Portugalska: Čez reke v morje na konec sveta in še naprej

Ob obali od Lizbone do Fara, skozi pokrajino Alentejo v Algarve

Objavljeno
16. september 2015 16.20
Špela Robnik
Špela Robnik
Ko mi je po nekaj dneh v Lizboni dovolj zabave, kulinaričnih doživetij in raziskovanja zgodovine, poiščem pot ven iz tlakovanih ozkih ulic, ki so me prepletene gor in dol po hribu zasvajale vsaka s svojo zgodbo. Zaželim si svežega zraka, vetra, morja, zelenih poljan. Pa jo mahnem proti jugu in Portugalsko ugledam še z druge strani, s hribov, klifov, iz vasi.

Tako se še zadnjič vzpnem na vrh tega hribovitega mesta in mu pomaham v slovo. Ob obali proti jugu do Fara in po notranjosti nazaj, takšen je moj cilj, proti njemu se podam z ovinkom v Sintro. Preblizu je, da bi jo izpustila. Cynthia so jo nekdaj imenovali, po boginji lune, preden je postala prestižna kraljeva rezidenca in zakladnica zgodovine. Še lord Byron je dejal, da je to najbolj očarljivo mesto v Evropi. Več kot dovolj raz­logov za obisk, torej.

Le nekaj minut vožnje in narava postane bujna, svež veter zaveje že spodaj pod vzpetino, na kateri se razprostira nacionalni park s palačo Pena. Ekstravagantna, razkošna, vsa v barvah in izdelanih detajlih, tako zunaj kot znotraj v sobanah, je nastala na temeljih zapuščenega samostana. S pridihom gotske in mav­rske arhitekture jo je dal zgraditi kralj Ferdinand II. Navdihujoča sta panorama in približno 200 hektarov velik park, poln cvetja in drugih eksotičnih rastlin, s katerimi so obdane sprehajalne poti. Te so vedno dobra izbira, še zlasti da se izogneš trumi turistov, ki raje složno v vrsti čakajo na svoj prevoz nazaj v mesto, kot da bi jo mahnili peš. Ena od stez odpelje do ruševin obzidja iz časa Mavrov. Za tamkajšnjimi zidovi se že vidi in vonja Atlantski ocean, močan veter odnese vročino in še razjasni pogled v daljave.

Na obzidju močno piha, a to ni še nič v primerjavi s postankom na Cabu de Roca, rtu, ki je najzahod­nejša točka Portugalske. Morje spodaj pod klifi se divje peni, na vrhu se dviguje prah, a v močnih sunkih, ki te prestavljajo z mesta, zato v prizoru pač ne moreš (dolgo) uživati. Prijetno bi bilo posedeti v mehki travi pri svetilniku, a nobenemu od številnih obiskovalcev ni kaj dosti do tega. Kakšna fotografija ali dve z razmršenimi lasmi in hitro naprej. V Cascaisu se že prikažejo dolge peščene plaže, za njimi pa visoki valovi, na katere zahajajo pogumni deskarji. Druge vrste pogumnežev je najti v Estorilu, v tamkajšnji igralnici, ki je še ena od postojank na krožni vožnji nazaj do Lizbone, toda le do veličastnega mostu v slogu Golden Gata čez reko Tejo. Nato pa zares navzdol.

Laguna z zlatim peskom

V pokrajino Alentejo. Ko zadaj ostane še zadnje večje mesto Setubal in se večpasovne ceste zožijo v eno, je nenadoma vse mirno. Neskončne planote in polja, bujno drevje in visoka trava, plantaže sadja in trte. Le tu in tam kakšna vas, kjer se zdi, da se je čas ustavil. V zahajajočem soncu so prizori toliko lepši in prav nič ne pogrešam obale, kamor prispem šele v mraku. V vasico z imenom Vila Nova del Milfontes. Prisrčen kraj. Zaradi nizkih, z belo in modro barvo prepleskanih hiš, ne prenatrpanih restavracij in majhnih kavarn, večinoma mladih obiskovalcev in deskarskih navdušencev, sproščenega utripa. In tudi zaradi gostitelja Rui­ja, osivelega gospoda, ki je prepotoval že pol sveta, svoj kotiček pa našel v svojem penzionu, kjer odprtih rok sprejema popotnike. Šele v jutru se zavem, kako je kraj poseben, v morje se tam zliva reka Mira in ustvarja prelepo laguno z zlatimi peščenimi obrobami.

A še toliko je lepega ob vsej obali, časa pa ne na pretek. Vseeno se znova odločim za ovinek in tudi ta je vreden nekaj dodatnih litrov goriva. Porto Covo, ribiška vas ob mestu Sines, je bila že v preteklosti pomembna trgovska postojanka, zdaj pa je z lepimi plažami privlačna za turiste. Čez glavni trg in po šele prebujajoči se glavni ulici vodi pot naprej do klifov, z vsakega je pogled drugačen, bolj poseben. Morje, ki spodaj buči, ni toplo, visoki valovi niti ne dovoljujejo namakanja in na peščenih plažah je zato mirno in spokojno, le tu in tam kakšen domačin.

Alentejo sega daleč v notranjost države, a zame se hitro konča ob vstopu v turistično veliko bolj obiskano pokrajino Algarve. Tik pred mejo med pokrajinama kar tako malo po občutku obiščem še Ode­ceixe. »Odejž« se izgovori, me poučijo domačini. No, nekaj podobnega. Na poti tja spremljam tok reke Seixe in na njej skupino kajakašev, ki počasi veslajo naprej, dokler se ne srečajo z morskimi valovi. Tu reko in morje loči peščen rt, na katerem torej lahko izbiraš in zaplavaš v reki ali v morju. Ali pa kar v obeh. Če na eni strani veslajo, so na drugi strani aktivni učenci deskanja na valovih, pogumno se borijo z njimi, čeprav vse temeljito pere peneča se morska voda. Opazujem jih s terase družinske restavracije, kjer strežejo tradicionalne morske dobrote skoraj pol ceneje kot nekaj kilometrov južneje.

Na »sveti« rt

Celodnevno popotovanje vzdolž obale se konča na Sagresu, rtu, ki je v času osvajanj veljal za konec sveta. Ponosna trdnjava, kjer je Henrik Pomorščak ustanovil prvo pomorsko šolo, spomni na bogato portugalsko zgodovino, ki so jo v 16. stoletju pisali pomorščaki in raziskovalci, kot so bili Vasco da Gama, Bartolomeu Dias, Pedro Alvares Cabral in drugi. Ne ravno konec sveta, je pa Sagres (ime izvira iz sagrado, kar pomeni svet) tudi najbolj jugozahodno ležeča kontinentalna točka Evrope (in priljubljeno pivo). Atlantski ocean na eni in Sredozemsko morje na drugi strani sta izklesala 100, tudi 200 metrov visoke klife. Z rta St. Vincente se sonce potopi v ocean in na nebu ustvarja prelepe barve.

Sagres je tudi kot letovišče že postal zelo priljubljen, ima številne lepe plaže in možnosti aktivnega preživ­ljanja prostega časa, a se po obiskanosti ne more primerjati z Lagosom. Slednji je pravzaprav pribežališče mladih iz vse Evrope, željnih zabave. Čeprav ga obdaja navdušujoča narava, se ne zdi več zelo portugalski. Na živahnih tlakovanih ulicah se najdejo prijetni kotički z dobro ponudbo lokalnih vin, sicer pa je staro središče napolnjeno s trgovinami in glasnimi bari s še glasnejšimi Angleži. Pa je bil vseeno kar prijeten za nekajdnevni postanek, v katerem so visoki valovi prekrižali načrte za izlet z ladjico ali kajakom med osupljivimi skalnimi formacijami, v jame in skrite kotičke teh raznolikih naravnih skulptur ob obali. Te menda nosijo imena, kot so General De Gaulle, Chaminé (dim­nik), Catedral (katedrala), Camelo (kamela), Museu (muzej), Submarino (podmornica), Cozinha (kuhinja) in Gruta dos Amores (jama ljubezni). Pogled nanje z gladine morja je zagotovo veličasten, a tudi peš na obalni stezi lahko človek med njimi preživi pester in naporen dan.

Pokajo školjke pod nogami

Znanci so dobro zabavo priporočili v nekaj kilometrov oddaljeni Albu­feiri. A nekdaj prijetna ribiška vas, ki je zdaj angleško letovišče, ne navduši. Verige pubov, ki ponujajo angleško pivo in nogomet, so neskončne, prav tako stojnice s hitro prehrano, na osrednjo peščeno plažo pa vodijo (neokusne) tekoče stopnice. So pa ulice polne ljudi že sredi dneva in tudi zunaj visoke turistične sezone. Pobeg na kakšno umirjeno plažo, kot je denimo Falesia, hitro popravi vtis, ali pa izlet na podeželje, v Monchique, ki je znan po termah, v katerih so se namakali že Rimljani. Pot na vzpetino, od koder se lepo vidi južna obala, spremljajo polna sadna drevesa, limone dišijo kot še nikdar dotlej.

In od tod še v Faro, največje mesto na jugu. O njem sem pred odhodom poslušala, da je dolgočasen, da tam ni kaj početi. Pravzaprav je res že prenočišče težko dobiti, saj se turisti tam ne zadržujejo, večinoma se z letališča vsi odpravijo naprej v Albu­feiro in Lagos. A sama si ga zapomnim po lepi arhitekturi, prijetnem pristaniškem utripu, po velikem naravnem parku, ki ga ustvarja reka Formosa. Tam se mi za konec le uresniči želja po veslanju in bliž­njem doživetju rečnih rokavov. Zgovorni vodnik David prepoznava ptiče, školjke, rake in druge prebivalce tega močvirja, srečujemo domačine, ki v blatu, polnem morskih sadežev, nabirajo kosilo. Vsak jih lahko nabere kilogram. Lupine školjk se kar drobijo pod nogami, ko stopim na suho mivko. Seveda je treba priti sem pravi čas, ob plimi, ko je v kanalih dovolj vode. Tako kot je zame še pravi čas, pred koncem potepanja, prišla ta lepa izkušnja. In mi odstrla še en pogled na pokrajino, v zbirko pa dodala enega najlepših spominov.