Pokojnine podpirajo proračune mladih družin

V ZDUS bodo vztrajali, da upokojenci dobijo nekaj nazaj za obdobje, ko je bilo usklajevanje pokojnin zamrznjeno.

Objavljeno
07. februar 2018 17.40
Janez Sušnik,predsednik ZDUS,Ljubljana Slovenija 15.01.2018 [Portret ]
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
»Pogosto me starejši ljudje sprašujejo, ali bodo pokojnine letos kaj višje, ko poslušajo razne razprave o tem,« pravi predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) Janez Sušnik.

Več desetletij je delal na pomembnih položajih v podjetjih, potem pa stopil v politiko in vodil državni svet. Pred dobrim letom je prevzel upokojenske vajeti.

Ali bodo torej pokojnine leta 2018 opazno višje, kot so bile lani?

Zanimivo je, da me to običajno sprašujejo ljudje, ki niso člani naših društev. Rečem jim, le včlanite se, tako boste imeli tudi vse pomembne informacije o pokojninah. Za leti 2018 in 2019 je določeno, da se februarja izvede uskladitev pokojnin za 2,2 odstotka, potem pa aprila še izredna za 1,1 odstotka. Pokojnine se uskladijo po predpisanih načelih – za 60 odstotkov rasti povprečne bruto plače, izplačane za obdobje od januarja do decembra preteklega leta, in za 40 odstotkov povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v enoletnem obdobju v primerjavi z enakim obdobjem pred tem. Ministrstvo za finance in politične stranke smo poskušali prepričati, da bi tudi pri izredni uskladitvi uporabili dva odstotka, zdaj, ko je gospodarska rast ugodna. Nismo bili uspešni. Glede dodatka je dogovorjeno, da ostane pet razredov. Prejemniki pokojnin do 450 evrov bodo na primer dobili 410 evrov dodatka, 10 več kot lani, za toliko bo letos višji v vseh razredih.

Podatki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kažejo, da usklajevanje pokojnin ni teklo po načrtih. Z interventnimi zakoni je bilo omejeno že v letih 2010 in 2011, leta 2012 popolnoma onemogočeno, leta 2013 minimalno, v letih 2014 in 2015 spet onemogočeno. Ali ni to ropanje upokojencev?

Redne in izredne uskladitve v minulih dveh letih upokojencem niso nadomestile izgube, ki so jim jo povzročili interventni zakoni. Lahko rečem, da sicer na neki normalen način nenehno pritiskamo na vlado in stranke, da je treba pogledati tudi v preteklo obdobje, ko smo upokojenci ogromno prispevali državi, ki je varčevala, zdaj pa je čas, da se nam nekaj povrne. Ampak naših pozivov ne slišijo. Korekcije bi radi dosegli še pred letošnjimi volitvami, saj se bo potem zamenjala vlada in bomo spet na začetku. Ministrica za finance nam odgovarja, da so možnosti za popravke pri odmeri pokojnin omejene, ker je zahtevkov po večjih izplačilih iz javnega denarja veliko, saj vidite, ves javni sektor je na nogah. Ali bomo upokojenci torej spet ostali nekje v ozadju? Za zdaj članstva nismo pripravljeni pozivati k javnim protestom, to se nam za upokojensko populacijo res ne zdi primerno. Lahko pa rečem, da ne bo preprosto, če bodo šli na ulico. Mislim, da je še vedno čas za pogovore in izračune, kaj pomenijo naši predlogi. Tudi upokojenci želimo po končani gospodarski krizi doseči vsaj delno odpravo učinkov posebne interventne zakonodaje, ki so sicer trajni.

Kaj veste o življenjskem standardu upokojencev v vaši zvezi?

Vemo, da ima dobra tretjina nizko pokojnino. Poskušali bomo doseči še katere dodatne uskladitve. Nekatere akcije so nam v minulih letih uspele, recimo popravek najnižje pokojnine za polno delovno dobo na 500 evrov. Vztrajali bomo, da upokojenci dobijo nekaj za nazaj, za obdobje po letu 2010, ko je bilo usklajevanje pokojnin zamrznjeno. Tudi v upokojenski stranki Desus so napisali tak zakon, predlagajo tehniko, kako bi z izrednimi uskladitvami postopno nadomestili izgube pri pokojninah. Oddali so ga državnemu zboru, a med drugimi vladnimi strankami nima podpore. Dolgo sem delal v gospodarstvu, zato sem glede številk realen. Vztrajali pa bomo, da je redno usklajevanje obvezno, od tega ne odstopamo več, ne bomo več privolili v zamrznitve. Poleg tega se znotraj finančnih zmožnosti države zavzemamo za izredne uskladitve, prihodnje leto torej za dva odstotka.

Odstotki, ki jih upokojenci niso dobili, na pogled niso visoki, toda z leti so se nakopičili in pokojnine so zaradi tega pač slabše, njihova kupna moč je nižja. O kolikšni izgubi govorite?

Po predhodnih ocenah so interventni zakoni po letu 2010 raven pokojnin znižali za 12,6 odstotka, od tega za osem odstotkov na račun neusklajenih, to pa pomeni tudi neizplačanih. Letni dodatek k pokojnini je od leta 2005 zakonsko urejena pravica, vendar v vsem tem času ni bilo urejeno vprašanje, kaj je osnova za znesek, ki pripada upravičencem. Leta 2012 je recimo pogoje zanj določil zakon za uravnoteženje javnih financ, na kratko Zujf, ki ga je omejil le na uživalce pokojnin, nižjih od 622 evrov, in na določen krog prejemnikov nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Takrat je bilo ob dodatek več kot 200.000 dotedanjih upravičencev. Omejitve so veljale tudi v naslednjih letih. Nevzdržno je, da vsako leto znova razpravljamo o tem, koliko bo dodatek znašal in komu bo pripadal, če pa je to izplačilo, ki je predvideno v sistemskem zakonu. Treba je torej poskrbeti za sistemsko ureditev zneskov in prejemnikov. Ponekod po Evropi dobijo upokojenci 13. pokojnino.

Statistika pokojninskega zavoda kaže, da se iz leta v leto slabša razmerje med povprečno neto plačo in povprečno neto pokojnino: leta 2007 je povprečna starostna pokojnina znašala 67,1 odstotka plače, do leta 2016 je zdrsnila na 59,5 odstotka. Kako nizko še lahko pade to razmerje?

Vedno znova poudarjamo, da se gmotni položaj upokojencev slabša, posebno za prejemnike nizkih pokojnin, ti tudi najbolj občutijo upadanje kupne moči. Ta skupina s pokojnino ne more več pokrivati osnovnih stroškov – za stanovanje, elektriko, ogrevanje. Vsi upokojenci občutijo, da so interventni ukrepi pokojnine dolgo tiščali navzdol, najbolj tisti na dnu. Slabšanje tega razmerja je treba ustaviti. Treba je spremeniti lestvico za odmero starostnih pokojnin, z njimi pa tudi predčasnih in invalidskih pokojnin. Predpisuje jo zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vladi zato predlagamo, naj ga spremeni tako, da bo za polnih 40 let pokojninske dobe odmerjena pokojnina znašala vsaj 62,5 odstotka od posameznikove pokojninske osnove, da torej ne bo mogla biti nižja. Pri moških zdaj doseže 57,25 odstotka neto plače, pri ženskah 63,5 odstotka, a ti odstotki bodo še padali. Predlagamo, naj se deleža postopno izenačita, tako da bo odmerjena pokojnina za polno dobo leta 2022 za oba spola znašala 62,5 odstotka neto plače v določenem obdobju pred upokojitvijo.

Kot pravite, hodite k ministrom in poslancem, torej k politiki, da bi dosegli izboljšave za upokojence ali le tisto, kar jim po temeljnih zakonih pripada. Zakaj o pokojninah v Sloveniji nenehno razpravljamo tako, kot da bi jih dobivali za darilo, kako da je takšen odnos za družbo sprejemljiv?

Osebno menim, da ni sprejemljiv. V ZDUS zdaj prav zato pripravljamo memorandum, s katerim bomo od vlade zahtevali določene pravice za upokojence, da nekatera vprašanja uredimo na sistemski ravni, tudi dodatek, recimo. Zakaj bi kar naprej prosjačili? Pokojnina je zame ekonomska kategorija, zanjo več desetletij plačujemo prispevke v javno blagajno. Seveda je v naš pokojninski sistem vgrajena tudi solidarnost, in pri tem mora vsaj do določene mere tudi ostati. Upokojenci so velika skupina prebivalstva, 600.000 ali okoli 30 odstotkov, in kot vemo, se ta delež povečuje. Vsakokratna politika na to rada pozabi, ne upošteva, koliko so pretekle generacije prispevale k razvoju družbe. Naša zveza društev jih zastopa kot civilna družba. Res je, kar pravite, stalno hodimo po poslanskih skupinah, poslušajo, ko zapremo vrata, pa najbrž hitro pozabijo na nas. Politiki na splošno premalo upoštevajo civilno družbo, to je značilno zanje. Hoteli smo recimo priti v nadzorni svet SDH, Slovenskega državnega holdinga, naša zveza društev upokojencev, ker smo v minulih desetletjih pač soustvarjali premoženje, ki ga upravlja. Ni nam uspelo, politika je bila proti, nas ne potrebujejo.

Ali imamo podatek, koliko upokojencev s pokojnino preživlja tudi otroke, ki so brez službe, ali pa jim pomaga preživeti, ker s svojimi plačami ne morejo?

Prepričan sem, da se veliko mladih znotraj družin napaja iz pokojnin starejših, da stari starši pomagajo vnukom, čeprav uradnih podatkov ali raziskav o tem nimamo. Prepričan sem, da je takšna pomoč v družinah zelo razširjena, marsikje je pokojnina starih staršev sploh edini redni mesečni dohodek. Upokojenci z nizkimi pokojninami težko pomagajo otrokom in vnukom, ko poplačajo nujne stroške, a tudi oni stisnejo, kolikor je le mogoče, da ostane kakšen evro za mlade. O upokojencih, ki imajo nad 600, 700 evrov pokojnine, pa sploh ne dvomim, da prispevajo v proračun mladih družin. Predvidevam, da verjetno vsaj polovica pomaga svoji družini urejati finančne zadeve in tako blažijo socialno stisko.

V Zvezo društev upokojencev Slovenije so povezana številna upokojenska društva, ki so razpredena po državi. Koliko veste o socialni strukturi svojega članstva?

Imamo okoli 200.000 članov. Kot sem že povedal, statistika kaže, da je približno tretjina slovenskih upokojencev v razredu z najnižjimi pokojninami. Prebijajo se iz meseca v mesec, toliko, da imajo za nujne stroške, nekateri dobivajo socialno pomoč, da lahko preživijo. Iz tega kroga imamo največ članov, zanje smo tudi dolžni poskrbeti, poskušamo izboljšati njihov materialni in socialni položaj. Premožnejši del upokojencev, ki dobiva nekaj višje pokojnine, se v društva ne vključuje, so bolj samozadostni. V društvih skoraj ni intelektualcev, le izjemoma, čeprav bi zelo potrebovali njihovo pomoč pri administrativnih vprašanjih. Imamo program Starejši za starejše, v katerega je vključenih približno 3600 prostovoljcev, delujejo predvsem na podeželju. Obiskujejo starejše ljudi, zlasti tiste, ki živijo sami in so osamljeni, zanje gredo v trgovino in po drugih opravkih, če sami ne zmorejo več. Zelo pomemben projekt za urbane centre so dnevni centri za ostarele, kamor pridejo v času, ko je njihova družina po službah. Žal pa se drugje po Sloveniji ne razvijajo tako kot v Ljubljani.

Ali je Slovenija skupnost, ki spoštuje starega človeka?

Rekel bi, da je skrb za starejše ljudi pri nas nekako polovična, na splošno in v družini. To je posebno očitno, ko človeku poidejo moči in je povsem odvisen od drugih. Tudi družine imajo različen odnos do starejše generacije, od zelo lepega do zelo slabega, grobega. Zakona o dolgotrajni oskrbi recimo kar ne dobimo.