Ponosen Slovenec

Pred kratkim sem večerjal v družbi nemškega založnika, italijanske prevajalke in belgijske pisateljice. Dokler je bil pogovor strogo literarno obarvan, sem se držal ob strani; ocenil sem, da govorcev velikih evropskih jezikov ne gre kratkočasiti s šentflorjanskimi prigodami. Lahko bi rekli, da se je v meni oglašal narodno pogojeni manjvrednostni kompleks.

Nato smo preklopili na politiko. Hitro smo prišli do Izraela in Palestine in šele z zamikom sem zaznal, da se je moja drža popravila. Za omizjem sem sedel vzravnano kot profesorska avtoriteta in opazoval, kako Nemec leze vase med žvečenjem Mertzeve izjave o Izraelu, ki »opravlja umazano delo za vse nas«. Ko smo nadaljevali z »afero Lana Bastašić«, sem ga gledal pomilujoče kot študenta, ki še lep čas ne bo opravil izpita. Lahko bi rekli, da se je v meni oglašal narodno prisluženi večvrednostni kompleks.

Nič kaj sramežljivo sem pripomnil, da nad zunanjepolitičnim odzivom moje domovine nimam večjih pripomb. Moj premier je v generalni skupščini ZN resda nekoliko patetično udrihal po zamolklo zelenem govorniškem pultu, medtem ko je pozival Netanjahuja, naj nemudoma konča vojno, so pa zato toliko bolj odmevale besede moje predsednice, ki je pred globalnim občinstvom večkrat izpostavila, da se v Gazi dogaja genocid. Poleg tega je moja dolina razmeroma hitro priznala Palestino. Če bi v družbi govorcev velikih evropskih jezikov večerjal dober teden dni pozneje, bi lahko dodal, da je moj javni medijski servis med prvimi odpovedal udeležbo na prihodnji evroviziji, če bo med udeleženci tudi Izrael.

Danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, praznik, ki spodbuja k premisleku o vlogi domovine v naših življenjih. Kdaj nas navdaja z obupom, kdaj s ponosom? Z obupom me navdaja zelo pogosto; na popraznični dan raje ne bi o tem. S ponosom je drugače. Za razliko od številnih rojakov ga ne morem čutiti niti ob dosežkih naših znanstvenikov, kulturnic in športnikov. Njihovih dosežkov se razveselim, toda zakaj bi bil ponosen na mojo državo zaradi Jureta Leskovca, Laibach in Janje Garnbret? Zaradi naključja, da smo se rodili na istem geografskem prostoru? Morda bi moral biti. Morda mojo državo prepogosto doživljam predvsem kot birokratsko entiteto, kot mehanizem, od katerega je (bila) v veliki meri odvisna kakovost mojega šolanja, zdravljenja in bivanja nasploh. Kot mehanizem, od katerega je odvisno, kako prijetno se počutim za mednarodno obarvanim omizjem.

Pretirano bi bilo trditi, da me odziv mojih politikov na genocid v Gazi navdaja s ponosom, se ga pa ne sramujem. Navdaja me z občutki večvrednosti – o tem sem se lahko prepričal. To je zanimiv pojav. Pojav, točka, ko se narodno priborjeni ne-sram začne prevešati v skrajno intimni sram. Ali ni nekaj najbolj žalostnega in sramotnega, da besede mojih politikov povzročijo več veselja meni kot vsem tistim, ki bi morali imeti največ od njih: palestinskim beguncem v Sloveniji, stradajočim in umirajočim v Gazi? Ampak to je že druga zgodba, zgodba o geopolitičnih razmerjih, zgodba o praznih besedah, zgodba, ki presega moč in interes mojih politikov.