Podnebne spremembe bodo največji izziv prihodnosti

Islandka Gudrun Yngvadottir je lani kot prva ženska predsedovala mednarodni organizaciji Lions, največji prostovoljni dobrodelni organizaciji na svetu.

Objavljeno
24. november 2019 17.00
Posodobljeno
24. november 2019 17.00
Gudrun Yngvadottir, prva mednarodna predsednica organizacije Lions, pravi, da želi s svojim zgledom opogumiti tudi druge ženske. FOTO: Blaž Samec
Zdaj je predsednica fundacije LCIF, v okviru katere so v preteklih 50 letih namenili milijardo dolarjev za pomoč slepim, otrokom v stiski, pri naravnih katastrofah in drugih humanitarnih programih. Z gospo z žarečim nasmehom in toliko pozitivne energije, da bi jo lahko izvažala, smo se pogovarjali ob njenem obisku v Ljub­ljani. Presenetila nas je tudi z odličnim poznavanjem naše države.


O vas sem prebrala članek v Lion Magazinu, v katerem govorite tudi o tem, kakšen navdih sta bila za vas starša. Oče vas je denimo vedno znal prepričati, da ste z njim splezali na vrh gore, četudi ste na začetku trdili, da boste zmogli le polovico poti. Najbrž je za vašo funkcijo dobro in koristno, da ste od njega nasledili dar, kako motivirati druge.


Mislim, da sem ta dar res nasledila od staršev. Vedno sta me spodbujala, naj segam visoko, naj si zastavljam visoke cilje in naj se zanje potrudim. Naučila sta me tudi uživanja v sami poti, ne le tistem trenutku, ko vrh dosežeš. Plezanje proti vrhu je namreč ravno tako del uspeha. In v služenju organizaciji, kot so Lionsi, se človek nenehno vzpenja na vrhove, teh vrhov je ogromno. Biti guvernerka in predsednica sta zagotovo dva izmed njih.
 

Vaša mama je bila politično zelo aktivna. Bila je glasna podpornica Vigdís Finnbogadóttir, prve ženske na svetu, ki je bila leta 1980 izvoljena za predsednico in je ostala na čelu Islandije 16 let. Že kot mlado dekle ste torej videli, da ženskam včasih uspe prebiti stekleni strop in priti vse do vrha.


Absolutno, vedno sem imela odlične vzornice in videla sem, kaj vse je mogoče. Mama me je na moji poti vedno spodbujala in podpirala in nikoli nisem imela občutka, da nečesa ne morem samo zato, ker sem dekle. Od malega so me učili, da zmorem vse, kaj bom dosegla, pa je odvisno od mene.
 

Z lionizmom ste se prvič srečali, ko ste možu, ki je že bil član, pomagali pri projektu, pri katerem je sodeloval. Kaj vas je prepričalo, da ste ostali in postali aktivna članica?


To je res. Na začetku, ko se je pridružil Lionsom, sem bila zelo zaposlena, imela sem druge hobije in zanimanja, bila sem tudi članica neke druge dobrodelne organizacije. Ob možu sem pobliže spoznala lionizem in občudovala sem njihovo delo in poslanstvo. Tudi moji najboljši prijatelji so bili člani.

Ko se je mož ukvarjal s projektom Sight first (Najprej vid, op. p.), projektom, ki je za Lionse zelo pomemben v svetovnem merilu, sem mu pri tem pomagala in takrat sem sprejela odločitev. Ugotovila sem namreč, da gre za res veliko, močno in mednarodno organizacijo, ki lahko naredi razliko in spreminja stvari na bolje.

image
V prostem času rada slika in planinari ter se druži s svojimi šestimi vnuki. FOTO: Blaž Samec

 

Lionizem ima zelo dolgo tradicijo, prvi Lions klub je bil ustanovljen v Chicagu leta 1917 in ima več kot 1,4 milijona članov po vsem svetu. Kako ste kot mednarodna predsednica usklajevali delo tolikšnega števila klubov in članov?


Koordinacija je res precejšen zalogaj, toda organizacija Lions Clubs International ima strukturo. Imamo mednarodni odbor s člani z vsega sveta, vodje, ki prinašajo svoje dragocene izkušnje in povedo, kaj potrebujejo v njihovi državi. Seveda imamo tudi svoj sedež, kjer nam poklicno osebje pomaga razvijati ideje in projekte po vsem svetu, imamo pa tudi regionalne programe, saj vse ideje in rešitve ne delujejo povsod.

Smo globalna humanitarna organizacija, katere moto je »We serve«, »Pomagamo«. Imamo globalne cilje, za katere si vsi prizadevamo, vendar pomoč ljudem ne poteka nujno po vsem svetu na enak način. V Koreji imajo druge težave kot v Braziliji, zato se njihovega reševanja lotimo na različne načine, imamo pa skupne cilje.
 

Število držav članic je preseglo številko 200. Se še širite ali je ta številka dokončna?


Z leti smo se počasi širili in rasli in morda se bomo še. Med našimi članicami so tudi zelo majhne države, v katerih se lionizem bori za preživetje, zato nikoli ne veš, morda bomo kakšno članico tudi izgubili. Toda več kot 200 držav je zelo lepa številka. Ni nam treba več veliko rasti, kljub temu pa vsako novo članico toplo pozdravljamo, zagotovo.
 

Kaj potrebuje posameznik, da se lahko pridruži Lionsom?


Medse povabimo ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Član lahko postaneš le z vabilom, toda vedno, ko vidimo ljudi, ki bi radi nekaj naredili za skupnost, jih povabimo na naše sestanke, k sodelovanju pri projektih. Tako se lahko pobliže spoznajo z lionizmom, s tem, kar počnemo, mi pa pobliže spoznamo njih. Tako preprosto je. Res pa je malce bolj zapleteno, kot da bi recimo kupili vstopnico. (nasmešek)
 

Med vašimi globalnimi cilji so boj proti slepoti, sladkorni bolezni, raku pri otrocih, okoljskim spremembam ... Kaj bo po vašem mnenju največji izziv v prihodnosti?


To je težko vprašanje, saj je na svetu toliko potreb. Ko smo praznovali stoto obletnico, smo določili pet globalnih ciljev. Trenutno je glavna težava sladkorna bolezen, za katero trpi 400 milijonov ljudi po vsem svetu in še mnogi, ki sploh še ne vedo, da jo imajo. Sladkorna bolezen je globalna težava, ne le Evrope in ZDA. Povsod se razširjena in naše poslanstvo je, da se borimo proti njej.

Toda gledati je treba še dlje v prihodnost in seveda ne moremo mimo podnebnih sprememb. Evropejci dobro skrbimo za svoje okolje in tudi sama sem že od nekdaj zelo ekološko ozaveščena. Prihajam namreč z Islandije, vulkanske države, kjer se srečujemo s pogostimi potresi in izbruhi vulkanov. Islandija je zaradi podnebnih sprememb zelo ranljiva in zelo se zavedamo pomena okolja. Po mojem mnenju bodo podnebne spremembe največji izziv v prihodnosti.

Lionsom so zelo pri srcu otroci in pogosto pomagamo s projekti, namenjenimi njim. Slabovidne otroke in šolo, kjer se pogovarjava, podpirajo slovenski Lionsi in sploh je pomoč slepim in slabovidnim že od samega začetka del lionizma, po govoru slepe in gluhoneme pisateljice Helen Keller na mednarodni konferenci leta 1925 pa je postala pomoč slabovidnim naša zaveza.

Vseh oblik slepote se žal ne da izkoreniniti, toda pomagamo na različne načine, tudi s psi vodniki. Pomagamo prav tako otrokom z diabetesom in pri izkoreninjanju številnih bolezni.

30
odstotkov članov Lionsov na svetu je žensk.
4
ženske protikandidatke je imela Gudrun Yngvadottir, ko je postala prva mednarodna predsednica. Takoj po zmagi so ji čestitale in z njimi odlično sodeluje.

 

Je to vaš prvi obisk Slovenije?


Ne, pri vas sem bila že velikokrat, kot članica Lionsov in kot turistka. Na začetku ste omenili obiskovanje gora, zato se moram pohvaliti, da sem pred kakšnimi desetimi leti s prijatelji že obiskala slovenske gore. Še vedno zelo uživam v planinarjenju, le časa za to mi primanjkuje. Bila sem tudi že na Bledu, v Postojnski jami in na Obali.
 

Kaj pa slovenski Lionsi, ki bodo prihodnje leto praznovali 30 let delovanja? Verjetno dobro poznate njihovo delo, ste zadovoljni z njimi?


Zelo. So izredno zdrava organizacija in pravi vzor – ne le za Evropo, tudi širše. Imajo številno članstvo in izpeljali so že veliko čudovitih projektov. V Evropi je Slovenija med mlajšimi članicami, je zelo kreativna in ima ogromno idej. Izjemno zadovoljna sem, da sem spet tukaj. Tu imam tudi številne dobre prijatelje, zato sem zelo na tekočem, kaj vse počnejo. Ob Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana bom to­krat obiskala še Ljudsko kuhinjo.

image
Guvernerka slovenskih Lionsov, združenih v Distrikt 129, Nadja Pahor Bizjak in Gudrun Yngvadottir v centru Iris v Ljubljani.

 

Dostikrat slišimo, da so dobrodelne organizacije potuha državi, ki ne opravi svojega dela, torej ne poskrbi za najšibkejše. Kakšen je vaš pogled?


Države po vsem svetu naredijo veliko, ne zmorejo pa narediti vsega. V Evropi imamo stvari zelo dobro urejene, imamo bolj ali manj brezplačno zdravstvo in šolstvo, toda povsod po svetu ni tako. Če pogledamo samo šolo, kjer sedimo: so kreativni, želijo početi nove stvari in imajo številne pobude, ki jih država ne bo podprla, saj v sistemu zanje denar ni predviden. Tu vskočimo Lionsi in pomagamo. In to počnemo po vsem svetu. Pomagamo pri težavah, ki bi drugače ostale spregledane.
 

Po svetu vidite veliko težkih, tudi krutih stvari. Je zvečer težko odložiti to breme in zaspati?


Včasih je res zelo težko. Vidim veliko žalostnih stvari, toda poskušam se osredotočati na vse tiste dobre stvari, ki jih delamo. Proslavljam, ko gradijo nove šole za slepe, proslavljam, ko vidim rezultate našega dela, ki ljudem življenje spreminja na bolje.