Pravljica o Bayernu za dolgo noč
Želel si je, da bi nekoč v živo videl igrati Bayern.
Odpri galerijo
Nočno veličastje
Foto Shutterstock
Kaj bo očetu sen prineslo? Dolgočasna prijateljska tekma med Bayernom in Manchester Unitedom v živo. Ki je bila izpolnitev večletnih otroških sanj.
Travmatično je bilo nekoč spoznanje nedolžnega otroka, da lahko na istem planetu, še več, v istem času živita tako vsaksebni bitji, kot sta (deloma bila, drugega ni več) Zahodni Nemec Franz Beckenbauer in Nizozemec Johan Cruyff. Tako različna kot recimo Američana Arthur Ashe in Jimmy Connors v finalu onega pra Wimbledona, bil je trk dveh svetov. Moral si se odločiti, tako kot med bratoma Dassler, kot med čipsom in smokijem. In sem se. Pa ne zato, ker bi mi vonj tulipanov prijal.
Finale WM 1974, o nogometu gredo besede, sem občutil in dolga leta mlel, kot bi me zavijali v oranžne plenice, zmagovalce v črnih hlačkah in belih majicah s kajzerjem Francetom na čelu pa začel črtiti do obisti. V okviru ferpleja seveda. Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem bil tako doma kot v šoli enobarvno poučen o drugi vojni, da so bili Nemci ta črni, mislim, grdi napadalci, okupatorji in to. Naj je bilo v tem ali onem športu, navijal sem lahko za kogarkoli razen zanje (Zahodne ali v plavanju, atletiki ... Vzhodne), njihove fuzbalske zmage (pozneje pod eno zastavo) pa so peklile najgloblje. In nedolgo tega sem v nekem proholandskem dokumentarcu izvedel še, da so tudi državljani (nepsihološke) depresije poraz z Nemci v Münchnu pred 44 leti jemali hudo vojno, najbolj Nizozemca boli, če ga pohodi nemška kopačka. Kaj se je v štiridesetih prejšnjega stoletja dogajalo med sosedama D in NL, se da poučiti, ne bi zdaj o tem.
Ko smo mulci brcali žogo pred blokom, sem bil Cruyff, s podobnimi podočnjaki, le bistveno slabšega znanja. Čeravno nisem vedel, kaj je metonimija, sem enako kot (športno) Nemčijo zavračal njen pomanjšani del, Bayern, Bavarsko po slovensko. Ker so za ta klub nastopali isti Kajzer in falanga kot za elf.
In potem pridejo na svet otroci in je oče pohvaljen, kako lepo hčerko ima. In občudovalno odvrne: »Res je, ampak je moja!«
Enako je imel na koncu jezika za sina, namreč, ja, je moj sin, čeravno navija – za Bayern in Nemčijo. Za razdedinjenje je še prezgodaj in oče mora preživeti finale SP 2014 in sinkovo dretje po vasi, ko so njegovi prvaki postali. Nizozemci so klonili v polfinalu. In sin ima tudi povsem osebne želje. Da bi nekoč v živo videl igrati Bayern. Želja je najprej tlela, z žarenjem trajala morda tri leta. Bundesligaški nastopi Bavarcev so malone razprodani, obiski tekem v pomladanskem delu dragi kot podlesek, če ne žafran, potem pa le nekako usoda prinese pripravljalne, ogrevalne tekme, na katerih se med seboj merijo veliki.
Očetu je, takole ne preveč goreče, med prijetnejšimi klubi Manchester United in prav ManU je prejšnjo nedeljo prišel v goste v glavno mesto Bavarske. Lepa potomka, potomec alias germanizirani navijaček, ata pa mlad par, peterica se nas odpravi uresničit dolgoletne sanje enega.
Ni pametnejšega kot proti Münchnu vandrati na avgustovsko nedeljo dopoldne. Urice lazenja v koloni, edina uteha je, da so v še večji zadnjici oni, ki gredo s severa na jug. Ampak slednjič jo uzreš, Allianz Areno. Belo kot nekoliko umazan sneg, pravijo, da je to nogometni tempelj.
Krepko nad 30 stopinj Celzija je, beton pod nogami, posledično nabirajoča se malta v možganih, do tekme pa samo še pet ur, avto zastonj varno parkiran v večnadstropnici. Kaj storiti, izvemo, da je kartico Arena mogoče kupiti tri ure pred tekmo, potrebuješ jo za večerni izvoz iz parkirne hiše. Ko nanjo naložiš deset evrov. Kar, če smo picajzlasti, ni zastonj.
Enajst postaj s podzemno železnico, ki se le polovično smeje soncu, in že smo v središču tretjega (sem prebral) največjega nemškega mesta. Obvezen Marienplatz, mestna hiša, prepolni lokalčki za prepolne listnice vseh vetrov, slednjič se le zaletimo v hitro prehranjevalnico, tudi hitropostrežno. Za minhenski čizburger dobiš več kot enega slovenskega.
Ko se vrnemo k Areni, je gneča za plačilno kartico nepopisna, zato ne bom popisoval. A domov bo treba speljati. Nekako pridem do okenca, odštejem deset evrov in jo dobim.
Treba bo na štadion, pred vsakim žrelom (nepopisna) gneča. Enega od nas zgrabi velika potreba. Kot vedno na fascinantnem mestu ob nepravem času. Edini imam nahrbtnik, predpisane mere do formata A4. V njem pa aparature, tudi baterijske, zaradi katerih bi me lahko zavrnili in poslali na novo enourno čakanje. Navijačice tipajo ženske, navijače moški. Iščoč prepovedane predmete. Od strahu, da bom ukorjen, je teklo od mene, minuto, preden bi bilo treba, sem imel že roke kvišku in v hipu, ko bi se me moral varnostnik ročno lotiti, mu nekaj pade na tla, ob pobiranju pa na dlan faše nekaj kapljic jogurta. Ker ni hotel, da bi se zdelo, da si obme le roke briše, me spusti mimo nedotaknjenega. Hitro na vece, nato pa kruto spoznanje – prepozno ugledam ozko grlo, namenjeno družinam, tam bi bistveno hitreje prišli skozi, na neki način smo zgledali kot oče s štirimi otroki, dvema podobnima si, dvema pa iz prvega, drugega zakona ali skokov čez plot.
Znotraj Arene, če smo prav razumeli, ni evrov, vse je plačljivo s kartico (Arena). Na katero si lahko naložiš nepreštevno denarja, toda kako vedeti, koliko boš potreboval, pa vrste nepopisne. Na srečo je bila reka, ki je drla proti mega prodajalni klubskih artiklov, tako grozeča, da so častilce Bavarcev vanjo spuščali po kapljicah. Želja, da se v domovino vrnemo v originalnih dresih, ne sicer vsi, zaradi gneče in kartice, ki je bila naložena s parkiriščnimi sredstvi, je padla po stopnicah in ji ni bilo pomoči.
Vrste za klobasice in podobne vrhunskosti visoke germanske kulinarike – nepopisne, zatorej dovolj o njih. Cene? Dva, morda tri deci ledene vode pet evrov in pol, če vrneš čašico, dobiš dva evra nazaj. Bile so mobilne uslužbenke, ponudnice kartic, pri njih si na posamezno lahko naložil le deset evrov. Če hočeš do dveh čaš vode, kartica ne zadošča, torej moraš vložiti 20 evrov ... Čašico lahko vrneš, samo v vrsto stopiš, kajne? Preračunano do potankosti. Potankosti obiranja. Natančno, po nemško, bi rekel. A to tisočev ni motilo. V Ljubljani sem izvedel, da stadionsko negotovinjenje ni nemška posebnost, ampak je pljusknilo tudi v deželo, za katero je nekdo nekoč zahteval, naj mu jo naredijo nemško. A če človek ni fuzbalski odvisnik, tega ne ve.
Potem krenemo iz potrebušja, črevesja Arene, po stopnicah na plano, na zrak, ugledat njen obraz. Sine mi je napovedoval, da bom ob prvem pogledu na igrišče in tribune tradicionalno klel ali malone jokaje vzdihoval. Kot ko sem prvič ugledal Špikovo skupino, ko sem prvič zagledal morje, ko sem lani po dolgih letih drugič občudoval poševnostolpno Piso, pa ko sem se prvič natančno v špegu pogledal.
In res: »O majn got!!! Vunderšen!« Mali mi je v hipu oprostil vse napake dneva in se mi zahvalil, da sem ga pripeljal na sveti kraj. Malo manj mala se je tudi smejala do ušes.
Spletni nakup nam je dodelil sedeže, kamor je, dokler je le moglo, nažigalo sonce. Do začetka tekme smo bili prešvicani do obisti, vsekakor pa bolj kot pozneje zvezdniki na travišču, bojim se, da tudi ob koncu tekme.
Kmalu zvemo, da sedimo na totalno prenovljeni Areni. Znotraj je bila dolgo rdeče-bela, zdaj baje popolnoma klubska, prevladuje rdeča barva, sedežne barve so očesu nakazovale klubski grb in ime, pa naziv Mia san mia, Mi smo mi. Na sedežih so nas čakali prepognjeni listi. Rdeči, modri, beli ali, kot naši, sivi. Povezovalec nam je kmalu razložil, da jih bo treba na znak dvigniti in ustvariti podobo za večnost.
Čeravno se človek na münchenskem arhitekturnem čudesu počuti drugače, kot bi se, arbitrarno rečeno, na štadionu Mure, verjemite, če bi klubsko himno in sorodne slavilne šlagerje prevedli v slovenščino, ne bi bili nič besedilno globlji od, arbitrarno, himne NK Brinje Grosuplje. In zlahka bi jih, Bayernove, pel Hansi Hinterseer, če bi le bil Nemec.
Smo prišli nekaj sto kilometrov po doživetje, občutje spektakla, okolja, sonavijaštva, smo prišli gledat kakovosten fuzbal? Če pri Bayernu niti ni bilo pretirano veliko odsotnih zvezdnikov, iz katerih bo skušal uspehe kovati Niko Kovač, je bil zadnja leta že tako igralno ubožni ManU še izraziteje zdesetkan. Ni bilo Pogbaja, Lukakuja, če vam to kaj pomeni. Pri Bayernu sem bil poučen le o odsotnosti Jamesa, pa ne LeBrona.
Takole bi rekel, pripravljalne tekme so prijateljske, revijalne, nasprotnika sta si pred našimi očmi le nekoliko ude pretegovala. Gotovo je na vsaki domači tekmi Bayerna s soligaši bolj navijaško, bolj gromoglasno. Tokrat pa je bil spektakel namenjen, no, družinam in zunanjim gostom, Slovencem, Slovakom ... Bilo je komorno, čeprav je bila komora velikanska in sprejme 75.000 ljudi. Toliko so nas tudi uradno našteli. Čeravno je bilo ogromno sedežev nezasedenih. Da bi 20.000 ljudi hkrati lulalo ali čakalo na bratvurst, je težko verjeti. Ampak naj bo statistika čim bolj ulišpana. Še to, raznobarvni listi so postali material za aviončke in vsak pristanek na zelenici je dobil srčnejši aplavz kot poteze kratkohlačnih milijonarjev. Je pa res, da je marsikatera pleša, ki ji včasih rečemo letališče, nehote upravičila svojo pristajalno vlogo.
Ponavadi je po pravljici za lahko noč najpripravneje v sen potoniti. Nam ni bilo dano. Pet ur pozneje pač.
Še to, v temi Arena zažari, rdeča je bila one temno modre noči. Tik pred vstopom v garažo zaslišimo gledalski šunder. Je padel še drugi gol, so Otočani izenačili ali je ostalo pri ena proti nič za Bavarce, kar bi skoraj pozabil omeniti.
Mletje, da je vsaki želji lahko le žal, ko je izpolnjena, saj se potem njeno bistvo, iskanje izpolnitve, razblini, sem zadržal v sebi, kaj bi sen razbijal fantiču, ki je na trenutek čakal par let. Potem pa zaslišim njegovo starejšo sestro: »Kdaj bomo šli pa Real gledat?«
Malo morgen, po špansko ...
Travmatično je bilo nekoč spoznanje nedolžnega otroka, da lahko na istem planetu, še več, v istem času živita tako vsaksebni bitji, kot sta (deloma bila, drugega ni več) Zahodni Nemec Franz Beckenbauer in Nizozemec Johan Cruyff. Tako različna kot recimo Američana Arthur Ashe in Jimmy Connors v finalu onega pra Wimbledona, bil je trk dveh svetov. Moral si se odločiti, tako kot med bratoma Dassler, kot med čipsom in smokijem. In sem se. Pa ne zato, ker bi mi vonj tulipanov prijal.
Finale WM 1974, o nogometu gredo besede, sem občutil in dolga leta mlel, kot bi me zavijali v oranžne plenice, zmagovalce v črnih hlačkah in belih majicah s kajzerjem Francetom na čelu pa začel črtiti do obisti. V okviru ferpleja seveda. Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem bil tako doma kot v šoli enobarvno poučen o drugi vojni, da so bili Nemci ta črni, mislim, grdi napadalci, okupatorji in to. Naj je bilo v tem ali onem športu, navijal sem lahko za kogarkoli razen zanje (Zahodne ali v plavanju, atletiki ... Vzhodne), njihove fuzbalske zmage (pozneje pod eno zastavo) pa so peklile najgloblje. In nedolgo tega sem v nekem proholandskem dokumentarcu izvedel še, da so tudi državljani (nepsihološke) depresije poraz z Nemci v Münchnu pred 44 leti jemali hudo vojno, najbolj Nizozemca boli, če ga pohodi nemška kopačka. Kaj se je v štiridesetih prejšnjega stoletja dogajalo med sosedama D in NL, se da poučiti, ne bi zdaj o tem.
Ko smo mulci brcali žogo pred blokom, sem bil Cruyff, s podobnimi podočnjaki, le bistveno slabšega znanja. Čeravno nisem vedel, kaj je metonimija, sem enako kot (športno) Nemčijo zavračal njen pomanjšani del, Bayern, Bavarsko po slovensko. Ker so za ta klub nastopali isti Kajzer in falanga kot za elf.
Ampak moj(a)!
In potem pridejo na svet otroci in je oče pohvaljen, kako lepo hčerko ima. In občudovalno odvrne: »Res je, ampak je moja!«
Enako je imel na koncu jezika za sina, namreč, ja, je moj sin, čeravno navija – za Bayern in Nemčijo. Za razdedinjenje je še prezgodaj in oče mora preživeti finale SP 2014 in sinkovo dretje po vasi, ko so njegovi prvaki postali. Nizozemci so klonili v polfinalu. In sin ima tudi povsem osebne želje. Da bi nekoč v živo videl igrati Bayern. Želja je najprej tlela, z žarenjem trajala morda tri leta. Bundesligaški nastopi Bavarcev so malone razprodani, obiski tekem v pomladanskem delu dragi kot podlesek, če ne žafran, potem pa le nekako usoda prinese pripravljalne, ogrevalne tekme, na katerih se med seboj merijo veliki.
Očetu je, takole ne preveč goreče, med prijetnejšimi klubi Manchester United in prav ManU je prejšnjo nedeljo prišel v goste v glavno mesto Bavarske. Lepa potomka, potomec alias germanizirani navijaček, ata pa mlad par, peterica se nas odpravi uresničit dolgoletne sanje enega.
Ni pametnejšega kot proti Münchnu vandrati na avgustovsko nedeljo dopoldne. Urice lazenja v koloni, edina uteha je, da so v še večji zadnjici oni, ki gredo s severa na jug. Ampak slednjič jo uzreš, Allianz Areno. Belo kot nekoliko umazan sneg, pravijo, da je to nogometni tempelj.
Krepko nad 30 stopinj Celzija je, beton pod nogami, posledično nabirajoča se malta v možganih, do tekme pa samo še pet ur, avto zastonj varno parkiran v večnadstropnici. Kaj storiti, izvemo, da je kartico Arena mogoče kupiti tri ure pred tekmo, potrebuješ jo za večerni izvoz iz parkirne hiše. Ko nanjo naložiš deset evrov. Kar, če smo picajzlasti, ni zastonj.
Enajst postaj s podzemno železnico, ki se le polovično smeje soncu, in že smo v središču tretjega (sem prebral) največjega nemškega mesta. Obvezen Marienplatz, mestna hiša, prepolni lokalčki za prepolne listnice vseh vetrov, slednjič se le zaletimo v hitro prehranjevalnico, tudi hitropostrežno. Za minhenski čizburger dobiš več kot enega slovenskega.
Ko se vrnemo k Areni, je gneča za plačilno kartico nepopisna, zato ne bom popisoval. A domov bo treba speljati. Nekako pridem do okenca, odštejem deset evrov in jo dobim.
Jogurt
Treba bo na štadion, pred vsakim žrelom (nepopisna) gneča. Enega od nas zgrabi velika potreba. Kot vedno na fascinantnem mestu ob nepravem času. Edini imam nahrbtnik, predpisane mere do formata A4. V njem pa aparature, tudi baterijske, zaradi katerih bi me lahko zavrnili in poslali na novo enourno čakanje. Navijačice tipajo ženske, navijače moški. Iščoč prepovedane predmete. Od strahu, da bom ukorjen, je teklo od mene, minuto, preden bi bilo treba, sem imel že roke kvišku in v hipu, ko bi se me moral varnostnik ročno lotiti, mu nekaj pade na tla, ob pobiranju pa na dlan faše nekaj kapljic jogurta. Ker ni hotel, da bi se zdelo, da si obme le roke briše, me spusti mimo nedotaknjenega. Hitro na vece, nato pa kruto spoznanje – prepozno ugledam ozko grlo, namenjeno družinam, tam bi bistveno hitreje prišli skozi, na neki način smo zgledali kot oče s štirimi otroki, dvema podobnima si, dvema pa iz prvega, drugega zakona ali skokov čez plot.
Znotraj Arene, če smo prav razumeli, ni evrov, vse je plačljivo s kartico (Arena). Na katero si lahko naložiš nepreštevno denarja, toda kako vedeti, koliko boš potreboval, pa vrste nepopisne. Na srečo je bila reka, ki je drla proti mega prodajalni klubskih artiklov, tako grozeča, da so častilce Bavarcev vanjo spuščali po kapljicah. Želja, da se v domovino vrnemo v originalnih dresih, ne sicer vsi, zaradi gneče in kartice, ki je bila naložena s parkiriščnimi sredstvi, je padla po stopnicah in ji ni bilo pomoči.
Vrste za klobasice in podobne vrhunskosti visoke germanske kulinarike – nepopisne, zatorej dovolj o njih. Cene? Dva, morda tri deci ledene vode pet evrov in pol, če vrneš čašico, dobiš dva evra nazaj. Bile so mobilne uslužbenke, ponudnice kartic, pri njih si na posamezno lahko naložil le deset evrov. Če hočeš do dveh čaš vode, kartica ne zadošča, torej moraš vložiti 20 evrov ... Čašico lahko vrneš, samo v vrsto stopiš, kajne? Preračunano do potankosti. Potankosti obiranja. Natančno, po nemško, bi rekel. A to tisočev ni motilo. V Ljubljani sem izvedel, da stadionsko negotovinjenje ni nemška posebnost, ampak je pljusknilo tudi v deželo, za katero je nekdo nekoč zahteval, naj mu jo naredijo nemško. A če človek ni fuzbalski odvisnik, tega ne ve.
Potem krenemo iz potrebušja, črevesja Arene, po stopnicah na plano, na zrak, ugledat njen obraz. Sine mi je napovedoval, da bom ob prvem pogledu na igrišče in tribune tradicionalno klel ali malone jokaje vzdihoval. Kot ko sem prvič ugledal Špikovo skupino, ko sem prvič zagledal morje, ko sem lani po dolgih letih drugič občudoval poševnostolpno Piso, pa ko sem se prvič natančno v špegu pogledal.
Rdeče
ni podpisa
In res: »O majn got!!! Vunderšen!« Mali mi je v hipu oprostil vse napake dneva in se mi zahvalil, da sem ga pripeljal na sveti kraj. Malo manj mala se je tudi smejala do ušes.
Spletni nakup nam je dodelil sedeže, kamor je, dokler je le moglo, nažigalo sonce. Do začetka tekme smo bili prešvicani do obisti, vsekakor pa bolj kot pozneje zvezdniki na travišču, bojim se, da tudi ob koncu tekme.
Kmalu zvemo, da sedimo na totalno prenovljeni Areni. Znotraj je bila dolgo rdeče-bela, zdaj baje popolnoma klubska, prevladuje rdeča barva, sedežne barve so očesu nakazovale klubski grb in ime, pa naziv Mia san mia, Mi smo mi. Na sedežih so nas čakali prepognjeni listi. Rdeči, modri, beli ali, kot naši, sivi. Povezovalec nam je kmalu razložil, da jih bo treba na znak dvigniti in ustvariti podobo za večnost.
Čeravno se človek na münchenskem arhitekturnem čudesu počuti drugače, kot bi se, arbitrarno rečeno, na štadionu Mure, verjemite, če bi klubsko himno in sorodne slavilne šlagerje prevedli v slovenščino, ne bi bili nič besedilno globlji od, arbitrarno, himne NK Brinje Grosuplje. In zlahka bi jih, Bayernove, pel Hansi Hinterseer, če bi le bil Nemec.
Smo prišli nekaj sto kilometrov po doživetje, občutje spektakla, okolja, sonavijaštva, smo prišli gledat kakovosten fuzbal? Če pri Bayernu niti ni bilo pretirano veliko odsotnih zvezdnikov, iz katerih bo skušal uspehe kovati Niko Kovač, je bil zadnja leta že tako igralno ubožni ManU še izraziteje zdesetkan. Ni bilo Pogbaja, Lukakuja, če vam to kaj pomeni. Pri Bayernu sem bil poučen le o odsotnosti Jamesa, pa ne LeBrona.
Takole bi rekel, pripravljalne tekme so prijateljske, revijalne, nasprotnika sta si pred našimi očmi le nekoliko ude pretegovala. Gotovo je na vsaki domači tekmi Bayerna s soligaši bolj navijaško, bolj gromoglasno. Tokrat pa je bil spektakel namenjen, no, družinam in zunanjim gostom, Slovencem, Slovakom ... Bilo je komorno, čeprav je bila komora velikanska in sprejme 75.000 ljudi. Toliko so nas tudi uradno našteli. Čeravno je bilo ogromno sedežev nezasedenih. Da bi 20.000 ljudi hkrati lulalo ali čakalo na bratvurst, je težko verjeti. Ampak naj bo statistika čim bolj ulišpana. Še to, raznobarvni listi so postali material za aviončke in vsak pristanek na zelenici je dobil srčnejši aplavz kot poteze kratkohlačnih milijonarjev. Je pa res, da je marsikatera pleša, ki ji včasih rečemo letališče, nehote upravičila svojo pristajalno vlogo.
Escape garage
75.000
so nas našteli na štadionu, očitno jih je bilo 20.000 na vecejih
Petkrat deset tisoč ljudi, koliko je to avtomobilov? Koliko traja, da se vsi zgnetejo iz garažišč? Predlog, da bi tekmo (ne)protestno zapustili v 81. minuti, začuda pade na plodna tla, pri vseh. Na spletu piše, da se garaže praznijo urico do dve, tekma pa se je jela končati po 22. uri. Med dirjanjem proti vozilu opazimo, da imam vsaj dva tisoč somišljenikov. Zbašemo se v avto, v labirintu naredimo dva, tri prekrške in že smo pri rampi. Uslužbenec nam pomaga deset evrov vredno kartico prisloniti k senzorju in že smo na svobodi. V temi, garminček nas usmeri proti domovini.so nas našteli na štadionu, očitno jih je bilo 20.000 na vecejih
Ponavadi je po pravljici za lahko noč najpripravneje v sen potoniti. Nam ni bilo dano. Pet ur pozneje pač.
Še to, v temi Arena zažari, rdeča je bila one temno modre noči. Tik pred vstopom v garažo zaslišimo gledalski šunder. Je padel še drugi gol, so Otočani izenačili ali je ostalo pri ena proti nič za Bavarce, kar bi skoraj pozabil omeniti.
Mletje, da je vsaki želji lahko le žal, ko je izpolnjena, saj se potem njeno bistvo, iskanje izpolnitve, razblini, sem zadržal v sebi, kaj bi sen razbijal fantiču, ki je na trenutek čakal par let. Potem pa zaslišim njegovo starejšo sestro: »Kdaj bomo šli pa Real gledat?«
Malo morgen, po špansko ...
