Pravo vprašanje za referendum

Z referendumi je vedno križ. Vedno se najde kdo, ki se mu zdi, da je njihova izvedba predraga. Seveda je draga, a saj demokracija, še posebno neposredna, ni poceni politični sistem. Vedno se tudi najde kdo, ki meni, da referendumsko vprašanje ni pravo, je razdvajajoče ali bog ne daj celo ideološko.

A prav ideološka vprašanja so prava vprašanja za referendum. V politiki je ideologija bistvo. Neideološki so lahko gasilska društva in planinci, že pri tabornikih in skavtih pa prihajamo na področje ideologije. Da o raznoraznih parapolitičnih delih civilne družbe sploh ne izgubljamo besed.

Referendumi so politični dogodki in torej neizbežno ideološki. Tudi zadnji, ki smo ga imeli, o izjemnih pokojninah umetnikom ali nekaj podobnega, je bil ideološki. Saj veste, ali si taki in drugačni kulturniki zaslužijo posebne pokojnine. Seveda si jih ne, ker so jih dobili ali še v času rdečega režima ali v tem, kar smo dobili na 45 let njegove podlage. Tisto kratko manj kot desetletje, kar so bile na oblasti prave demokratične sile, je bilo pač premalo, da bi popravili vse pretekle krivice. Zato imamo zdaj še naprej zakon o izjemnih pokojninah, kakor so ga napisali komunisti. Jugoslovanski leta 1974.

Z majskim referendumom smo ohranili pol stoletja staro ureditev iz sistema, o katerem prav pobudniki referenduma mislijo vse najslabše, 23. novembra pa bomo zagrizli v brez ironije pomembno in ideološko temo. Z vprašanji o takšnem in drugačnem koncu življenja smo se srečali, se srečujemo ali se bomo srečali skoraj vsi. Najprej najbrž posredno in ob koncu poti neposredno. Naj se zdravniki še tako zaklinjajo, da gre za strokovno vprašanje, to preprosto ni res. Pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja gre za pravo svetovnonazorsko, ideološko temo. Zdravstveni delavci bodo samo izvajalci. Če bodo hoteli, drugače pač ne.

Osebno imam glede zakona nekaj pomislekov. Postopek se mi zdi zelo dolg, s temi in onimi pogovori in komisijo, ki bo na koncu odločila o tem, ali lahko nekdo umre takrat in tako, kot sam hoče. Ker gre dejansko za umirajoče ljudi, ki se jim življenje hitro izteka, in je marsikateri med njimi verjetno tudi nepokreten, me zanima, kako bo to delovalo v praksi.

Srh pa me je spreletel še ob omembi, da bo pri končanju pomagal zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec. Kdo za vraga je zdravstveni sodelavec? Nimam pojma. Upam, da to ne pomeni potujočega pomočnika pri samousmrtitvi, kot so imeli na Divjem zahodu potujočega rablja, ki je po pooblastilu oblasti opravljal svojo obrt tam, kjer so ga pač potrebovali.

Vsekakor pa bo zelo zanimivo opazovati politično dogajanje okrog referenduma. Ljudje so ureditev področja, v resnici še precej bolj sproščeno, kot je na meniju zdaj, podprli že junija lani. Nedavna raziskava javnega mnenja v Delu je pokazala, da je podpora zdaj še višja. Zdi se, da ljudje glasovanja, zato ker se tema posredno in neposredno dotika večine, enkrat za spremembo ne bodo izkoristili za izrekanje o tem, ali jim je všeč vlada, ki je ureditev predlagala.

V tem pa je težava političnih stricev iz ozadja Aleša Primca, ki je tokrat že kdove katerič zbral podpise za referendum za dvig podpore politični desnici. Če ga bodo izgubili, bodo nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami doživeli neprijeten poraz. S pezo luzerja pa ni dobro na volitve. Občutek imam, da se bodo zato bolj kot s podporo Primcu ukvarjali s tragičnim dogodkom v Novem mestu, posledico desetletij zgrešene integracijske politike. Zaradi tega, kar se je zgodilo, po odstopu dveh ministrov zdaj kličejo še k odstopu vlade, ki je na oblasti manj kot tri leta in pol.