Poskrbite, da otroku ne bo dolgčas

Mama dveletnika ni bila prav vesela, ko je od vzgojiteljic slišala, da je otrok zelo naporen in uporen. Probleme imajo tudi doma. Z nasvetom ji je pomagala Nedelova svetovalka Tjaša Kočevar.

Objavljeno
17. april 2019 09.00
Posodobljeno
17. april 2019 09.00
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, potrebujem vaše mnenje. Včeraj sem imela govorilne ure za svojega dveletnika. Bil je pohvaljen, kako napreduje, da je dojemljiv za stvari, ampak so tudi težave. Največkrat nagaja drugim otrokom, jim jemlje igrače in včasih z igračo tudi koga udari. Vzgojiteljici pravita, da bi lahko ves dan gledali samo njega. Pravita, da je z njim naporno in da so drugi prikrajšani za kakšno stvar, ker on vse naredi v krajšem času in potem dela po svoje, onidve pa se morata spet ukvarjati samo z njim. Če mu kaj ne ustreza, jasno pokaže, da tega pač ne bo počel.

Tudi glede motoričnih aktivnosti je daleč pred ostalimi. In baje zelo kliče po mamici in očiju. Doma imamo problem, da pride k meni in me udari z roko, nato pa gre stran. To dela tudi deklici, ki je pet mesecev mlajša od njega. Še preden pride do nje, mu zato vsi vpijejo: »Nežno, Oskar,« in ni čudno, da jo potem udari. Če mi lahko kako pomagate, bom zelo vesela.
Anja

Draga Anja, v vašem vprašanju in obrazložitvi mi je všeč, da ste na govorilnih urah najprej slišali pohvalo in potem o težavah. V današnjem času se premalo zavedamo, kako velik vpliv imata pohvala in spoštovanje obstoja radovednega človečka na samozavest staršev in s tem tudi na otroke, ki si to vsekakor zaslužijo. Upam, da ste sinu to predali naprej. In pohvale vzgojiteljici za tak pristop. Pri svojem delu in soočanju z inštitucionalnimi prijemi opažam, da je tega zares premalo. Na splošno v naši družbi močno primanjkuje pohvale.


Dve leti star otrok potrebuje veliko ponovitev in nazorno postavljene meje. Odločen ne!
Iz zapisanega je razvidno, da se otrok v vrtcu dolgočasi. Neljuba vedenja in agresija izhajajo tudi iz tega, da je premalo zaposlen. Kot berem, je vaš dvoletnik čustveno bolj zrel in napreden, torej je v domeni vzgojiteljic in pomočnic, da iščejo in najdejo rešitev zanj. Najprej je treba v pogovoru najti skupni jezik, potem pa v praksi to izvesti, da bo otrok dobil bolj kompleksne zaposlitve.

Kar zadeva fizično nagajanje drugim otrokom, je spet naloga vzgojiteljic, da to preprečijo. Vemo, kaj je problematika inštitucij, da je premalo zaposlenih na število otrok, pa vendar so v času, ko je vaš otrok tam, v varstvu za to usposobljene osebe. Otrok hitro dojame princip delovanja in igre z odraslimi. Počne tisto, ker lahko. Zgodba, da bi lahko ves dan gledali le vašega otroka, ne vzdrži. Žal moram reči, da je to že kaže na nemoč vzgojiteljice. Vsekakor je najlažje imeti popolnoma homogeno skupino z manjšimi niansami med otroki. V realnosti pa vemo, da to ni mogoče.



Poskusite najti skupni jezik, kako bi lahko malčku ponudili več zanimivih iger, ustvarjanja in podaljšali čas njegove aktivnosti, če končuje naloge pred vrstniki. V takih situacijah morate starši odraslo sodelovati z inštitucijo, pričakuje pa se seveda tudi obratno. Da je nemoč usposobljenih oseb tolikšna, da naprednega otroka izpostavljajo kot problematičnega, ni dopustno.

Domači problem je posledica istega vzroka. Otroku je dolgčas in nima jasno postavljenih mej oziroma mu jih ne postavljate spretno. Otrok, ki pride mimo in ima manevrski čas, da vas udari in vi ne ukrepate, bo to počel zaradi pritegovanja pozornosti in zato, ker lahko. Postavljanje mej pri fizičnem stiku ne gre čez noč. In jasno je treba povedati: ne dovolim, da to delaš.

Vztrajati je treba vsak dan znova, pri vseh ponovitvah enako. Enako ravnajte pri deklici, ki jo omenjate. Dveletnik ne sme biti brez nadzora. Nikoli. In zdaj ste že vsi na preži, kaj in kako bo naredil. Odrasli lahko predvidevate in v poskusu afekta to preprečite. Ni treba razlagati in panično skakati vnaprej. Le predvidevajte, da je možnost, da to naredi, in se postavite v bližino, in tik preden se zgodi afekt, naredite, kakor sem omenila. Malček bo z vašo vztrajnostjo dojel, da to ni dopustno, in bo prenehal. Pričakujte tudi čustvene izbruhe. Čustveni izbruh vedno predihajte in otroku pustite, da se izrazi. Govorim o izražanju jeze z jokom, ne pustite pa, da se fizično »spravi« tudi na vas. Takrat ga ustavite enako. Z odločnim ne! Srečno!

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.