Početi nič je – vse

Pred kom smo se dolžni zagovarjati, če nam je včasih samo do lenarjenja?

Objavljeno
28. julij 2019 12.00
Posodobljeno
28. julij 2019 12.00
Izgubljamo pogum, se bojim, da bi prisluhnili sebi in svojim potrebam, in raje poskušamo izpolnjevati neke tuje. FOTO: Thinkstock
Kaj si počela? Katere zanimive kraje si obiskala? In kaj videla, doživela? Podobnim vprašanjem se človek v teh dopustniških dneh ne more izogniti, če bi se jim še tako želel. Kar moderno je postalo, skoraj življenjska nuja, da proste dni preživljamo kar se da aktivno, v nenehnem pogonu. Neprestano moramo bíti boj s samim seboj, da telo niti za uro ne bi obmirovalo. Ker bo potem za to uro obmiroval tudi duh? Zna biti.

Pritiski po nepozabnih doživetjih, s katerimi bomo po dopustu zasuli sodelavce, prijatelje in znance, so že lep čas del naše realnosti. Ali smo si jih nakopali sami ali nam jih je vsilila družba (torej mi sami), je pravzaprav vseeno. Končni rezultat je tak, da če se nam v štirinajstih dneh ne zgodi nič v nebo vpijočega, je naš dopust popoln poraz. Kar malce sram nas je, da bi bil odgovor na vprašanje, kaj si počel(a) na dopustu, kratek in jedrnat – nič. Pa čutim, da je ravno to tisto, kar vedno bolj potrebujemo. Početi nič, umiriti telo in duha, izogibati se pritiskom, ki jih neizogibno prinaša vsakdan. Brati, če si to želimo, spati devet, deset ur na dan, če telo kriči po tem. Oditi na sprehod, ko zunaj pribija tisoč veličastnih sonc, ali pa v povsem enakem vremenu preživeti dan na kavču. Zakaj ne? Pred kom smo se dolžni zagovarjati, če nam je včasih čisto samo do lenarjenja? Pred kom?

Izgubljamo pogum, se bojim, da bi prisluhnili sebi in svojim potrebam, in raje poskušamo izpolnjevati neke tuje. Tekmujemo med seboj, da bi v odgovor na vprašanje – kaj si pa ti počel med dopustom – lahko ponudili kar najbolj zanimive avanture, ki nas na koncu dneva zgolj in samo utrudijo. Nič ni – se razume – narobe z aktivno preživetim dopustom, če si ga v resnici sami želimo. Le izbira bi morala biti naša.

image
Pred kom smo se dolžni zagovarjati, če nam je včasih samo do lenarjenja? FOTO: Thinkstock


K temu, da si v prostih dneh skorajda ne upamo početi nič, seveda vedno bolj prispevajo družbena omrežja s sanjskimi posnetki kajtanja, supanja, jahanja, drvenja s kolesom, jadranja na penečih se valovih, z vetrom v laseh. Ponudbe za aktivni turizem skačejo z vseh koncev in krajev, zato se mi vsako leto znova zdi, da živim tako zelo dolgočasno življenje, da bi se zasmilila samemu Kafki. Nikakor mi namreč ne uspe, da bi »osvobodila energijo v rečnih soteskah in kamnitih pokrajinah na raftingu ali kajakarjenju«, za »plutje po zraku s padalom« sem prevelika strahopetka.

Moji prehojeni kilometri so zato na moč dolgočasni, o prebranih knjigah se lahko pogovarjam zgolj z nekaj tesnimi prijatelji. In si mislim sama pri sebi: zakaj bi me pravzaprav to »tiščalo«? Takšna sem kot vsi, ker se obremenjujem z drugimi. S svojimi dolgočasnimi, vedno istimi odgovori na famozna, v začetku tega zapisa omenjena vprašanja. Zakaj ne zberem dovolj poguma in jasno in glasno povem, da le redko plavam, da uživam v brezdelju, dobri hrani in kozarcu vina pri večerji in da mi je to čisto dovolj za dober dopust? Najhujša drama, ki se mi na dopustu lahko zgodi, je zgolj in čisto samo ta, da mi zmanjka knjig.

Letos sem si tako prisegla, da bom na svoj »nič nisem počela« ponosna. Z dvignjeno glavo bom odgovarjala na vprašanja, prenašala pomilujoče poglede, ko bo iz ust priletela osovražena kratka besedica. Pustila, da si mislijo svoje, ko bom pojasnila (če me bodo sploh še poslušali dovolj dolgo), da so trije konkretni pohodi v štirinajstih dneh čisto dovolj, sicer pa želim spati, požirati knjige, uživati svoj mir. Pravzaprav je to s psihološkega vidika zanimiva uganka – kako je mogoče, da za nekatere to pomeni »početi nič«, ko pa je meni osebno – to vse.