Poezijo zares začutimo takrat, ko jo beremo na glas

Ptuj je v avgustovski svetlobi že devetindvajsetič postal prostor srečanj mednarodne poezije in vrhunskega vina. Festival Dnevi poezije in vina v organizaciji založbe Beletrina je s poezijo, koncerti in z branjem poezije za mir napolnil trge in ulice najstarejšega slovenskega mesta. Duša festivala je umetniška vodja Kristina Kočan, pesnica in prevajalka.

Ustvarjalka, ki je doktorirala iz sodobne ameriške poezije, je doslej izdala več proznih del in štiri pesniške zbirke; Šara (2008), Kolesa in murve (2014), Šivje (2018) in Selišča (2021), za katero je dobila Veronikino nagrado.

Lahko si predstavljam, kakšen je bil vaš konec tedna? Kako bi ga opisali z jezikom poezije?

Mrzlično vročičen (smeh).

Kaj se zgodi z mestom Ptuj, ko njegove ulice naselijo pesnice in pesniki z vsega sveta?

Prav zares nekaj čarobnega. Ptuj je že kot mesto samo po sebi nekaj posebnega, ko pa se vanj zlije še pesniška smetana z vsega sveta, se ustvari vzdušje, v katerem dobi poezija ne le dovolj prostora v tem svetu, ampak tudi vsakič znova več oboževalcev.

Kristina Kočan, pesnica: Dom oziroma občutek doma je zame kar kompleksno vprašanje. Vse življenje se ubadam z neko razpetostjo, kam pripadam, a dom, dušni dom, tisti, po katerem se mi tudi toži, je zame vselej Koroška. FOTO: Bojan Atanasković

V čem je bil tokratni festival drugačen, poseben?

Letos je bil izjemen že ta začetni dialog, ki je potekal na pesniško-prevajalski delavnici v Jeruzalemu med slovenskimi in hrvaškimi pesniki, saj je bila Hrvaška letos v fokusu.

To pomeni, da predstavimo izbrano državo karseda celostno. Ne le poezijo, vključimo tudi spoznavanje kulture, filma, vina, celo kulinarike. Med prevajanjem poezije smo premišljali skupna stičišča, razlike, jezikovne nianse.

Res sem vesela, da smo na tako lep način povezali ustvarjalce iz obeh držav in da si odpiramo možnosti za nova sodelovanja. Sicer pa je vsaka izdaja festivala nekaj posebnega, že zato, ker imamo vsako leto drugega pesnika, ki izbere večino tujih gostov in tako dobi festival vsakič druge barve.

Letos je bila naša kuratorka nemška pesnica Katharina Schultens, ki sem ji res hvaležna za tako živahen izbor gostov.

Kaj vas je letos najbolj pretreslo?

Izpostavila bi sredino celovečerno dogajanje na Ptuju, ki smo ga posvetili Ingeborg Bachmann, veliki avstrijski pesnici 20. stoletja, ki se je v času življenja izrekala proti vojni, vsem oblikam represije in tudi manipulacijam v jeziku.

Našim glavam se meša, saj se trenutno obračajo na vse strani sveta k več kot šestdesetim oboroženim konfliktom.

Zdelo se mi je nujno, da oblikujem dogodek, na katerem tudi poezija trenutnemu dogajanju v svetu reče ne, ne vojnam in ne trpljenju ljudi.

Zato je bilo resnično ganljivo branje slovenskih pesnikov in pesnic za mir, ko so prebirali tako svoje pesmi kot pesmi Ingeborg Bachmann. Ne smem pozabiti niti na letošnje Odprto pismo Evropi, ki ga je pisal in prebral srbski pesnik Gojko Božović, in nosi močno sporočilnost Evropi.

Katere pesmi boste še dolgo nosili s sabo?

Veliko jih je, a pesem Tema hrvaškega pesnika Miroslava Mićanovića je gotovo ena od teh.

Zakaj je pomembno, da poezijo beremo na glas?

Prav o tem sem razmišljala tudi med prevajalsko delavnico, da je namreč bistveno, da poezijo tudi slišimo. V kakšno pomoč je, da pesnik najprej prebere svojo pesem na glas, preden se je lotimo in jo prenesemo v drug jezik.

Ne le da pri glasnem branju ujamemo bistvo bolj celostno, ampak tudi ritem, zven vsake besede. Zato svetujem, naj ljudje berejo na glas tudi sami sebi. Morda je tudi to eden od razlogov, zakaj dobiva poezija na festivalu več oboževalcev, kot sem rekla prej, ker jo slišijo in jo lahko res začutijo.

Opažate, kako se s tem festivalom poezija vsako leto bolj dotika mladih generacij?

Vsekakor, in to me še posebno veseli. Prav letos mi je neka obiskovalka – malo v šali, malo zares – rekla, da ni vedela, da ima Ptuj toliko mladih (smeh). V tem hiper svetu, hiper in hipne produkcije, hitre potrošnje, se mi zdi res krasno, da so mladi pripravljeni použiti tudi nekaj takega, kot je poezija, ki zahteva svoj čas in premislek, ne le hitenja z ene stvari na drugo, kot to počnemo z večino vsebin danes.

Novinarska konferenca Dnevov poezije in vina: umetniška vodja Kristina Kočan skupaj s producentko festivala Tajo Islamović. FOTO: Črtomir Goznik

Doktorirali ste iz sodobne ameriške poezije. Zakaj ste se zaljubili prav vanjo? Kaj imajo ameriški pesniki in pesnice, kar je tako samosvoje in unikatno?

V ameriško poezijo sem se zaljubila že v najstniških letih, takrat z očetom sodobne poezije, Whitmanom, potem sem to pesniško krajino odkrivala naprej. To je krajina, kjer nikoli ne pripotuješ do konca, do obzorja, ves čas se odmika, tako prostrana je.

Mislim, da me navdušuje tudi zato, ker premore širino, skozi katero veje odprtost duha, kar gre nedvomno povezovati tudi z geografsko prostranostjo njihovega prostora.

Veliko pesnikov se zateka k naravi, divjini, na drugi strani pa k urbanemu ... Potem je tu ameriška poezija pesnikov staroselskih korenin, ki me zelo omamlja. Ta ameriška tradicija poezije narave … Vse to so stvari, ki se najbrž skladajo z mojim doživljanjem sveta.

Kristina Kočan je dobitnica šestindvajsete Veronikine nagrade, ki jo podeljuje Mestna občina Celje. Foto Bojan Atanaskovič

Kateri ameriški pesnik vas trenutno najbolj nagovori?

Še vedno sem pod močnim vtisom Natalie Diaz, ki sem jo imela priložnost prevajati lansko leto.

Vaša poezija, sploh v nagrajeni zbirki Selišče, se igra z zvokom, z glasbo, šelesti, prhuta, vzdihuje, šepeta …

Zven je postal na eni točki najbrž enako ključen kot pomen, ali pa gre za to borbo z izrekanjem neizrekljivega, čemur pravi Robert Haas teritorij izkušnje. Doživljaš in čutiš, a hkrati za to včasih nimaš besed in potem uporabljaš poezijo kot neke vrste iznajdbo. Najbrž tudi zato iščem besede, ki morajo v mojem ušesu nekako prav zazveneti.

Ne nazadnje imate sami izkušnjo s prepletanjem poezije in glasbe, za skupino Brest ste napisali nekaj čudovitih pesmi.

Ja, to je bilo res lepo ustvarjalno obdobje in obenem neverjetna čast, da napišeš nekaj, kar se potem prelije v glasbo oziroma slišiš glasbo in zanjo napišeš besedilo.

Eden vaših najljubših domačih pesnikov Uroš Zupan je rekel, da je imel v devetdesetih letih občutek, da so ljudje dobesedno čakali, »da pridejo množično v čisti fizični stik s pesniško besedo. To nas je navdajalo z občut­kom, da počnemo nekaj pomembnega. Da smo na premcu nevidne ladje. Skoraj v središču čudeža.«

Lepo. Taki občutki me prevevajo tudi med festivalom. Vsakič rečem občinstvu, kakšen privilegij imamo doživljati vse, kar se nam dogaja v času festivala.

Kako pesnik, pesnica ravna s svojimi sencami? Kako jih spreminja v poezijo?

Če ima pesnik pri tem sploh kaj besede (nasmešek). Mislim, da se naše sence kar same namestijo v naši poeziji, ene bolj udobno, druge manj, ene ležejo v visečo mrežo na poleten dan, druge pa na trda, mrzla tla.

Odraščali ste na Koroškem, živite na Ptuju, hkrati ste prisotni v Ljubljani ... Kje zdaj najbolj čutite svoj dom?

Dom oziroma občutek doma je zame kar kompleksno vprašanje. Vse življenje se ubadam z neko razpetostjo, kam pripadam, a dom, dušni dom, tisti, po katerem se mi tudi toži, je zame vselej Koroška. In prav te, na neki način izgubljene, korenine bi rada popisala zdaj, v prihodnji knjigi.

Z mojo družino pa smo si povsem po naključju za naš dom izbrali Ptuj, kjer nam je zelo lepo in tolikokrat rečemo, kako prava je bila ta odločitev.

Zbirka poezije:

Cathy Song: Frameless Windows, Squares of Light

Zbirka poezije: Cathy Song: Frameless Windows, Squares of Light

Film:

Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad (režija Kim Ki Duk, 2003)

Film: Pomlad, poletje, jesen, zima … in pomlad (režija Kim Ki Duk, 2003)

Koncert:

John Zorn v Pulju leta 2005

Koncert: John Zorn v Pulju leta 2005