Podbreško potico jedli tudi v Vatikanu

Podbreška potica je dokaz, kako lahko skupina aktivnih vaščanov uspešno razvije in promovira blagovno znamko, ki izvira iz tamkajšnje sadjarske tradicije.

Objavljeno
21. april 2019 09.00
Posodobljeno
21. april 2019 09.00
Mojstrici Veronika Aljančič (levo) in Barbara Pogačnik z Jernejem Jegličem, neutrudnim promotorjem sladice iz domače vasi. FOTO: Voranc Vogel
Podbreška potica – iz suhih jabolk ali hrušk viljamovk oz. suhih tepk in suhih jabolčnih krhljev –, kulinarična posebnost manjše gorenjske vasi Podbrezje, je dokaz, kako lahko skupina aktivnih vaščanov uspešno razvije in promovira blagovno znamko, ki izvira iz tamkajšnje sadjarske tradicije, saj je v letu dni že prejela vrsto priznanj, nazadnje naziv kraljice v četrtek na Festivalu velikonočne potice na gradu Otočec. Potico, ki je uvrščena tudi v Okuse Gorenjske in je v prosti prodaji ni mogoče kupiti, pečejo pa jo le certificirane mojstrice domačinke, so včeraj pokusili tudi papež in drugi dostojanstveniki v Vatikanu.

Brez potice ni velike noči, veseli pa dejstvo, da čeprav so te sladice tradicionalna posebnost, na dan vendarle vznikajo nove in nove oziroma se oživljajo stare različice, kar se je zgodilo tudi v Podbrezjah, gorenjski sadjarski vasi z eno najdaljših tradicij. »Največji pospešek ji je dal duhovnik Franc Pirc, ki je tamkaj služboval v letih od 1830 do 1835 in svoje farane navduševal za sadjarstvo, žlahtnil stare sorte in podlage ter vsako leto podaril okoli 8000 sadik. Veljal je za očeta 'umne sadjereje', k sreči pa ni šlo vse sadje samo za žganje, ampak so ga uporabljale tudi gospodinje pri peki,« je zgodovinski vidik predstavil Jernej Jeglič, vodja projekta Podbreška potica (PP), tudi glavni pobudnik in promotor potice, ki trenutno za ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pripravlja dokumentacijo za potice s tremi nadevi: iz suhih jabolk, iz suhih hrušk viljamovk ter suhih tepk in jabolčnih krhljev.


Potic s takimi nadevi ni v nobeni »uradni« kuharski knjigi, obstajajo pa zapisani ustni viri o peki tako imenovanih krhlovih potic.

Jernej Jeglič

»Vendar potic s takimi nadevi ni v nobeni 'uradni' kuharski knjigi, prav tako ni nikakršnega zapisa o poticah s takimi nadevi v kateri koli drugi slovenski pokrajini,« je pojasnil Jeglič, »obstajajo pa zapisani ustni viri o peki tako imenovanih krhlovih potic.« To je dalo idejo in Jeglič se je lotil zbiranja še več informacij o njej pri različnih strokovnjakih in etnologih (Dušici Kunaver, Marleni Skvarča, Janezu Bogataju) –, ključna pa je bila osvežitev stoletnega recepta, ki se ga je lotila domačinka Barbara Pogačnik.

S to domačo sladico so najprej postregli po koncu kulturnih prireditev, ki jih Kulturno društvo Tabor Podbrezje organizira več kot 40 na leto, dobri odzivi pa so samo še spodbudili namero, da se iz tega naredi več. Jeglič je dal pobudo za ustanovitev Interesnega združenja Podbreška potica, koncept predstavil domačinom in zdaj je v njem 15 gospodinj oz. že mojstric, ducat kmetov in člani kulturnega društva.

image
Mojstrici peke podbreške potice, Veronika Aljančič in Barbara Pogačnik, s sestavinami za lokalno dobroto. FOTO: Voranc Vogel


Od gospodinj do mojstric peke


Postavljanja blagovne znamke na noge so se lotili zelo umno: naročili so enot­ne potičnike, nato pa s prof. Mileno Skavrča organizirali delavnice za gospodinje, da so se izmojstrile v peki in se na koncu pomerile tudi na tekmovanju, na katerem so njihovo peko ocenjevali po merilih, kakršna na največjih tekmovanjih uporablja etnolog Janez Bogataj kot predsednik komisije.

Marca lani jih je tako kar 16 pridobilo naziv mojstrica peke podbreške potice, ki je res lokalna v vseh pomenih besede, saj kar 12 od 17 osnovnih sestavin zanjo dobijo od tamkajšnjih kmetov. »Po odličnem uspehu na domačem ocenjevanju sem mojstrice začel prijavljati na izbore – tekmovanja tudi v drugih krajih oziroma na kulturnih prireditvah,« je povedal Jeglič, »in v letu dni so nanizale vrsto uspehov in priznanj. Na najpomembnejšem velikonočnem izboru na gradu Otočec so podbreške potice prejele štiri zlate medalje od petih, na najpomembnejšem božičnem izboru na Dvoru Jezeršek pa dve zlati od treh. Septembra so sladico okušali tudi evropski poslanci.«

image
Zmagovalna trojica na 3. Festivalu velikonočne potice na Gradu Otočec: Katja Štajdohar, Marija Štaut in Terezija Lipar. Foto Andrej Križ


Zdaj se je že začel nov krog promocije: v četrtek je na 3. Festivalu velikonočne potice na gradu Otočec prav podbreška potica iz suhih tepk in jabolčnih krhljev izpod rok mojstrice Marije Štaut v konkurenci še 53 drugih osvojila naslov letošnje kraljice, v petek so jo lahko pokusili na Odprti kuhni v Ljubljani, v soboto v Kranju, maja bo romala na 30. razstavo in ocenjevanje Dobrot slovenskih kmetij na Ptuju ...
 

Posebno velikonočno darilo



Podbreška potica, ki prejema številna priznanja ter je prava uspešnica tudi v tujini, se vzpostavlja kot ena ključnih kulinaričnih specialitet Gorenjske.

Zala Orel, članica delovne skupine za kandidaturo Kranja kot EPK

Zagotovo velik dosežek pa je dejstvo, da so jo včeraj okušali tudi v Vatikanu: v dar jo je namreč dobil papež Frančišek in še 15 drugih visokih vatikanskih dostojanstvenikov, pa tudi veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj, ki je potici iz Podbrezij utrl pot tja, saj jo je uvrstil med velikonočna darila slovenske države. In to – znova – na pobudo Jegliča, ki je očitno mojster mreženja, kar mu omogočajo številna poznanstva in izkušnje iz dolgoletnega dela v živilski industriji, sodelovanja v združenjih, društvih, na sejmih in drugih večjih prireditvah v Sloveniji, pa tudi prostočasne dejavnosti; Kunstlja je, denimo, spoznal na turnirju v golfu na Bledu, »pomagala pa mi je tudi okraševalka velikonočnih in božičnih oltarjev v Vatikanu, dr. Sabina Šegula«, je povedal energični Jeglič.

A zgodba s tem še nikakor ni končana: mojstrice, ki so v letu dni spekle več kot sto potic, največkrat take z jabolčnimi krhlji, namreč na podlagi pričevanj snujejo tudi nove recepture. »Zdaj preizkušamo dva nadeva – suhe slive z orehi in brez njih ter suhe češnje –, vendar smo šele v fazi testiranja, predvsem pa intenzivnega pridobivanja pisnih virov in zapisov pripovedovanj, saj jih brez tega ne bomo mogli vključiti v krovno znamko podbreška potica,« je pojasnil predsednik Interesnega združenja PP, »naj bi pa po optimističnih ocenah potice z novima nadevoma zagledale beli dan do letošnjega božiča«. Dejstvo, da potice ni mogoče kupiti v prosti prodaji, je Jeglič pojasnil z besedami, da je v denarju nemogoče oceniti njeno vrednost, jo je pa mogoče naročiti – v tem primeru se plača dvojna cena sestavin.
 

Zraven tudi pri kandidaturi Kranja za EPK 2025


image
Neskončno Kranj, logotip za kandidaturo Kranja za EPK 2025 Foto Mo Kranj
Podbreško potico je (bilo) mogoče pokusiti tudi na številnih prireditvah po Sloveniji: »doma« je običajno vedno na voljo obiskovalcem, ki si ogledajo Poti kulturne dediščine Podbrezij, privoščili pa so ji jo lahko tudi včeraj v Kranju, na sklepni prireditvi 14-dnevnega festivala keramike Kroginkrog v organizaciji Layerjeve hiše in Galerije Prešernovih nagrajencev. Tako keramika kot kulinarika sta namreč vsebini, ki jih v Kranju razvijajo za prihajajočo kandidaturo Kranja z Gorenjsko za naziv evropske prestolnice kulture leta 2025, pomemben del priprav pa je prav ohranjanje kulturne in kulinarične dediščine Gorenjske, njuna povezava in promocija, kar se je včeraj na tako imenovanem kulinarično-keramičnem dnevu lepo pokazalo.

Osrednja razstava πr kvadrat iz keramike – ki jo lahko poslušamo in se je dotikamo, opremljena pa je tudi z opisi del v Braillovi pisavi – je sicer na ogled na različnih lokacijah starega mestnega jedra v Kranju že teden dni in bo še vse do 4. maja. Včeraj so obiskovalci poleg podbreške potice in kranjskih štrukljev pokušali še eno od gorenjskih specialitet, česnovo posmoduljo, ki jo bodo pekli v posebni premični keramični peči. »Pomemben del skupne strategije regijskega razvoja Gorenjske mora poudarjati kulturno dediščino in njeno povezavo z že vzpostavljenimi projekti in znamkami, kot so Okusi Gorenjske,« je poudarila Zala Orel, članica delovne skupine za pripravo kandidature EPK, »in podbreška potica, ki prejema številna priznanja ter je prava uspešnica tudi v tujini, se vzpostavlja kot ena ključnih kulinaričnih specialitet Gorenjske«.

Potica – izvorno slovenska sladica

Najstarejši recept za potico je objavil Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske leta 1689. Poleg podrobnega opisa načina izdelave je navedel tudi razlikovanje potice od kolača, presneca in pogače. Recepti za različne vrste potic so se nato začeli množiti v kuharskih knjigah od konca prve svetovne vojne do danes, ko je v evidenci že več kot 105 različnih vrst sladkih in slanih potic glede na uporabljene nadeve.

Zdaj poznajo potice v vseh slovenskih regijah in na območjih zunaj Slovenije s slovenskim prebivalstvom, so pa tudi razpoznavna znamenja istovetnosti med izseljenci. Tudi večina tujih avtorjev navaja, da je potica izvorno slovenska sladica, je nekaj izsledkov iz zgodovine predstavil Jernej Jeglič.