Po svoje: Pustil je službo in šel na pot. Dolgo pot.

Konjičan Oliver Tič pešači od zahodne do vzhodne obale ZDA. Na poti nenehno srečuje ljudi, ki mu z veseljem priskočijo na pomoč.

Objavljeno
10. junij 2016 13.55
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Kakšnega posebnega razloga pravzaprav ni, še malo ne metafizičnega. Oliver Tič iz Slovenskih Konjic preprosto pravi, da mu je v življenju v nekem trenutku manjkalo nečesa nematerialnega, hkrati pa si je zaželel pustolovščine, zato si je, popotnik po duši, našel izziv čez lužo: prehoditi sloviti, skoraj 7000 kilometrov dolgi TransAm. Z otroškim vozičkom in zelo majhnim proračunom. Za zdaj mu gre odlično, napreduje hitreje, kakor je načrtoval, v mesecu dni več kot tisoč kilometrov, in skoraj ne mine dan, da mu na poti ne bi kdo pomagal.

Načrtoval je, da TransAmerica Trail, traso, po kateri jo sicer ubirajo predvsem kolesarji, prehodi v letu dni, a 32-letnik, ki ima »že od nekdaj službe, kjer sem nenehno na nogah«, že dvakrat pa je prehodil tudi Slovenijo, od 6. maja, ko je začel svoj podvig, napreduje zelo hitro, v povprečju prehodi nekaj manj kot 40 kilometrov na dan.

Vendar pa se z razdaljo in časom ne obremenjuje, »predvsem se želim imeti lepo, spoznavati lepote Amerike in njene ljudi, nikamor ne bom hitel«, poudarja simpatični in zgovorni Konjičan, ki smo ga ujeli v enem od ameriških kampov na poti od zahodne proti vzhodni obali; ta vodi skozi deset ameriških zveznih držav, več nacionalnih parkov, tudi čez Skalno gorovje.

                              Takole je v Hells Canyonu ... in "nomen est omen": tudi vroče je kot v peklu

 

Kampom, sploh plačljivim, se poskuša izogibati. »Čez dan se namreč poskušam prebiti z največ desetimi dolarji, kar pa je zelo težko, ker so cene dokaj visoke; kampiranje stane med pet in osem dolarjev, v eni od trgovin so za manj kot kilogram kruha hoteli celih šest dolarjev!« Zato si zdaj večinoma kupuje cenejši toast, si sem ter tja privošči masten hamburger s krompirčkom, »ogromno čokolade, res mi diši!«, pri prenočevanju pa se »šverca«, če se le da: svoj mini šotor je že skrivaj postavljal v nacionalnem parku, pa tudi na eni od zelenic v mestu Baker City, česar zagotovo ne bo nikdar pozabil: ponoči so se namreč vključili škropilniki za travo in njegov šotor je hitro postajal podoben bazenu …

A to so poleg dejstva, da je moral prebosti žulj ali dva, da sem ter tja sreča kakšno kačo (klopotačo) ter da mu je pred kratkim počila guma, nato pa ob menjavi še rezervna na kolesu otroškega vozička po imenu Mr. Will (volja, op. p.), ki si ga je omislil za prevažanje pičle opreme in hrane, skoraj edine slabe dogodivščine v dobrem mesecu dni, odkar je na samosvojem vandranju.

Tudi v ZDA med dobrimi ljudmi

Nanj se je seveda dodobra pripravil, preštudiral traso, se nazadnje za TransAm odločil predvsem zato, ker »ne poteka skozi velemesta, ampak majhne kraje, po divji naravi … Slaba stran majhnih krajev je le v tem, da so cene v majhnih trgovinah precej bolj navite, a ga pogosto »rešujejo« ljudje, ki jih srečuje na poti. »Nisem si predstavljal, da bo tako fajn, da bom deležen toliko prijaznosti in dobrote,« pravi mladenič, ki o svojih doživljajih v sliki in besedi dokaj redno poroča na svojem facebooku ter v blogih na prav v ta namen postavljeni spletni strani olithewalker.com.

Oli – Oliver, Walker – pohodnik, tako ime si je nadel pred ekspedicijo na tuje, prijatelji njegove zapise občasno tudi prevedejo, da so na voljo tujim bralcem ali Američanom, ki mu pomagajo na poti. Teh se je v mesecu dni nabralo cel kup: ko pove, na kakšni odpravi je, se večina hitro zgane. Povabijo ga na večerjo ali založijo s hrano (občasno tudi s pivom) ali dodatnimi dolarji, ponudijo prenočišče ali kontakt za prenočevanje v naslednjem mestu, pomagajo pri logistiki, eden od kampistov mu je podaril ultralahko poletno spalno vrečo, saj ima Oli le tisto za nižje temperature. No, v Koloradu mu bo zagotovo prišla prav, saj se bo tam vzpel nad 3500 metrov nadmorske višine, grela pa ga je tudi že po treh tednih hoje, ko ga je na višini okoli 1600 metrov zametel sneg.

                                   Lepo, ne? In ob teh lepotah čas hitro mine, četudi je človek sam s seboj.


Brez prijateljev ne bi šlo

A zdaj prečka bolj puščavski predel države Idaho in »te dni je kar pošteno vroče, zato vstajam in hodim zelo zgodaj zjutraj, pozno dopoldne in popoldne iščem senco, nato spet nadaljujem pot.« Pot je, z izjemo mest, ki pa niso prav gosto posejana na tem trebuhu Amerike ... dolga in samotna. »Kako mi mine čas? Ogledujem si lepo pokrajino, nabiram vtise, veliko premišljujem ...« In to ne kakšnih silnih in velikih misli o življenju in njegovem bistvu, pač pa je fant zelo na realnih tleh. »Razmišljam, kaj me čaka na poti, kje in kdaj se bom ustavil, kaj bom jedel, misli o tukaj in zdaj, skratka.«

Pa o tem, kako si bo pomagal, če mu ameriške oblasti po pol leta ne bodo pripravljene podaljšati vizuma. »To me kar zaposluje, moram priznati, a imam enega ali dva scenarija. Če ne drugače, bom za nekaj dni zapustil ZDA in spet zaprosil za vizum, bo pa to krepko povišalo stroške mojega potovanja.« Zdaj namreč porablja predvsem svoje prihranke ter zbrane velikodušne prispevke svojih prijateljev in nekaterih podjetij (prek njegove spletne strani ga je še vedno možno finančno podpreti), fant je pred odhodom organiziral tudi več zabav, na katerih so med drugim stregli koktajl Oli the Walker – evro na evro pa se nabere prgišče dolarjev. »Brez prijateljev ne bi bilo nič, pa ne mislim zgolj na to pot,« je povedal Oliver, tudi zdaj v rednih stikih z njimi, v glavnem po spletu, imajo pa dogovor, da se jim oglasi vsaj vsaka dva ali tri dni, ko opazi kak brezplačni internet, prej pa ni dovoljeno zganjati panike.

(Slovenski) tiči vkup lete

S komentarji in kratkimi sporočili ga vsakodnevno bodrijo. »Res imam srečo, da so ob meni ljudje, na katere sem se lahko vedno zanesel in mi nikoli niso odrekli pomoči! Vprašanje, kje bi bil zdaj, če jih ne bi bilo, zato sem jim neizmerno hvaležen! To morate nujno zapisati,« je dejal in se spomnil tudi na številne poslovilne zabave, ki so mu jih pripravili – sodelavci, gasilci, hokejisti … Prizna sicer, da se je našel kdo, ki ga je svaril pred odhodom, zlasti pred tem, da se odpove redni službi – do nedavnega je bil poslovodja v eni od večjih športnih trgovin –, a srce je želelo drugače. »Seveda pa se ni zgodilo čez noč: dve, tri leta sem zbiral pogum za to potezo.«

                   Oliver in Andrej - čudna slovenska tiča, ki osvajata Ameriko - eden peš, drugi na kolesu.

 

Malo manj ga je zbiral Andrej Zaman, kolesar iz okolice Ajdovščine, s katerim se je Oli na taisti turi srečal v torek in o katerem smo sredi aprila poročali tudi v Nedelu. »Dva norca« se srečata v ZDA. Eden jo bo prekolesaril v 21 dneh, drugi pa prehodil v x dneh! Vsa čast, Andrej, obenem pa ti želim uspešen prihod na cilj in naj ti kilometri hitro tečejo,« je na svoji FB-strani zapisal Konjičan. Tega si želi oziroma je o tem prepričan tudi zase, ne glede na to, da ga še čakajo težavni tereni, kjer bo v nevarnosti zaradi strupenih kač, divjih psov in medvedov, a si s tem ne beli glave. »Odločen sem, da se ne vrnem domov, dokler ne prehodim, kar sem si zadal! Nazaj bom prišel živ, zdrav in v enem kosu. In takrat organiziram zabavo, kakor se spodobi!«