Popestritev – da. Nova normalnost – ne.

Kaj bo rekreativcem prinesla letošnja jesen? In česa jih je naučila neobičajna pomlad?

Objavljeno
13. september 2020 17.00
Posodobljeno
13. september 2020 17.00
Da je mogoče povsem dostojno trenirati tudi v dnevni sobi, smo vedeli že dolgo pred izbruhom covida-19. FOTO: Shutterstock
»Dogovorila sva se za termin in uro. Par minut pred tem sva se slišala. 'Si pripravljen?' 'Sem.' 'Okej, začniva.' Oba sva nastavila kamero in pričela s treningom,« je osebni trener in diplomant ljubljanske fakultete za šport Blaž Zupan jedrnato opisal, kako je videti osebna vadba rekreativcev v novi normalnosti.


Negotova prihodnost


Po pozno pomladanskem in zgodnje poletnem zatišju se že več kot mesec dni soočamo z višjim številom okužb s koronavirusom, čemur se morajo prilagajati številne prostočasne aktivnosti. Tudi športne. Najbolj zagrizeni rekreativci lahko le upajo, da bo jesen minila v znamenju prvega septembrskega tedna, ko nas je toplo sonce iz dneva v dan vabilo na plano. V nasprotnem primeru se bo znova marsikdo zatekel k vadbam v zaprtih prostorih.

Da je mogoče povsem dostojno trenirati tudi v dnevni sobi, smo vedeli že dolgo pred izbruhom covida-19. Trebušnjaki, sklece, vaje za hrbet, za stabilizacijo trupa … Za vse našteto je dovolj le udobna podlaga in dva kvadratna metra prostora. Pa vendarle nas je prav pandemija spodbudila k razmisleku, kaj vse je še mogoče postoriti v zavetju doma. In če se rast števila okužb v naslednjih tednih ne bo ustavila, bomo hočeš nočeš morali spomladansko lekcijo kmalu ponoviti.

Uveljavile so se skupinske in individualne vadbe prek zooma ali prek videoklica. Zupana smo vprašali, v čem se te razlikujejo od običajnih treningov v živo. »Kadar trenirava v fitnesu, stranki običajno pokažem vajo samo enkrat in razume, kaj mora storiti. Prek videoklica tega ni mogoče storiti. Vajo moram ponoviti večkrat in vsakič nastaviti nekoliko drugačen kot kamere,« je omenil prvo očitno razliko. Druga se kajpak navezuje na rekvizite in orodja, ki jih je doma neprimerno manj kot v fitnes centrih. »Treba je prilagajati programe treningov in vaje. Problem je lahko tudi strop, ki ni tako visok kot v fitnesu, pa oprema – predvsem na začetku karantene, ko si je nihče ni mogel niti kupiti. Morali smo improvizirati, namesto uteži smo uporabljali plastenke, napolnjene z vodo, ali obtežene vrečke …« je našteval sogovornik.


Prednosti in slabosti


Ali se bodo po njegovem mnenju te oblike vadbe razbohotile v prihodnje – četudi bi bilo, denimo, kmalu konec pandemije? Pravi, da kot pri večini ostalih stvari v življenju obstajajo argumenti za in proti. »Ravno v teh dneh mi je ena izmed strank rekla, da bi si želela vadbo prek videoklica opravljati tudi v prihodnje. Pred izbruhom koronavirusa je hodil v fitnes dvakrat tedensko – imel je prenatrpan urnik, da bi temu dodal še en trening, saj mu pot v fitnes vzame veliko časa. Zdaj pa opaža, da bi lahko tretji trening opravil od doma. S tem sva hkrati skorajda prisiljena, da popestriva vadbo, hkrati pa je dobra varovalka pred monotonostjo vadbe tudi vsakotedensko menjavanje lokacije.«

image
Blaž Zupan, osebni trener. FOTO: osebni arhiv


Še ena prednost za stranke je cena. Osebne vadbe »ena na ena« so običajno nekaj evrov na uro cenejše od vadb v živo. Nekdo, ki pol leta trenira trikrat tedensko, lahko s pet evrov cenejšo vadbo prihrani več kot štiristo evrov. Na drugi strani profitirajo tudi osebni trenerji, saj ne izgubljajo časa z logistiko – posledično lahko trenirajo več strank – in jim ni treba plačevati za najem prostora.

Kljub vsem prednosti so slabosti precej bolj vnebovpijoče. Prva je ta, da osebna vadba temelji na osebnem stiku, ki je, kakorkoli obračamo, prek videoklica okrnjen. »Trener bistveno težje vodi trening. Ne sliši, kako zadihan je varovanec, in ne vidi, kako močno je prepoten. Vse to so pomembni dejavniki, na podlagi katerih se prilagaja intenziteto treninga. Nekaj malega mu lahko s samorefleksijo sugestira vadeči, toda običajno stranke osebnega trenerja izberejo prav iz razloga, da jih usmerja,« je pojasnil sogovornik, ustanovitelj društva ZUP šport. »Ko se pogovarjam s kolegi, marsikdo izpostavi, da imajo prek telefona težave z zvokom, ki v večjih prostorih prek zvočnikov močno odmeva, zaradi česar hitro mine nekaj časa, ki bi se ga dalo porabiti koristneje.« Zato ne čudi, da večina rekreativcev prisega na trening v živo: osebni pristop jih tudi bolj motivira.


Težave s pridobivanjem novih strank


Problem online vadb je tudi, da je konkurenca neprimerno večja kot »offline«. Medtem ko se fitnes inštruktorji v živo na nek način borijo s konkurenco, omejeno na njihov kraj ali regijo, se na spletu borijo z vsem svetom. Veliko je tudi dumpinga in zastonjskih vadb vprašljive kakovosti, ki kljub temu premamijo marsikaterega rekreativca. »Čeprav smo po začetku karantene v ponudbo takoj dodali vadbe prek videoklica in jih oglaševali prek družbenih omrežij, nismo na ta način privabili nobene stranke. Vsi, ki so se odločili za to obliko, so pri nas trenirali že pred tem. Se mi pa zdi, da se bi kombinacija vadb v živo in od doma lahko prijela tudi v prihodnje. Kot sem opisal že na primeru mojega varovanca, je ta kombinacija zelo primerna za osebe z bolj natrpanim urnikom,« je napovedal Zupan.

Trenutno je sicer še prekmalu za ocene, ali bodo tovrstne vadbe nuja v jeseni 2020. A v trenutku, ko se bodo zaprli fitnes centri, bodo prednosti vadb v živo štele prav malo. Morda bodo morali rekreativci doma poleg kruha, makaronov, olja, kakava in toaletnega papirja začeti kopičiti še zaloge elastik, uteži, olimpijskih ročk, blazin, ribstolov …