Predsednik, ki je kar malo odgovoren za stanje duha v ponedeljek

Bil je petek. V Beaver Creeku so se na svetovnem prvenstvu alpskih smučarjev zbujali v dan za ženski smuk. Smo v pisarni Enza Smrekarja, predsednika Smučarske zveze Slovenije, sicer generalnega direktorja poslovnega programa namazi v Atlantic Grupi, v katero spada Droga Kolinska. Beseda teče o metodah in uspehih; med drugim Smrekar uslužno pojasni, da vsako sekundo ljudje odprejo pet paštet Argeta, v času pogovora torej 13.420. Tina Maze pa je pozneje zvečer zmagala.

Kako to, da niste na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku – optimizem vlada, najbrž bi bilo prijetno biti tam.

Optimizem ni bil nikoli vprašanje: Tina Maze je šampionka, ki v pravih trenutkih da najboljše od sebe, in tudi pri drugih smučarjih se je že med sezono nakazovalo, da so sposobni vidnejših uspehov in preboja med petnajsterico. Res sem vesel, da je tudi Klemen Kosi dokazal svoj potencial.

Doma sem ostal iz dveh razlogov: na smučarski zvezi smo v obsežnem programu racionalizacije. Stroški skupnih služb so se v primerjavi z lani že znižali za 40 odstotkov – in sem se odločil, da ne bom bremenil proračuna s potovanjem v ZDA. No, pa tudi službene obveze imam: ravnokar smo sredi integracijskega procesa podjetja Foodland v Srbiji, znanega po znamki Bakina tajna.

Kaj je pravzaprav naloga predsednika neke zveze ob največjih tekmovanjih?

Na prvenstvih, ki so v drugih državah, se od mene ne pričakuje protokolarno delovanje, je pa to priložnost, ko se predsedniki zvez udeležujejo različnih sprejemov, predstavitev in srečanj. Gre za mednarodno druženje, spoznavanje potencialnih sponzorjev, opremljevalcev. Smučarska karavana je velika družina, zato je pomembno biti na takšnih dogodkih, razumeti, kaj se dogaja, in se povezovati. A ne pozabimo, da imamo tudi mi v SZS sedem tekem svetovnega pokala v Sloveniji, na katerih je podobnih priložnosti veliko in se da nadoknaditi ...

Kaj je vaš motiv, nadomestilo, če hočete, za angažiranje v smučarski zvezi? Od daleč je to videti kot posel s številnimi zagatami.

V tej vlogi sem se znašel po spletu okoliščin. Droga Kolinska je dolgoletni sponzor tako alpskih kot nordijskih panog in so me zato povabili za podpredsednika v prejšnji sestavi vodstva SZS. Takrat sem si že nekoliko prišel na jasno s problematiko in načinom delovanja. Kot veste, sta dva prejšnja predsednika predčasno končala mandat in obakrat sem bil naprošen in sem tudi dobil podporo izvršilnega odbora, da vskočim. Ko je bil čas za redno kandidaturo, so se nekateri sponzorji in vidnejši člani slovenske smučarske družine obrnili name s predlogom, naj kandidiram. S polnim zavedanjem, da bo treba veliko postoriti in urediti način delovanja, sem se tega lotil. Sicer sem zagovornik aktivacije: od sedenja v fotelju in kritiziranja ni nikoli nič. To zadnje vidim celo kot širši družbeni problem.

Funkcija je sicer častna in brez plačila, zadovoljstvo pa je takrat, ko vidiš, da športniki dosegajo vrhunske rezultate in se vsa Slovenija tega veseli. Na neki konferenci pred kratkim so me malce v šali celo predstavili kot odgovornega za zadovoljstvo Slovencev. Če je smučarski vikend rezultatsko uspešen, gre Slovenija v ponedeljek dobre volje v službo.

Je pa tudi zanimivo, da prav nekatere blagovne znamke, ki jih imate v skupini Atlantic Grupa, Cockta, Barcaffe, Argeta, pogosto povezujemo z nostalgijo po zlatih časih, ki jih morda najlepše ponazarjajo spomini na nekdanjo kolektivno evforijo ob alpskem smučanju ... Je nostalgija element ekonomskega razmišljanja?

Popravek: jaz mislim, da zlate čase slovenskega smučanja živimo tudi danes. Tisti, o katerih govorite vi, so se bolj ali manj vrteli okrog alpskega smučanja, ampak poglejte, zdaj imamo konkurenčne tekmovalce v celi vrsti panog: izjemno uspešni smo pri moških in ženskih skokih, ravno smo se vrnili s petimi kolajnami s SP v deskanju in smučanju prostega sloga. V alpskem smučanju smo se mogoče malo razvadili zaradi rezultatov, ki jih dosega izjemna Tina Maze. Rezultatsko gledano je zadnjih nekaj sezon izjemno uspešnih. Samo struktura se je mogoče malo spremenila in razporedila med vse panoge.

Z blagovnimi znamkami pa je tako: vsaka ima svojo osebnost, znotraj nje pa se lahko opredeli, ali bo to nostalgija, tradicija ... Sam bi raje videl ta drugi izraz, kajti nostalgija bi pomenila, da je vse skupaj že malo minilo. To je močan element: saj veste, da so nekatere svetovne blagovne znamke, ki so še vedno priljubljene, vezane prav na tradicijo. Tehnično pa to povezujemo s t. i. priklicem: če blagovno znamko velikokrat vidite v pozitivnem kontekstu, jo enačite z zmagami in uspehom, seveda to znano pripomore k toplim občutkom. Ti res so izjemno pomembni, zato se pri nas ukvarjamo tudi s tem, saj smo tržno naravnano podjetje. Če lahko rečem, smo pri tem uspešni, saj imamo, po priljubljenosti, v regiji štiri blagovne znamke med prvo deseterico: poleg Argete na 3. mestu še Cedevito, Cockto in Smoki.

Pred kratkim je bila presenetljivo odmevna novica licitacija za odkup blagovne znamke Kekec pašteta, ki je bila prodana za kar zajetnih 220 tisoč evrov. Da skrajšam: potegovali ste se, vendar vam je ni uspelo odkupiti.

Kekec je blagovna znamka, ki je prisotna na slovenskem trgu, v sicer manjšem deležu, približno sedmih odstotkih. Ko je bila naprodaj, nas je zanimala, ker nastopa v drugačnem cenovnem segmentu kot Argeta in smo presodili, da bi bila lahko komplementarna. Nekoliko smo tudi že razmišljali, da bi bila primerna za širitev na druge trge, zato smo se prijavili na licitacijo. Smo pa jasno določili oceno, do katere smo pripravljeni iti; drugi so pač presodili, da je vredna več, in mi s tem nimamo nobenih težav. Je pa treba pri tej licitaciji podrobneje pojasniti, da gre za samo en del: dobro poučeni vedo, da gre za dve zaščiti. Tokrat se je prodajala zaščita v obliki slike, treba pa je odkupiti še eno, v obliki besede in kategorije, ki je pri drugem stečajnem upravitelju. Narok bo verjetno v tem letu. Zgodba ni ne vem kako zapletena: mi smo menili, da je treba znesek načrtovati in razdeliti za obe kupnini. Nismo pa se še odločili, ali bomo licitirali za drugi del.

Kaj se v teh časih bolj splača izdelovati, poceni ali drage stvari?

Če tekmuješ zgolj s ceno, zmaga samo eden: najcenejši, ki pa je lahko tudi v Aziji. Ta pot pomeni nenehno nižanje cene in s tem dobička, zato se v nekem trenutku soočimo z nesposobnostjo vlaganja, zaposlovanja, širitev ... Kadar pa ne tekmuješ s ceno, ampak z dodano vrednostjo v čustvenem ali tehničnem smislu, lahko gradiš na razlikovanju, dosegaš drugačno, višjo ceno, drugačno ponudbo, okrog sebe zgradiš drugačno priložnost. To je tisti del, zaradi katerega je nujno vrhunsko znanje marketinga, in mi smo absolutno privrženci takega pristopa. Da ne bi preveč na široko: gre tudi za povsem različna poslovna modela, pri najcenejših rečeh potrebuješ ekonomijo obsega in sam mislim, da Slovenija sploh ni dovolj velika za to. Mislim, da niti nimamo druge izbire, kot da smo bolj ustvarjalni in inovativni ter trženjsko uspešni, da se znamo pravilno predstaviti v svetu. V Avstriji, na primer, smo z različnimi paštetami Argeta na prvem, drugem, četrtem in petem mestu med najbolj prodajanimi posameznimi izdelki. Tridesetodstotni delež je to, ob dejstvu, da so naše paštete za dvajset odstotkov dražje od lokalne konkurence. Zakaj? Ker samozavestno vemo, da imamo vrhunsko kakovost, ustrezno komunikacijo in najboljšo ekipo. To je pot, ki bi jo sicer morali razvijati v Sloveniji.

Vi ste si tudi izmislili, da vsako leto ob koncu leta pašteto Argeta Exclusive daste v roke izbranemu vrhunskemu kuharju, da naredi svojo zgodbo. Koliko stane, da se paštete loti kuhar, ki ima Michelinovo zvezdico?

Koncept temelji na partnerskem pristopu in ne vključuje plačila. Vrhunski chef prispeva svojo kreacijo, mi pa poskrbimo za obširno publiciteto, ki pripomore k prepoznavnosti obeh. Takšno sodelovanje je mogoče le ob vzajemnem spoštovanju. Mi cenimo strokovnost chefa, on pa v Argeti prepoznava visokokakovosten izdelek, narejen po najstrožjih standardih. Drugo je stvar navdiha in sodelovanja.

O vas kroži krilatica, da ste začel s cigaretami, nadaljevali z alkoholom in končali na Drogi. Se strinjava, da je še kar duhovita?

(smeh). Igra besed pač. Začel sem v multinacionalki Philip Morris, ki se je ukvarjala s prodajo cigaret, in nadaljeval v podjetju Diageo, ki se je med drugim ukvarjalo s ponudbo vrhunske pijače. Gre za veliko svetovno industrijo v kategoriji izdelkov široke porabe. Še zdaj trdim, da so to izrazito napredna podjetja, pri katerih se je mogoče izjemno veliko naučiti o stroki vodenja, marketingu, financah. Zame je bila to odlična šola. Po 20 letih dela v takih družbah sem imel zato tudi ambicijo, da del tega znanja prenesem v lokalno okolje.

Vaša odločitev, da se v Drogi Kolinski ukvarjate s paštetami, je sicer kar močan vsebinski odmik od razmeroma luksuznih izdelkov, s katerimi ste se poslovno ukvarjali prej? Kako je mogoče, da ste si to celo sami izbrali?

Sem privrženec strategije skritih šampionov, ki jih imamo nekaj tudi v Sloveniji: to so izdelki ali storitve v nišni kategoriji, ki se gibljejo pod dosegom radarjev multinacionalk. Na neprehranskem področju so primerljive vzporednice Akrapovič, Pipistrel, Domel ...

Znotraj te kategorije je treba razviti izjemno poznavanje, patente, fokus in posvečenost, ker pa še vedno govorimo o niši, nikakor ne morejo ostati samo v Sloveniji. Treba jih je globalizirati, da je trg dovolj velik za ekonomijo obsega. Ta je nujna, da lahko prideš do stroškovne učinkovitosti in kapitala za nadaljnja vlaganja. Mogoče je paradoksalno, ampak ravno v Argeti sem slutil ta potencial. Nobeden od velikih svetovnih prehranskih ponudnikov, kot so Nestle, Unilever, Kraft, ne deluje v tej kategoriji. Videl sem še vrhunsko tehnologijo, brezkompromisno kakovost in odlično ekipo sodelavcev. In začel verjeti, da lahko skupaj naredimo zgodbo, ki ji ni para. S prihodki od prodaje smo v zadnjih letih poskočili s 30 na 80 milijonov evrov. Vsako sekundo se nekje na svetu odpre pet pločevink Argete. Pa mislim, da smo še daleč od končnega uspeha, mirno lahko rečem, da smo prva blagovna znamka na področju delikatesnih namazov v Evropi, če ne na svetu.

Pri prodoru na tuje trge se ponavadi išče nekaj novega, drugačnega. Vi se širite samo na trge, kjer namaze že poznajo, čeprav celo v Evropi obstajajo cele kulture, ki nimajo navade mazanja na kruh, če rečemo poenostavljeno. Zakaj tem ne ponudite nečesa res novega, drugačnega: pašteto?

Preprosto gre za osredotočenost. Najdražja stvar je spreminjati potrošniške navade. To si lahko privoščijo samo največje multinacionalke. Ker mi teh virov v tem trenutku še nimamo, se osredotočamo na trge, kjer podobne navade obstajajo in lahko zmagujemo s kakovostjo in inovativnim pristopom.

Ko razmišljate o tem, kako različne izdelke prodajati, morate vedno kupce analizirati tudi v smislu življenjskega sloga, kakovosti življenja, trendov ... Kako vi s tega vidika vidite življenje Slovencev?

Jaz sem izjemno zadovoljen, da živim v Sloveniji. Trikrat sem zavrnil priložnost, da se preselim v tujino, tudi zaradi družine, seveda. Vsak, ki je v tujini živel ali veliko potoval, lahko potrdi, da je kakovost življenja v Sloveniji dobra, seveda če ima zadostne prihodke za normalno življenje, ki pa so lahko bistveno nižji od sosednjih držav EU. Če tega ni, je težava, ampak tako je povsod. Pri nas smo nekaj sto kilometrov oddaljeni od pomembnih prestolnic, nekaj deset minut od prvega smučišča, kakšno uro od morja, nekaj minut od sprehoda v gozdu. Še vedno lahko pijemo vodo iz pipe, imamo čist zrak, zanemarljivo stopnjo kriminala. To so velike stvari, ki se jih zaveš šele, ko jih nimaš. Moja žena je študirala na Kitajskem in v nekaj mesecih so samo enkrat videli nebo in zvezde, po nevihti. Tega se premalo zavedamo in jemljemo kot samoumevno.

Slovenija je res blizu marsičemu, je pa precej daleč od Kube. Kako ste postali izvedenec za cigare? Celo knjigo ste napisali o tem.

Čeprav sem osem let delal v cigaretni industriji, nisem bil nikoli kadilec. S cigarami sem prišel v stik v času, ko sem veliko potoval in tudi živel v tujini. Zanimanje se je porodilo, ko je po dobri večerji prišel natakar z vlažilnikom cigar. Ker tega nisem poznal, sem sprva cigare zavračal. Potem pa sem se začel zanimati, kupil knjige ... Prvi poskus se je zgodil zato, ker sem vedel, da ni treba inhalirati; tega res nisem bil navajen. Pri cigarah mi je všeč to, da jih ne prižgeš kadarkoli, ampak občasno, ob dobri družbi, ko imaš čas, je obred, nagrada samemu sebi za uspešen dan, teden. Čas za razmislek, saj se cigara kadi prav počasi. Malo časa za samega sebe.

Ste celo med ustanovitelji kluba ljubiteljev cigar z moškim članstvom. Je to tudi v okviru tega, da moški potrebujete nekaj časa zase?

Ta klub je bolj slow food omizje, nadgrajeno s tem, da na koncu stopimo na teraso in prižgemo kakovostno cigaro. Večinoma pa gre za druženje s kombinacijo kulinarike in kakovostnega vina. Sicer nismo definirani kot moški klub, je pa dejstvo, da se nam ni pridružila še nobena gospa. Vsako leto imamo tudi nekaj dogodkov, na katere pridejo naše drage, in zdi se, da se dobro počutijo.

Ob tem, kar ste govorili o športu, sklepam, da se veliko ukvarjate z njim?

Še kar. Poleti kolesarim, pozimi smučam, pa še v fitnes redno hodim. Ne boste verjeli, ampak za profesionalno delo v menedžmentu morata biti človek v formi. Veliko je potovanj; včasih od doma odidem v temi, vrnem se v temi. Že samo za nenehno sedenje v avtu ali letalu je treba biti v formi, pa če se še tako čudno sliši. Če ne, se slej ko prej pojavijo težave: bolečine v hrbtu, visok pritisk, debelost ... Tudi kolege spodbujam, naj se ukvarjajo s športom, kar je pogoj za dobro psihofizično kondicijo, ki jo pri delu potrebuje vsak.

Vam grozi, da boste s strahom stopili na tehtnico, zdaj, ko boste skrbeli še za marmelade. Najbrž je veliko pomeni pokušanja. Pa slišim, da so kar dobre in sloveče.

Brez skrbi, nisem nagnjen k pridobivanju kilogramov. Sem pa res kar malo čustven do marmelad, sokov in ajvarja Bakina tajna: ravno danes sem izvedel, da so jih v prestižni britanski veleblagovnici Selfridges sprejeli fantastično: uvrstili smo se med dve najljubši marmeladi kupcev in zato dobili eliten položaj na policah ... To z Bakino tajno je krasna zgodba, polna tradicije, kakovosti, čustev, ki čaka, da postane globalna zgodba.

Končajva čustveno in optimistično: koliko kolajn na SP?

Vsi skupaj imamo izjemen privilegij, da lahko spremljamo in navijamo za verjetno najboljšo smučarko vseh časov Tino Maze. Ob takšni šampionki je mogoče vse. Glede na formo, izkušnje in odločnost me sploh ne bi presenetilo, če bo Tina prišla do odličij v vseh disciplinah. Ker pa je uspeh nalezljiv, računam tudi na dobre uvrstitve drugih naših smučarjev.