Počitniške iluzije v treh dimenzijah

Dva poljska slikarja Velenjčanom ustvarjata iluzijo počitnic, za katere jih je letos prikrajšala epidemija.

Objavljeno
19. julij 2020 14.00
Posodobljeno
19. julij 2020 14.00
Gregor Wosik in Anna Mrzyglod sta pričarala morje sredi Velenjske kotline. FOTO: Voranc Vogel
Center Velenja se zdi okoli poldneva kot zapuščen, na pro­stornih alejah s trgovinami je med prodajalci z maskami na obrazih le tu in tam kakšen kupec. Počitniški spokoj, nenavaden za to največje velenjsko in tudi regijsko trgovsko središče, pride prav vsaj umetnikoma, ki v temnem kotu drugega nadstropja slikata sončni zahod in peščeno plažo v skoraj naravni velikosti.

Gregor Wosik in Anna Mrzyglod sta prišla v goste, da prebivalcem mesta ob Paki v tednu dni naslikata iluzijo počitnic, za katere jih je letos prikrajšala epidemija.

Gosta, po rodu Poljaka, sta za svojo domišljijsko nalogo še posebno dobro usposobljena; ne le da gre za izvrstnega slikarja in kiparko, ampak tudi izkušena »prevajalca« dvodimenzionalnih podob v tridimenzionalno razsežnost. S posebno tehniko popačenja perspektive, ki jo imenujejo anamorfizem, omogočita gledalcu, da se zatopi v globine njunih slikarij, kakor da se odpirajo v prostoru.


Prevara čutov


Slikanje kot medij umetnosti je sicer, če je količkaj dobro, vedno ustvarjanje iluzije, pri tako imenovanem 3D-slikanju pa je prevara gledalčevih čutov skoraj popolna. Umetnika z barvo za nohti in na dlaneh se mimogrede povzpneta na most, ki sta ga skupaj s skalnim prepadom naslikala na tla, negotovo se zibata na njem.

Oklepata se drug drugega, delata se, kot da izgubljata ravnotežje, in gledalec – če na ploskev pogleda iz določenega zornega kota – za hip pozabi, da je brezno pod njima v resnici le podoba, narisana na tla. 3D-slikanje, znano tudi kot ulična umetnost ali slikanje na pločnikih, je v svetu velika senzacija in ustvarjalca v svojem performansu uživata kot otroka.

image
Čarovnija talnih poslikav vleče ljudi kot magnet na mostiček nad breznom. FOTO: Voranc Vogel


Med likovnimi ustvarjalci, ki se znajo na ta način poigrati s perspektivo, je Gregor Wosik edini, ki se lahko pohvali z naslovom trikratnega svetovnega rekorderja z največjo 3D-poslikavo na svetu. Tovrstna umetnost namreč ni slikanje platen, pa če so še tako velika, 3D-slikanje je dobesedno veliko, veliko več. Ne nujno tudi bolje, to je pač stvar okusa, vsekakor pa je grandiozno, tako rekoč megalomansko.

Slikarije, o katerih se v odmoru ob kavi pogovarjamo z umetnikom, merijo od vsaj nekaj deset pa do nekaj tisoč kvadratnih metrov. Največja na svetu, tudi pri njej sta imela prste vmes naša sogovornika, leži na asfaltu opuščenega kalifornijskega letališča v mestu Venice in meri 3500 kvad­ratnih metrov. Turisti si jo ogledujejo iz helikopterjev.


Edina pomanjkljivost ulične 3D-umetnosti je njena minljivost.


Podobe, ki jih 65-letni Gregor in 41-letna Anna ustvarjata v Velenju, so neprimerljivo manjše, a zato nič manj prepričljive. V tednu dni sta na povabilo vodstva centra ustvarila kar pet instalacij, ki naj bi obiskovalcem pričarale počitnice na domačem pragu. Če že ne morejo na dopust, naj si vsaj njegovo iluzijo privoščijo v udobju klimatiziranih trgovskih alej, vabijo Velenjčane v njihovo največjo trgovino.

A mesto, ki ima eno najvišjih stopenj rasti brepoposelnosti v Sloveniji, in z drastičnimi odpuščanji v Gorenju se bo še povečala, tačas ne gori ravno v nakupovalni mrzlici. Med redkimi nakupovalci se hitro najdejo posnemovalci umetnikov. Čarovnija talnih poslikav vleče ljudi kot magnet na mostiček nad breznom ali na surf na morskih valovih … Če že ne bo fotografij s pravih počitnic, bodo vsaj za facebook zanimivi tudi ti motivi, ki si jih bo v Velenjki mogoče ogledovati do konca avgusta.


Nogomet in Rembrandt


Gregor Wosik gotovo iz svoje mladosti pozna mesta, kakršno je rudarsko Velenje, saj je doma iz poljskega dela Šlezije, kjer že stoletja izkopavajo železovo in drugo rudo. Kot otrok je odkril ljubezen do risanja in slikanja, prvi pouk je dobil po televiziji, ko je gledal tv-serijo o slikanju. V nedeljo zjutraj, ko je družina odšla v cerkev, je ostal doma, gledal televizijo in slikal.

Svojo prvo sliko – najraje je imel pokrajine in tako je tudi danes – je prodal pri 13 letih. Pri šestnajstih je že ustvarjal portrete, pokrajine in stenske poslikave ter se z zasluž­kom delno že sam preživljal. Pozneje je naredil kariero nogometaša, igral profesionalni nogomet v drugi poljski zvezni ligi in se pri 30 letih preselil v Nemčijo, kjer zdaj živi in ustvarja kot svobodni umetnik.

»Samo z dvema stvarema sem se zares ukvarjal v življenju, z nogometom in slikanjem,« pove energični Wosik, ko za hip odloži čopič. »Z obema sem lahko dostojno zaslužil za življenje. Zadnjih 15 let pa še posebno uživam v slikanju, ker sem ga nadgradil s tehniko 3D.«

Čeprav nenehno potuje po svetu in predstav­lja svojo veščino slikanja, se ni imel nikoli časa razen nemščine naučiti še kakšnega jezika. Ves čas, tako kot tokrat v Velenju, ustvarja. Kadar ne dela talnih 3D-mojstrovin, v domačem studiu po­stavi na slikarsko stojalo platno in slika v maniri starih flamskih in italijanskih renesančnih mojstrov.

Že od nekdaj sta ga navduševala Caravaggio in Rem­brandt in prekopiral je na desetine njunih del, dokler ni razvil povsem svojega sloga, ki ga zdaj uveljavlja v oljnih in akrilnih tehnikah in kot član umetniške skupine Blaue Rheydter ter redno samostojno razstavlja.


Slikanje je vedno tudi ustvarjanje iluzije.


Anna Mrzyglod iz Wadovic na Poljskem je, kadar ni s kolegom na kakšnem od njegovih 3D-projektov, kiparka, ki najraje teše iz lesa. Na videz nežno dekle je izjemna mojstrica motorne žage, s katero mimogrede iz lesenega čoka prikliče orla, medveda ali gorilo. Kiparski občutek za prostorskost ji pride še kako prav tudi pri ustvarjanju 3D-poslikav.

Tako kot njen tovariš je navajena trdega dela od jutra do večera in tako sta v Velenju vihtela čopiče po dvanajst ur na dan. Le poldrugi dan sta porabila za »platno« v velikosti manjšega stanovanja, na katerem se kot v pravljici nenadoma prikažejo valovi za surfanje, sanjske plaže, viseči most sredi kanjona, čudovite gore in podobno.

Njuna platna so v resnici ogrom­ne vinilne talne obloge, deloma obešene na steni in deloma položene na tla. Velike pleskarske čopiče pomakata v trilitrske posode z vodnimi akrilnimi barvami in odločno vlečeta z njimi po sliki, kot bi doma barvala stanovanje. Sončni zahod je z vsako potezo hitrega čopiča bolj rdečkast, bolj zlat, bolj preprič­ljiv.

Perspektiva kopalke, ki sta jo narisala na tla, posedeno v ležalnik, da opazuje igro narave, je nenavadna. Zdi se, kot da jo je naslikala roka naivca, ki se mu ne sanja, kaj je perspektiva, a v bistvu je ravno nasprotno. Tako je naslikana samo zato, da v tretjo dimenzijo podobe prepriča gledalca, če ta opazuje prizor z neke določene točke na osi perspektive.

S tiste točke je vse na tleh naslikano natanko tako, da gledalca ujame v iluzijo treh dimenzij. Umetnika sta na to točko namestila stojalo z lečo in pogled na slikarijo skozi njeno oko ta vtis še okrepi.


Mojster Madonnari


Gregor Wosik se je z uličnim slikanjem seznanil, ko se je preselil v Nemčijo in je nekega dne po naključju obiskal mesto Geldern, kjer vsako leto poteka tovrstni festival. Zanj je bil pogled na sodelujoče umetnike pravo odkritje, saj so vsi ustvarjali na njegov najljubši način, to je v XXL-formatu, pove v smehu:

image
Razstava bo na ogled do konca avgusta. FOTO: Voranc Vogel


»Takoj sem začutil priložnost, da pločnik uporabim kot ogromno platno, in spomnim se, kako so me zasrbeli prsti. Takrat sem se začel razvijati kot ulični slikar; spomin­jam se, kako sem bil ponosen, ko sem pozneje prav na tem festivalu v Geldernu zmagal, in še bolj, ko so me razglasili za zmagovalca v italijanskem Grazie de Curtatone. Od takrat se lahko predstavljam tudi kot mojster Madonnari.«

Madonnari je, pove, italijanska oznaka za ulične slikarje, izhaja pa iz šestnajstega stoletja, ko so številni predstavniki umetniškega ceha, potem ko so poslikali katedrale, ostali na ulici in poskušali zaslužiti kakšen kovanec za preživetje tako, da so na uličnem tlaku slikali nabož­ne replike – največkrat Madonne – iz teh katedral.

Iz tega se je razvilo ulično slikanje ob verskih praznikih in festivalih. Sodobno ulično slikanje naj bi nastalo ob koncu 19. stoletja v Angliji, ko je samo v Londonu risalo s kredami po pločnikih kakšnih 500 umetnikov.

V 80. letih 20. stoletja je ameriški slikar Kurt Wenner uličnemu slikanju dodal še omenjeno 3D- oziroma anamorfno tehniko, ki jo je sam izumil. Njegovo umetniško delovanje je postalo svetovno znano, njegove ulične XXL-podobe pa so spletne senzacije. Svoje podobe, ki jih rad zastavi za humanitarne ali okoljevarstvene družbene cilje, je ustvaril že v več kot 30 državah pa vsem svetu.

Znan je tudi kot promotor dobrega slikanja in nekoč je izjavil, da v zadnjih 500 letih kljub obilju izobraževalnih ustanov s področja slikarstva ni bilo še nikoli tako malo ljudi kot danes, da bi res znali slikati.

Tudi za 3D-slikanje je treba, če kaj, najprej znati slikati. Wosik pravi: »Najprej sem bil klasični 2D-prepisovalec. Moj najljubši umetnik je Rembrandt in še vedno rad slikam v njegovem slogu, a dobivam vse več naročil za 3D-slike, za katere včasih uporabljam kredo. Tehnika 3D je zame boljša. Prvič zato, ker lahko slikam večje in še večje slike, drugič, ker se mi vid slabša, zato je kopiranje zame težko delo, navsezadnje pa sem imel vedno preveč fantazije za samo kopiranje.

V 3D-tehniki lahko zasnujem svoje motive in slikam, kakor hočem, uporabim pa lahko enega svojih najmočnejših adutov, to je talent za improvizacijo, in presenetim z izdelkom tako gledalce kot sebe. Teme vseh mojih slik tako v 3D- kot 2D-tehniki, v kredi ali oljnih barvah imajo pogosto eno skupno lastnost: priznati moram, da imam rad lepe predmete, ljudi, živali, tehnične stvari, pokrajine. Zame je zelo težko naslikati kaj grdega. Naredil sem tudi več slik, ki se ukvarjajo s temo miru, ker mi je to zelo pomembno.«


image
Umetnika sta namestila tudi stojalo z lečo, ki 3D-vtis slikarije še okrepi. FOTO: Voranc Vogel


Udo Jürgens na Vrbskem jezeru


Fascinacija nad 3D-slikami seveda narašča z njihovo velikostjo, zato se je umetniku pred 11 leti utrnila ideja o svetovnem rekordu. V Rijssenu na Nizozemskem je skupaj s še petimi prijatelji slikarji pobarval kar 750 kvadratnih metrov površine in tako so se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov za največjo 3D-sliko.
»
Leta 2012 sem podrl svoj svetovni rekord, ko sem na Valoisplatzu v Wilhelmshavnu poslikal 1570 kvadratnih metrov z Lydijo Hitzfeld, Melanie Sieger in Vanesso Hitzfeld. Dve leti pozneje pa smo z večjo skupino umetnikov ta rekord popravili še za kakšnih 200 kvadrat­nih metrov. Približno 2000 kvadratnih metrov ima slika na opuščenem letališču Venice na Floridi.

Za osnovo smo vzeli podobo Kurta Wennerja, ki je izjemno natančna do 150 metrov, zato smo za povečavo potrebovali več umet­nikov. V povprečju je vsak dan na njej delalo po 20 profesionalnih slikarjev in še kakšen ducat prostovoljcev.«

A zgodbe s tem monumentalnim motivom orjaškega morskega psa in lignja še ni konec. Ko je bilo treba velikansko podobo po petih letih obnoviti – vremenski vplivi jo pač nenehno kvarijo –, sta se Gregor in Anna odločila, da jo povečata z dodatnimi motivi še za 1500 kvadratnih metrov. Zavihala sta rokave in največja talna podoba na svetu zdaj meri skupaj 3500 kvadratov.


Še nikoli v zadnjega pol tisočletja ni bilo tako malo ljudi kot danes, da bi res znali slikati.

Kurt Wenner



Razumljivo, da mora biti umet­nik pri ustvarjanju takšnih del ne le v dobri umetniški, ampak tudi telesni kondiciji. Najtežje delo poleg slikanja je preverjanje ustreznosti zahtevam specifične perspektive. Danes si pomagajo s kamerami in prenosom posnetka prek spleta na tablični računalnik. Ko sta umet­nika slikala orjaški portret preminulega avstrijskega pevca Uda Jürgensa, sta si pomagala s kamero na višini 100 metrov nad deloviščem, da sta lahko sproti prilagajala poteze obraza zahtevam anamorfne tehnike.

ürgensov portret je tudi nam najbližja ulična 3D-slika v XXL-formatu, saj leži ob Vrbskem jezeru, na parkirišču razglednega stolpa. Gregor in Anna sta jo naslikala pred dvema letoma, in kot vse druge bo tudi ta sčasoma zbledela in se izgubila v času. Edina pomanjkljivost ulične 3D-umetnosti je namreč njena minljivost. A Gregorju Wosiku se to ne zdi nič tragičnega: »Umet­niku ostane spomin na ustvarjanje, gledalcu pa dokumentirani zapisi na internetu.«