S space shuttlom po vinskem vesolju

Matjaž Zgonik in Vito Semič sta si zadala cilj, da dober glas o Vipavski dolini in njenih izvrstnih vinih poneseta v svet.

Objavljeno
12. maj 2017 11.06
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Pristna Vipavca sta si za cilj zadala, da dober glas o domači dolini in njenih izvrstnih vinih poneseta daleč v svet. Tretje leto namreč s »space shuttlom«, kakor pravita kombiju, k vipavskim vinarjem vodita ljubitelje pristne vinske kapljice in domače kulinarike. Kaj je lepšega, se strinjata Matjaž Zgonik in Vito Semič, kot dan, ki ga človek preživi v razigrani družbi v vinogradih in vinskih kleteh. Vinska astronavta sta v svoja vodenja pod znamko Winestronaut uvedla termin »slow« turizem, saj se na njunih popotovanjih nikamor ne mudi. Vsak vinar si za obiskovalce vzame čas, da razkaže vinograd in klet, pove zgodbo o svojem vinu.


Da je bolj veselo, Vito in Matjaž družbi tudi zapojeta. Foto: Helena Kocmu/Delo

Vito in Matjaž, prijatelja še iz otroških let, sta zaljubljena v Vipavo, ljubita s trto posejane griče, stare vasice in ljudi, ki se trudijo, da bi preživeli v težkih razmerah. Te so v preteklosti marsikaterega Vipavca pognale v svet, s trebuhom za kruhom. Kmetje so tudi v prejšnjem stoletju opuščali vinograde, nekoč bogate vasi so vse bolj samevale, avtohtone sorte grozdja, kot so zelen, pinela in klarnica, so sčasoma skoraj povsem izginile z vinorodnih gričev. Danes, z novo generacijo vinarjev, se vračajo tudi te avtohtone sorte, vendar jih je v vipavskem okolišu zasajenih manj kot pet odstotkov.

Pri Slavčkovih avtohtona klarnica

Klarnico bodo na novo zasadili pri Slavčevih v Potoku pri Dornberku, ki slovi kot ena najstarejših kmetij v spodnji Vipavski dolini. Ponaša se namreč z letnico 1796, ko so nastali prvi zapisi o domačiji pri Slavčevih. Pod blagovno znamko Slavček, ki jo je Franc Vodopivec ustvaril pred tremi desetletji, zdaj pa jo nadgrajuje s sinom Tomažem, medtem ko se drugi sin Andrej bolj znajde v vinogradu in sadovnjaku, sicer prisegajo na rebulo, pohvalijo pa se še z malvazijo, chardonnayjem, sauvignonom. Od rdečih vin so najbolj ponosni na cabernet sauvignon in merlot, manj pridelajo barbere.

Sodčki, ki jih uporabljajo v kleti, so iz akacije in hrasta, ki jih najdejo v lastnih gozdovih, v 200-litrski različici pa jih izdeluje prekmurski sodar Anton Küzma, izvemo ob pokušini vin. Pred kratkim so Slavčevi kupili pet hektarov starih vinogradov, kamor bodo letos posadili tudi trse klarnice, prvi pridelek pa si obetajo čez štiri leta. Ta avtohtona sorta po zapisih Matije Vertovca izvira prav iz Dornberka, razlaga diplomirani vinogradnik in vinar Tomaž, ki je vinski ponudbi Slavčevih dodal še svojo penino viktorija. Obe njegovi penini, rose in bela, sta popolnoma suhi.

Domačija je menda dobila ime po ptičkih, ki so vedno žvrgoleli v okolici, temelje kleti in vinarstva pa je na njej postavil Tomažev pranono, tudi Franc po imenu. Še zdaj se Slavčevi naslanjajo na njegovo ekološko tradicijo, saj v vinogradih ne uporabljajo pesticidov in herbicidov, ampak le pripravke na osnovi bakra in žvepla, pa še teh bolj malo, in gnojijo s hlevskim gnojem. Na leto pridelajo približno 50 tisoč litrov vina, kot pravi oče Franc, ki dneve še zdaj najraje preživlja v vinogradu, pa največ prodajo v tujino – predvsem v ZDA, Avstrijo, Nemčijo, Italijo, Japonsko. Čedalje pogosteje jih obiskujejo tudi domači ljubitelji vina, ki lahko na domačiji prespijo in se do sitega najedo.


Pri Slavčkovih sin Tomaž goste sprejme s svojo penino viktorija. Foto: Helena Kocmu/Delo

Zadaj, za poslopjem, namreč gojijo prave krškopoljske prašiče in koze – iz prvih izdelajo prvovrstne domače mesnine, kozliček večkrat pristane v pečici mame Alenke. Zlasti tujci, nam pove Matjaž Zgonik, so navdušeni, ko se lahko sprehodijo skozi vinograd in z dreves, ki rastejo na posestvu, prvič v življenju utrgajo »svojo« breskev. Takšne izkušnje so za ljudi, ki prihajajo iz velikih mest, še posebno dragocene, glas o mladeničih, ki vas popeljeta na vinsko-kulinarično popotovanje po Vipavski dolini, pa se hitro širi. Matjaž In Vito, ki sta sicer zaposlena – kot informatik in ekonomist –, tako že komaj sledita povpraševanju. Nazadnje sta k Slavčevim popeljala skupino petih turistov iz Rusije, pred tem sta gostila Nizozemce. Izleti z »vinskima astronavtoma« so običajno enodnevni, če kdo želi, pa poskrbita tudi za prenočitev.

Jebačin pri Pasjem repu

Matjaž in Vito v celodnevno vinsko-kulinarično popotovanje vključita dva, največ tri vinarje, pogodbo o sodelovanju pa imata sklenjeno že z dvajsetimi, nam povesta na poti v Orehovico v zgornji Vipavski dolini. V vinski kleti Pasji rep nas sprejme mladi gospodar Samo Premrn, ki je predstavnik četrte generacije vinarjev na posestvu. Blagovna znamka Pasji rep se je porodila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začel takratni gospodar, Samov oče Franc, obnavljati najbolj znano vipavsko avtohtono sorto zelèn, ki sta jo nekoč opevala že Vertovec in Valvasor, pristala pa je na robu izumrtja.


Samo Premrn nam v vinski kleti Pasji rep ponudi domači vinjak. Foto: Helena Kocmur/Delo

Zdaj raste zelèn na približno 70 hektarih, tudi po zaslugi Franca Premrna, ki je postal celo prvi predsednik Konzorcija Zelèn. Medtem ko je Samov oče prisegal zgolj na zelèn, je mladi vinogradnik blagovni znamki dodal še rdeče sorte, iz katerih prideluje vino jebačin ali jebatschin, ki združuje merlot in cabernet franc. Med njegovimi vini sicer prevladujejo bela – zelèna je 35 odstotkov, malvazijo pridela kot lahkotnejši zelen, v zvrsti beli jebatschin pa so poleg zelèna in malvazije še rebula, vitovska in laški rizling, našteva gospodar.

Na vprašanje, od kod ime »jebačin«, pa na kratko pove zgodbo o stari pobožni vaščanki z bližnje domačije pri Jabačinovih. Ko so Premrnovi njihovo staro hišo odkupili, je oče Franc zvrst, ki jo je prav takrat ustvarjal, poimenoval po njih. Stari zapisi v urbarju iz leta 1499 kažejo, da so Jebatschini, kakor se jim je takrat pravilo, za gospodo prispevali desetino vedra vina. Svojo zvrst so Premrnovi zato poimenovali z originalnim imenom, malo pa tudi zato, ker je črka č tuja kupcem iz tujine. Premrnovi, ki na štirih hektarih vinogradov ekološko pridelajo do 15.000 steklenic vina na leto, približno petino tega izvozijo, največ v Belgijo in na Nizozemsko, nam ob odličnih domačih mesninah, siru in vinu razloži vinar s Pasjega repa.

»Slow« turizem

V majhni vinski kleti, ki jo bo treba zaradi načrtov o novih vinogradih kmalu razširiti, je ob pokušini žlahtne kapljice razpoloženje še bolj razigrano, zlasti potem, ko Matjaž in Vito skupaj zapojeta eno ali dve od zdaj že ponarodelih pesmi Iztoka Mlakarja. Tridesetletnika tudi sama uživata v izletih, ki jih vedno skrbno pripravita. Vsakič, nam v šali razložita, »eden pije, drugi vozi«. Hkrati mora imeti vsaka »tura« rdečo nit: Slavček in Premrn sta denimo ekološka vinarja, včasih gredo po poti najboljšega zelèna ali pinele ... Njun posel se je sicer začel kot hobi, ko so s prijatelji pohajali od hrama do hrama, kot pravijo vinskim kletem, in se zabavali. Pred tremi leti pa je Matjaž prodal avto in kupil kombi.


Popotovanje se velikokrat konča v idilični srednjeveški vasi Goče. Foto: Helena Kocmur/Delo

Njune sanje – raziskovanje vinskega vesolja – so se začele uresničevati zlasti potem, ko so se zapisi o Winestronautu pojavili na portalih Lonely Planet in Tripadviser. »Gostom omogočimo čim bolj osebno izkušnjo, poskušamo jim približati našo vinsko kulturo. Peljemo jih tudi na trgatve, osmice, turistične kmetije, včasih zavijemo še na Kras in v Brda,« razlagata Matjaž in Vito, ki sta tudi kvalificirana vodnika za goriško regijo. V fotografsko-turističnem društvu Endivja, ki se financira povsem samostojno, je aktivnih deset članov, ki med drugim urejajo tudi spletno stran winestronaut.si. Na njej so vse podrobnosti o ponudbi, pa tudi izbor poceni prenočišč, ki jih v Vipavski dolini sicer ni prav veliko.


Davorin Mesesnel pred enim od 62 vodnjakov v Gočah. Foto: Helena Kocmur/Delo

V idilični srednjeveški vasi Goče, ki zdaj šteje natanko 211 duš, medtem ko je konec 19. stoletja v njej živelo skoraj 700 ljudi, prenočišča ni mogoče dobiti. V kraju, ki je od nekdaj znan po vinogradništvu, je kar 75 starih vinskih kleti, nam pove gospodar Cejkotove domačije Davorin Mesesnel, ki napoveduje, da bo v kratkem, če bo le dobil vsa dovoljenja, poleg odlične kulinarike in vina ponudil še prenočišča. Potem ko nas popelje skozi vas in razkaže nekoč mogočne domačije, ki zdaj samevajo, nas pogosti v svoji kleti, kjer se v soju sveč in ob kozarčku domačega vinjaka konča vinska tura po Vipavski dolini.