Po srcu Schlieri, na pogled Eddie

Doslej sem slišal in jih kar nekaj spoznal, bohinjskih frajerjev, tudi na višjih položajih. Ni veliko Bistrice preteklo, kar sem se neformalno včlanil med bohinjske flajerje, s tujko napisano Bohinjski Flyer. Če se osredotočimo na zadnje tri črke prve in prve tri druge besede, dobimo – ski fly. Smučarske polete, skoke.

Prav tako vemo, da je ena od ponudb preganjanja dolgočasja že nekaj let zip line, spust po jeklenici. In če doslej natipkano zgnetemo, dobimo spust po jeklenici s smučmi, skakalnimi. »Kje, a v Planici?« me je pobuljil vsak, ki sem mu omenil, da grem za hobi (službeno) letet na smučeh. Zmota po difoltu, v Planici skačejo na smučeh in imajo zip line, običajen. Smučarskoskakalnega pa – vas med Bohinjsko Bistrico in jezerom se imenuje Polje, območje, kjer vedri SSK Bohinj, na Poljah. Kjer imajo eno treh skakalno zajlastih pripravščin v Evropi.

Ammann, amen!

Ko sem si zadevo vizualiziral, so bile težave – kako bo z odskokom, nevarnostjo vrtenja po vertikali v zraku, vetrnega upora, ki bi mi grabil po smučeh, doskoka, saj veste, Ammann in njegove smešnice. Potem sem si ogledal video in bil petinsko pomirjen.

Bohinjskega Flyerja so zagnali avgusta lani, načeluje mu 31-letni Brane Iskra, nekoč skakalec, tudi v svetovnem pokalu: »Spoznal sem vse velikanke, kariero pa končal leta 2010 na poletih v Planici.« Nekoč je imel kot tekmovalec »vse plačano, zdaj sem na drugi strani, kot trener mladih v SSK Bohinj soočen s finančnimi stiskami športnikov«.

Na Poljah je, tako Iskra, zibel skokov na Slovenskem, prvi državni rekord je padel tu, devet metrov, konec dvajsetih let enakorodnega stoletja se je tam mudil norveški skakalec in graditelj skakalnic Torleif Tunold Hanssen, zgradil 50-metrsko napravo, »tedaj tretjo največjo v Evropi«. Pa se je ondi ustavljal tudi Stanko Bloudek, zaznal, da je na Poljah senčno in vedno dol piha, začel iskati sončne plati in vzgorništvo in našel Planico. Ko je šla Planica gor, je šlo na Poljah navzdol.

No, vseeno je bil vnaprejšnji občutek, da bom doskočil ob bok Wosipivu, Wirkoli, Štefančiču, Hvali (Edwardsu), veličasten.

Čeravno je bilo onega popoldneva tam proti 30 stopinjam nad ničlo, sem se opravil skakalno praznično, jesensko, če ne zimsko. Zgoraj soft shell, spodaj pa debelejše iberhoze, te poštenosti in nečimrnosti na ljubo zato, da bi bile na fotkah moje nožice zajetnejše od zajle. Opremljen sem bil tudi s čelado, nanjo so mi pritrdili službeno napravico, na pogled mobitel, v resnici kamero, ki snema okoli riti v varžet, 360 stopinj. Obute sem imel nizke pohodne čevlje, čeravno bi imel lahko tudi šlape, so mi rekli, ampak estetika velja. Čelado sem si na betico poveznil iz enakega razloga kot kamikaze – za hec.

Leteči Dolenjec

Na Poljah naju s fotografom pričakata mladinca, Matevž in Agata, brat in sestra, oba s skakalnimi skušnjami, pa vendar, tako mlada, da sem jima zastavil par na videz šaljivih vprašanj v preverko, ako vesta, da imata v rokah moje zdravje.

Agata me v osrednji stavbi, kontejnerju, obitem z lesom, obleče v poseben pas in kreneva, z nama fotograf Sašo. Po par metrih spoznam, da mi deklina smuči nese. Odločno si jih naložim na rame in – po pol minute mi je bilo žal. V breg, brez opore, hudimano težke dile čudne znamke, Elan ali nekaj podobnega, na njih pa s flomastrom napisano Cesar. Zdaj veste, zakaj se profiji, če sploh se, saj so povsod lifti in sedežnice, tako počasi vlečejo na zaletišče. Ne zaradi kontemplacije, pač pa kratke sape. Na zaletišče, ki se mi je, tresočemu se, kajpak zdelo majavo, sem prišel popolnoma prešvican. Sašo naredi par posnetkov bitja, ki bi lahko simboliziralo Strah, nato pa se skotali v dol, da bi ujel zgodovinski polet.

Dile so bile skakalne, dolge 215 centimetrov, ako ne še več, vezi pač niso bile originalne, ampak borderske. Agata me vpne vanje, nato se – tudi na teve zgleda, da je ta postopek sila siten – nekako zrinem na zaletno klopco in šele tedaj, pozor, šele tedaj me spremljevalka vpne na varno.

A veste, vpet si na dveh koncih, zgleda kot trapez, v jeklenico pač v eni sami točki. Agata mi zaukaže, da moram nožne prste navzgor kriviti, da dvignem špice smuči, da bo šlo na krilih vetra.

Na odskočni mizi nikogar, ki bi nakazal, da so vetrne razmere primerne, Janus je verjetno na dopustu, merilcev dolžine nikjer, tudi Miran Tepeš je bil bojda neodložljivo zadržan, gledalcev? Ena teta je bila v dalji, kako bi se izrazil, v doskočni ravnini.

Sekunde so tekle, kresnem se po obeh stegnenicah, Agata in Matevž se po voki-tokijih sporazumeta, da sta pripravljena: »Grega, požen'!«

Odrinem se v špuro, a po štirih, morda šestih metrih me že potegne med ptice. Mami, oči, no, ti si itak že dolgo med kumulusi, letim!

Seveda sem se že ure poprej odločil, da bom opravil v škarjastem slogu, morda z nosom ne tako izrazito naprej kot Prevčev ta mali, ampak vseeno. Roke sem stisnil ob telo in iz prsi se je izvilo: »IIIIIhhhaaaaa!« Na posnetku se je slišalo kot Miha. Če človek ve, ve. Jaz sem vedel, da sem rojen za skoke, kaj skoke, polete, smešno hitro sem preletel znamko, s katero se hvali Anders Fannemel, ki bi, ako bi me videl, onemel, Sašo je škljocal, toda vsake, še tako visokoleteče doživljajske briljantine je konec. Mojega poleta je bilo po 29 sekundah. Pristal sem pri 310 metrih. Pristati pomeni dati noge skupaj, špice navzgor, in ko se dotakneš rampe, te Matevž zvleče na varno. Z menoj, ker sem prelahkoskeleten in me je trenje nekoliko zgodaj ustavilo, je imel kar precej težav. In jaz tudi. O telemarku ni bilo ne duha ne sluha. A dejstvo je, letečemu Kranjcu se je pridružil leteči Dolenjec.

The Eagle je vstal!

Gledalka je imela nekaj pripomb na moj slog, pa sem ji ponudil: »Teta, saj lahko sama probate!« Je pa res, da fotografije ne lažejo in moje roke še zdaleč niso bile ob telesu. Ja, čuti so varljivi, občutki pač ne. Ti so bili sijajni, prvi nategovalski. Mislil sem, da letim približno s hitrostjo 20 na uro, pa me poučijo, da je šlo 60, 65. Med 29 sekundami sem bil najdlje od tal 30 metrov, tudi tu sem se pri izračunih hudo uštel. Počutil sem se kot Gregor Schlierenzauer, mislim, da sva si celo nekoliko slična (po imenu, pa on se je rodil v kraju Rum, sam pa sem ga v življenju veliko stisnil), na pogled pa naj bi šlo bolj za obris Eddieja The Eagla Edwardsa. Povsem se ne bi strinjal, na edinem zdravem očesu nimam niti minus šest dioptrije. Eddie pa, saj pomnite, je skakal s pepelniki. In seveda nikdar prek 200, kaj šele 300 metrov. To o dvestotici sem natipkal na pamet. In še, tako Iskra, pri običajnem zip linu sediš tik pod jeklenico, na Poljah pa 1,5 metra niže z glavo naprej. In zato te, to izvem, morda nenaključno šele po opravljenem – v zraku lahko obrne levo, desno za 45, morda 60 stopinj. In škarjasti slog se verjetno sesuje. Hujšega pa ni.

In ko adrenalin mojega telesca še ni povsem zapustil, že se na prijavnem pultu pojavi družina iz države, od koder je izumitelj V-sloga, Šved Jan Boklöv. Ata, mama pa dve hčerkici, vsi naj bi skočili. Skušam jih odvrniti, pa ne razumejo dolenjsko.

Od Iskre izvem, da je imelo najmlajše bitje, ki se je zdrajsalo s 30-metrske naprave na Poljah, štiri leta, najstarejše 78 let več. Je pa res, orlič ne sme biti premajhen, prenizek, da se ga lahko dobro opaše, pa tudi ne težji od 120, morda celo 110 kilc naj ne bi imel, da ne bi pristajalna bremza ob naletu masovja konca storila.

Po pravici rečeno skakališče na Poljah ne izgleda tako dovršeno kot planiški center, niti kot Planica v letih, ko nam ni bila v ponos. A Iskra pove, kako je bilo ob pripravi bohinjskega flyerja ogromno prostovoljskega dela, da je zadeva sploh zaživela. Seveda pa načrtujejo, da bo na Poljah iz meseca v mesec, iz leta v leto urejenejše. Za bistvo, polet, je natanko poskrbljeno.

Ko sem omenil skoke v veselje, ne za denar, sem skušal ločiti amaterizem od profesionalizma. Seveda je treba za polet na zajli odšteti nekaj novcev.

Simulirano

In čisto na koncu, malone po neumnem, vprašam še, ali si z bohinjskim frajerskim flajerjem lahko pomagajo tudi ta pravi tekmovalci? In seveda dobim odgovor: »Seveda!« Zajla je odličen simulator pravega skoka. »Na njem,« tako Iskra, »treniramo letne figure,« in če si na zip linu 29 sekund, slog z enim poskusom vadiš toliko časa, kot bi se osemkrat spustil po, denimo, 120-metrski nesimulirani skakalnici. Tam si v zraku štiri sekunde.

Če so mojo prošnjo, naj vsaj katero od fotk Petra Prevca zamenjajo z ono, Gregorjevo, pa mi, prosim, sporočite potem, ko sami izenačite vsesplošni svetovni rekord v smučarskih poletih na zajli.

P. S.: Mimogrede – si predstavljate simulacijo potapljanja na dih? Če si ne, si predstavljajte smučarski polet v Supermanovi maniri. Ena roka naprej, druga zadaj. Sem fotografiral. Fotografa.