodne igre, s katerimi je pred 400 leti nagajivi škof Markus Sittikus v poletni vročini škropil svoje plemiške goste.

Slikovita, približno 15-kilometrska kolesarska pot, po kateri smo se iz središča mesta podali do palače Hellbrunn, nas kmalu pripelje do graščine Leopoldskron, ki je bila s svojo idilično okolico, ribnikom in baročnim vrtom eno od glavnih prizorišč legendarnega muzikala Moje pesmi, moje sanje. Območje gradu je zdaj del varovanega pasu Unescovega zgodovinskega središča mesta Salzburg in skupaj z gradom oblikuje zaščiteno pokrajino Leopoldskroner Weiher. Palača slovi kot najlepša rokokojska mojstrovina na celotnem območju Salzburga. V prvi polovici 18. stoletja jo je dal zgraditi tamkajšnji nadškof Leopold Anton von Firmian, ki je bil sicer rojen v italijanski Mezzocoroni, od koder tudi izvira ime gradu, za katerega je načrte izdelal benediktinski menih Bernard Stuart.

Zapeljali smo se do palače Hellbrunn, kjer še danes brezhibno delujejo znamenite vodne igre, s katerimi je pred 400 leti nagajivi škof Markus Sittikus v poletni vročini škropil svoje plemiške goste.

image
Ob reki Salzah FOTO: Helena Kocmur


Čeprav je von Firmian v njem je preživel le delček življenja, je v kapeli ob gradu pokopano njegovo srce, palača pa je v naslednjih stoletjih pogosto menjala lastnike – med njimi je bil tudi kralj Ludvig Bavarski –, dokler je ni leta 1918 odkupil in obnovil Max Reinhardt, režiser in soustanovitelj znamenitega festivala Salzburg. V njegov spomin je v graščini, v kateri je zdaj hotel, obiskovalcem še vedno na voljo stara knjižnica, ki jo je režiser ustvaril pred stoletjem.

Sedem najlepših poti
Salzburžani prisegajo na sedem najlepših tematskih kolesarskih poti: po Mozartovih poteh, Tauern ob reki in slapovih, Salzkammergut, ki sta si ga Franz Jožef in njegova Sissi izbrala za poletni oddih, Alpe-Adria, Bajuwaren, ki pelje po najbolj impresivnih predelih Salzburškega, Enns vas popelje po treh prečudovitih pokrajinah, med kolesarjenjem po poteh The Sound of music (Moje pesmi, moje sanje) pa obiščete vse točke, kjer so pred skoraj 60 leti snemali ta znani muzikal.


Tudi ribnik ob Leopoldskronu, ob katerem nas je vodila kolesarska pot, je imel v skoraj 300-letni zgodovini dokaj velik pomen za tamkajšnje prebivalce. V 19. in do sredine 20. stoletja je veljal za glavno salzburško kopališče, prostrano zimsko drsališče in priljubljeno romantično zbirališče zaljubljencev. Medtem ko je nekoč tu delovala celo glavna plavalna šola v mestu, zdaj plavanje v jezeru zaradi onesnaženosti ni več priporočljivo, drsanje pa je v hladnih zimah še vedno priljubljeno. Park ob gradu je vsako leto za časa festivala unikatno prizorišče Shakespearove romantične komedije Sen kresne noči, saj se lahko gledalci sprehajajo med prizori igre, ki so razporejeni po parku. Ta koncept se je ujemal z zamislijo Maxa Reinharda, da bi moralo biti celotno mesto Salzburg eno samo veliko festivalsko prizorišče. Poletni festival, ki bo letos trajal vse od 20. junija do konca avgusta, tako še vedno združuje gledališče, glasbo in opero in poteka na številnih prizoriščih Mozartovega mesta.
 

Po sledeh glasbe


Leopoldskron je zaradi pomembne vloge v znamenitem filmu Moje pesmi, moje sanje, ki so ga prvič predvajali leta 1959, eden pomembnih postankov ob istoimenski tematski kolesarski poti, ki jo vsak dan prekolesari množica turistov. Po nekaterih podatkih namreč zgodba družine von Trapp v Salzburg privabi kar 80 odstotkov turistov in ti najraje kolesarijo med prizorišči, kjer je nastajal film. Izvemo, da so otroci z varuško Mario, ki jo je upodobila Julie Andrews, s čolnom pluli po ribniku pred palačo Leopoldskron in potem, ko jih je baron von Trapp pozdravil z balkona, padli v vodo. Na terasi je družina z baronico pila limonado, na balkonu sta Maria in stotnik zaplesala. Pročelje gradu Leopoldskron so namreč uporabili kot podobo domovanja Trappovih, nam razloži vodnik in oceni, da po tej poti vsak dan povede vsaj štiri skupine turistov, ki si med kolesarjenjem požvižgavajo zimzelene filmske melodije.

image
Koncert v marmorni dvorani dvorca Mirabelle. FOTO: Helena Kocmur


Že v središču Salzburga se je treba po sledeh družine Trapp ustaviti v palači Mirabelle in istoimenskem vrtu z vodnjakom iz 17. stoletja, okrog katerega so v filmu plesali otroci in prepevali skladbo Do-re-mi. V spomin na velikega skladatelja, ki se je v Salzburgu rodil pred dobrima dvema stoletjema, je mogoče vse leto uživati v glasbi Mozarta, Beethovna, Straussa … tudi v znameniti marmorni dvorani dvorca Mirabelle. V njej sta poleg Leopolda Mozarta, ki ni bil le priznan violinist, ampak tudi glavni skladatelj salzburškega nadškofa, nastopala njegova otroka – mali genij Wolfgang in njegova sestra Nannerl –, danes pa velja za »najlepšo poročno dvorano na svetu«.

Zgodba družine Trapp
Muzikal Moje pesmi, moje sanje temelji na resnični zgodbi družine Trapp. Georg von Trapp, rojen leta 1880 v Zadru, je bil znan, uspešen in večkrat odlikovan avstro-ogrski mornariški častnik. Ko mu je leta 1922 umrla žena, je sedem otrok ostalo brez matere. Iz okolice Dunaja so se preselili v Salzburg, kjer se jim je pridružila mlada guvernanta Maria.
Družina Trapp je v resnici nastopala in tudi zmagala na salzburškem glasbenem festivalu. Trappovi so pred izbruhom druge svetovne vojne emigrirali v Združene države, njihov zborček je zaslovel tudi v Ameriki, v Vermontu pa so kupili posestvo in odprli luksuzen hotel v avstrijskem slogu. Knjigo o svoji družini je napisala Maria von Trapp, ki je umrla leta 1987. Po njej so posneli tudi film Moje pesmi, moje sanje, ki pa je po besedah Johannesa, enega izmed Trappovih otrok, resnico precej poenostavil.


Tudi znameniti trg pred salzburško rezidenco v starem mestnem jedru so uporabili za film – po njem se sprehodi Maria, ko se prvič oglasi pri družini Trapp. Tamkajšnji baročni vodnjak je s 15 metri višine največji zunaj Italije, zgradili pa so ga med letoma 1658 in 1661. Mojstrovino je domnevno izdelal italijanski umetnik Tommaso di Gardona, marmorni konji, ki bruhajo vodo, pa so po svetu zasloveli ravno s filmom Moje pesmi, moje sanje.
 

Med starodavnimi kostanji do Hellbrunna


Nedaleč stran je mogoče obiskati nunski samostan Nonnberg, ki ni odigral pomembne vloge le v filmu, ampak tudi v resnični zgodbi družine Trapp. Gre za najstarejši ženski samostan severno od Alp, ki je bil zgrajen leta 714, po številnih požarih pa je današnjo podobo dobil v 16. stoletju. Tam se je po končanem šolanju benediktinskim redovnicam pridružila mlada Maria Augusta von Kutschera in v tamkajšnji cerkvi se je leta 1927 poročila s stotnikom von Trappom. V njej je mogoče občudovati tudi lesen gotski oltar, delo kiparja Veita Stossa. V Nonnbergu so posneli nekaj filmskih prizorov, tako kot v nekdanji kamniti jahalni šoli, zgrajeni leta 1693. Danes tam prirejajo festivalske gledališke predstave, bila pa je tudi kulisa filmskega prizora, v katerem je Christopher Plummer v vlogi stotnika nastopil pred nacisti. Tik preden je z družino pred nemško zasedbo iz Avstrije pobegnil čez Alpe v Švico, je zapel legendarno zimzeleno uspešnico Edelweiss.
image
Kostanjev drevored, ki iz središča Salzburga vodi do Hellbrunna. FOTO: Helena Kocmur

Med postanki na filmski poti si je mogoče ogledati še palačo Frohnbury (17. stoletje), ki je služila za pročelje doma Trappovih, in stekleni paviljon, v katerem sta se nekajkrat skrivoma srečala mlada zaljubljenca Liesl in Rudolf. V času snemanja je paviljon stal v središču vrta graščine Hellbrunn, zdaj je nekoliko umaknjen, njegova vrata pa so zaprta, saj so se vanj zatekali številni zaljubljeni pari in med poplesavanjem po belih klopeh, tako kot sta to v muzikalu počela zaljubljena Liesl in Rudolf med pesmijo Šestnajst, kmalu sedemnajst, staknili kakšen neprijeten zvin gležnja, se pošali vodnik.
image
Stekleni paviljon, kjer sta se v filmu Moje pesmi, moje sanje nekajkrat srečala mlada zaljubljenca Liesl in Rudolf. FOTO: Helena Kocmur

Med kolesarjenjem po drevoredu, ki povezuje stari del mesta z dvorcem Hellbrun, nas z obeh strani obdajajo mogočni prastari kostanji. Nekateri med njimi so preživeli vseh 400 let, odkar je zasaditev drevoreda ukazal takratni salzburški knezoškof Markus Sittikus, ki je mestu vladal med letoma 1612 in 1619. Južno od Salzburga je dal zgraditi letno palačo, ki jo še zdaj obdaja obsežno zemljišče.

Ker je del življenja preživel v Italiji, je želel Sittikus nekaj italijanskega duha vnesti tudi v dvorec in njegove vrtove. Impresivne freske na zidovih palače je v 17. stoletju naslikal firenški mojster Mascagni. Na posestvu, ki je v celoti zavarovano kot avstrijska kulturna dediščina, si je mogoče ogledati še tako imenovano kamnito gledališče, vklesano v skalo na Hellbrunnskem griču, ter salzburški etnografski muzej v nekdanjem lovskem dvorcu Markusa Sittikusa in živalski vrt, ki so ga uredili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na delu posestva, kjer so bile prej ograde za divjad in fazanerija.
image
Dvorec Hellbrunn je idealen kraj za romantično poroko. FOTO: Helena Kocmur

Sodoben živalski vrt so na 14 hektarih površine odprli leta 1961, predvsem za predstavitev avtohtone alpske favne. Ena prvih znamenitosti, ohranjena še danes, je bila kolonija beloglavih jastrebov. Zdaj v njem domuje približno 1200 živali 140 vrst, vsako leto pa si jih ogleda približno 300.000 obiskovalcev, ki jih v poletnih mesecih zagotovo pritegnejo tudi vodne igre (Wasserspiele).
 

Navihani škof

image
Rimsko gledališče, kjer je Marcus Sittikus škropil svoje goste. FOTO: Helena Kocmur

Prav toliko kot Sittikusov letni dvorec Hellbrunn so namreč stare znamenite vodne igre, ki jih je dal vladar postaviti v grajskem parku in s katerimi je ob vročih poletnih dneh zabaval svoje povabljence. Vodni kompleks s številnimi votlinami, vodnjaki, okrasnimi bazenčki, nišami s kipci iz grške mitologije in gledališčem na mehanski pogon še danes privablja turiste, zlasti v vročih poletnih dneh, ko je vodno presenečenje, ki nenadoma zmoči nič hudega slutečega obiskovalca, prijetna osvežitev.
image
Vodno presenečenje pred mehanskim gledališčem FOTO: Helena Kocmur

Vse črpalke, ki med ogledovanjem mojstrovin škropijo zasačene mimoidoče, delujejo enako kot v času nastanka – na vodni pogon, mehansko in brez uporabe elektrike. Celotno območje napaja voda, ki se pretaka po Almskanalu, najstarejšem vodovodnem sistemu v srednji Evropi, katerega kanali se od reke Salzah, ki teče skozi Salzburg, razpredajo vse do meje z Nemčijo. Voda iz kanala poganja tudi kakšnih 200 lesenih figuric v pozneje dodanem mehaničnem gledališču v Hellbrunnu, dograjenem leta 1752, ki s svojim premikanjem ob glasbi orgel prikazujejo tedanja obrtniška opravila in poklice.
image
Štiristo let staro gledališče deluje na vodni pogon. FOTO: Helena Kocmur

Miniaturno gledališče je ena najbolj priljubljenih atrakcij vodnih iger, med občudovanjem umetelno izdelanih figuric in kulis pa gledalec le stežka ostane suh. Osrednje prizorišče je velika kamnita miza s stoli, na katere je hudomušni Markus posedel svoje goste. Edino sedalo brez skrite šobe, iz katere je nenadoma, brez opozorila, po obiskovalcih brizgnila voda, je bilo seveda gostiteljevo. Povabljene plemiče je pri veliki kamniti mizi sredi umetelno okrašenega avditorija, imenovanega rimsko gledališče, curek iz odprtine v sedežu pošteno zmočil, kot izvemo, pa se niso smeli umakniti, dokler ni vstal njihov navihani gostitelj.