Prdci in kihci

Kako je kriza postavila na glavo naš sistem vrednot

Objavljeno
10. maj 2020 07.00
Posodobljeno
10. maj 2020 07.00
Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Foto Shutterstock
Dajmo si priznati, da smo vsi vsaj za odtenek ponosni, da živimo v času pandemije. Vsak ima svojo zgodbo, kako smo se prebijali skozi izzive vsakdana, pripoved o straniščem papirju, zalogi kvasa in trpljenju v tej presneti izolaciji. Dnevno spremljamo številke o okuženih, mrtvih, o stanju v tujini. Gledamo krivulje in jih primerjamo s krivuljami drugih držav. Boljši smo od večine. In potem pomislimo na tisti kašelj ali slabo počutje. Kdaj je že to bilo? Januarja, februarja, takrat, ko so bili vsi bolni, ko so združevali razrede v šolah in skupine v vrtcih. Kaj, če je bila korona? Bi sploh lahko bilo kaj drugega?

Bivanje v samoizolaciji nas je spremenilo, o tem ni dvoma. Ljudje smo stopili skupaj, tako da smo ostali doma. Dokaz te povezanosti je, da natanko vem, ob kateri uri hodijo moji sosedje na stranišče in kakšno potrebo opravljajo. Prav tako vem, kdaj se tuširajo. A vse to se dogaja nekje v nezavednem delu mojih možganov, to pretakanje po ceveh naše stavbe je kot beli hrup narave, kot šepet gozda, ki mu prisluhnejo domorodci in natančno vedo, za katerim grmom zoblja plodove srna, ki bo postala večerja. Kakofonije zavestno ne opazim več, zato pa se zavem vsakršnega odstopanja. Če kdo stakne prebavne težave, se spremeni zvočni vzorec okolja in poloti se me nemir. Malone starševska skrb, saj veste, kako smo starši občutljivi na vprašanja prebavljanja otrok. Dokler ne poviješ prvega, sploh ne veš, da je cela reč, kako dojenčku nekaj spraviti v prebavno cev in nato poskrbeti, da se na drugi strani izbrizga v primerni teksturi. To je tisto pravo učlovečenje, neuspehi lahko vodijo v vrsto frustracij ob prenehanju dojenja, prehodu na trdno hrano in tako naprej. A ko se vzpostavimo kot bitja, ki so prilagojena na okolje in so sposobna v njem samostojno delovati, se hkrati uveljavi določen red, ki do obisti zaznamuje naše okolje.

In ta red se je vpričo aktualne viroze spremenil, korenito se je spremenil, pa se tega večina sploh ne zaveda. Ne, ni govor o vrednotah ali ideologijah, vsaj ne neposredno. Gre za bistveno večji premik, in prav zares si nikdar nisem mislil, da bom to kdaj izgovoril, a prebudil sem se v svet, kjer so prdci postali boljši kot kihci. Priznajmo si, da je res. Kaj bi raje doživeli, da nekdo v vrsti na blagajni glasno prdne ali kihne? No, vidite. S tem, da imamo svoje riti že od malega spravljene najmanj v gate, torej na svoj način že nosijo maske. Verjemite, da bo odslej vse drugače. Verjetno se bodo v kratkem ustanovila društva za zaščito alergikov in ozaveščanje o senenem nahodu. Pevka Madonna bo posnela nov poduhovljen video v banji, a bodo tokrat okoli nje brbotali mehurčki. Zdravniki bodo ob prehladih svetili v druge odprtine, kaj se bo zgodilo s poljubljanjem, pa si sploh ne upam pomisliti.
Ali bomo v obrnjenem postviroznem svetu sploh še znali prebavljati hrano, ki se pred tem ne bo peljala s kolesom? Bodo naša srca sposobna sprejeti babico v vseh treh dimenzijah?

Ne bomo več dolgo čakali, da bi spoznali, kako trdni so naši koraki v tem narobesvetu. Še malo in pripovedovali bomo junaške zgodbe o vož­nji z mestnim avtobusom. Le vprašanje časa je, kdaj bo obrazna maska postala zadnja cunjica, ki bo poletela v kot sobe kot znak popolnega zaupanja in brezmejne intime. Ta prehod ne bo za vse enako zahteven. Sam poznam kar nekaj ljudi, ki so že pred vso to nesrečo zagovarjali stališče, da so prdci boljši kot kihci. Priznam, da jim nisem verjel, res ne. Vztrajno so me o tem poskušali prepričati, tako da so med kosilom, na letalu ali celo v kinu aktivirali vse moje čute. Gledal sem jih na televiziji, kako so poskušali uveljaviti svoje. Zanje se je končno svet vrnil v pričakovane tirnice, vse njihove dosedanje zadrege bodo zvodenele. Njihovi dolgi nosovi in gluha ušesa se bodo dvignili visoko k nebu in v zahvalo prikimali vesoljski previdnosti, ki se očitno ne spotika ob malenkostno človeško tragikomedijo.