Predsedniški kandidati se ogrevajo

V lahen tek so se z napovedjo kandidature do zdaj spustili trije; koliko jih bo res prešlo v sprint?
Objavljeno
28. april 2017 14.11
mpi/referendum
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Do predsedniških volitev letos jeseni je še kar nekaj časa, zato se kandidati šele ogrevajo. V lahen tek so se z napovedjo kandidature do zdaj spustili trije; koliko jih bo res prešlo v sprint, volilno kampanjo, bo jasno, ko bodo natisnili glasovnice. Poleg aktualnega predsednika Boruta Pahorja, nespornega favorita, sta kandidaturo do zdaj napovedala Zmago Jelinčič – najbrž se izpostavlja z mislijo na državnozborske volitve – in Milan Jazbec, za katerega pa je pravi razlog težko najti.

Zadnje predsedniške volitve so v Sloveniji potekale leta 2012. Od takrat, ko je položaj zasedel Pahor, se je zgodilo marsikaj zanimivega. Bo pa letošnja volilna tekma prva po supervolilnem letu 2014, ko so potekale evropske, državnozborske in lokalne volitve.

Drugi časi

Od trenutka, ko je predsedniško pisarno zasedel Borut Pahor, so se v pisarni prvega ministra vlade zvrstili trije ljudje. Ko je bil Pahor izvoljen, je bil premier Janez Janša, ki ga je nasledila Alenka Bratušek. Oba dokaj kratkotrajna premiera je nasledil Miro Cerar, za katerega se zdi, da bo na položaju dočakal konec prvega Pahorjevega predsedniškega mandata. Cerarja takrat, ko je Pahor postal predsednik, še ni bilo v politiki, o njegovi Stranki Mira Cerarja, zdaj Stranki modernega centra (SMC), ni bilo ne duha ne sluha.

Volitve za predsednika republike je leta 2012 razpisal Gregor Virant, ki ga zdaj ni več v politiki, prav tako je pod radarjem raziskav javnega mnenja nekdaj njegova Državljanska lista. V času začetka Pahorjevega mandata je bila stranka z največ poslanci Pozitivna Slovenija ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Tudi ta je leta 2014, tako kot Virantovi, izpadla iz državnega zbora, Janković pa je še vedno župan glavnega mesta.

Poleg Jankovićeve stranke z 28 poslanci in Virantove z osmimi je bila leta 2012 med državnozborskimi še ena, ki je tam zdaj ni več. Slovenska ljudska stranka je imela šest poslancev in zdelo se je, da bi jo takratni predsednik Radovan Žerjav morda lahko popeljal celo na pot stare slave; na vrhuncu v drugi polovici 90. let je bila SLS druga najmočnejša v državi. Vendar so se stvari obrnile drugače, Žerjav je šel iz politike, SLS pa iz državnega zbora.

Tako leta 2012 kot leta 2017 so v državnem zboru Slovenska demokratska stranka, socialni demokrati, upokojenski Desus in Nova Slovenija. Če je nekaj strank v Pahorjevem času v predsedniški pisarni izpadlo iz državnega zbora, pa je na volitvah leta 2014 vanj stopilo nekaj novih.

Prva med njimi je seveda SMC, ob volitvah Stranka Mira Cerarja. Njen lider Cerar je odlično izkoristil vakuum, ki je nastal, ko se je razklala Pozitivna Slovenija. Čeprav SMC prej ni obstajala in je šla na volitve 2014 tako rekoč brez konkretnega programa in brez prepoznavnih kandidatov – razen seveda Cerarja, uglednega pravnika iz ugledne družine olimpionika –, je doživela meteorski vzpon. Ob nizki, nekaj več kot polovični udeležbi je dobila več kot tretjino glasov in 36 mandatov v državnem zboru ter tako več kot upravičeno mandat za sestavo vlade.

Poleg SMC sta v državni zbor vstopila še Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek, zdaj Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov. Druga je politično preživeli del Pozitivne Slovenije, vendar brez prave perspektive. Veliko boljšo prihodnost imajo gotovo združeni levičarji, koalicija nove levice po vzoru iz južnih delov Evrope. Njihova največja težava so notranje razprtije, zaradi katerih jim celo grozi razpad.

Mojster političnega preživetja

Na začetku volilnega boja leta 2012 je bil Pahor politični mrlič. V letih od 2008 do 2011, v času najhujše krize, je bil neuspešen premier. Veliko vprašanje je sicer, ali bi v tistem času kdo sploh lahko bil uspešen, vendar bilance Pahorjevega premierstva to nič kaj ne popravi. Potem je poleti 2012 pogorel celo pri lastnih socialnih demokratih, saj ga je na volilnem kongresu – potegoval se je za nov mandat na čelu stranke – premagal v javnosti malo znani tekmec, profesor politologije Igor Lukšič. Ko je Pahor po kongresnem porazu napovedal kandidaturo za predsednika države, je zvenelo kot slaba šala.

Potem se je podal v kampanjo, kakršne Slovenija še ni videla, pa tudi v tujini bi težko našli kakšno podobno. Z bolj kot ne simbolično podporo stranke je v mesecih do volitev decembra 2012 opravljal številna dela, predvsem takšna, ki so v realnem svetu slaba plačana. Tako je volivcem pokazal, da je tak kot oni, še več, da je eden izmed njih. Nenavadna kampanja je pritegnila veliko pozornost medijev in na krilih tega se je Pahor kot feniks dvignil s svojega političnega pogorišča.

Čeprav je tudi leta 2012, tako kot ponavadi, svojo kandidaturo napovedala cela četa kandidatov, so bili bolj politični krjavlji in na koncu so se pomerili le trije, najmanj v zgodovini samostojne Slovenije. Poleg Pahorja sta nastopila še takratni predsednik Danilo Türk, nesporni favorit in neodvisni kandidat, ter kandidat Janševih demokratov Milan Zver. Zadnji je v prvem krogu izpadel, Türk, uglajeni karierni diplomat, pa ni našel orožja proti Pahorjevi populistični kampanji. V drugem krogu na začetku decembra 2012 je dobil manj kot tretjino glasov in Pahor je z več kot dvotretjinsko večino postal četrti predsednik republike. Mandat je začel 23. decembra.

Kdo si upa?

Od izvolitve za predsednika je Pahor nesporni vladar lestvic priljubljenosti politikov. Na njih je sicer razen v času neuspešnega premierstva visoko kotiral že zelo dolgo, kot predsednik državnega zbora in evropski poslanec. Zato je pred političnimi strankami zdaj zelo težka naloga – koga poslati v vnaprej izgubljeni boj, kakor je kandidatura na predsedniških volitvah 2017 videti zdaj.

Ne v SMC ne v SDS svojih adutov še niso predstavili. V zadregi so predvsem v SDS. Ta na lestvicah priljubljenosti politikov nima skoraj nikogar, še posebno ne na visokih mestih. Predsednik stranke Janez Janša gotovo ne bo kandidiral. Čeprav je v delu volivcev zelo priljubljen, celo malikovan, je ta krog veliko preozek, da bi lahko upal na kaj več kot strahovit polom v drugem krogu. Sicer Janše predsedovanje ne zanima, vsaj do zdaj ni nikoli pokazal, da bi ga. Veliko bolj meri na položaj premiera, ki ima v Sloveniji veliko večjo dejansko moč. Za tega se bo potegoval na prihodnjih državnozborskih volitvah, najbrž spomladi 2018.

Ker predsedniške volitve pritegnejo veliko pozornosti, pa bodo Janševi demokrati najbrž imeli svojega kandidata. Največkrat se omenja njihova evropska poslanka Patricija Šulin. V SMC imajo bolj priljubljene politike. Premier Cerar je sicer na zatilju lestvic, veliko bolj priljubljena sta evropska komisarka Violeta Bulc in predsednik državnega zbora Milan Brglez. Vendar ne od prve ne od drugega ni zaznati kakšne posebne želje, da bi se podala v tekmo.

V Desusu svojega kandidata najbrž ne bodo imeli, morda bodo koga podprli. Socialni demokrati imajo Pahorja. Čeprav je vedno manj njihov, si ni mogoče predstavljati, da bi mu postavili po robu čisto strankarskega kandidata. Tudi v drugih državnozborskih strankah, Združeni levici, Zavezništvu nekdanje premierke Bratuškove in Novi Sloveniji, svojih kart še niso odkrili.

NSi bi lahko predstavljala predsednica Ljudmila Novak, vendar bi bila njena kandidatura bolj kot ne reklama za državnozborske volitve. Tveganje pri takšnem računu je, da poraz, četudi na predsedniških volitvah, prinese imidž zgube, ki človeku gotovo ne pomaga. Čeprav poraz na predsedniških volitvah ni spodbuda za politično kariero, pa ni nujno njen konec. To dokazujeta aktualna evropska poslanca Zver in Lojze Peterle, ki je neuspešno kandidiral na predsedniških volitvah 2007.

Pač pa sta se pojavila dva kandidata, nevezana na parlamentarne stranke. Nastop na volitvah je napovedal predsednik neparlamentarne Slovenske nacionalne stranke, ki pa je bila v obdobju od 1992 do 2011 v državnem zboru, Zmago Jelinčič. Neuspešno je kandidiral že leta 2002 in 2007, ko je poskrbel za veliko presenečenje, saj je dobil petino glasov. Tokratna kandidatura je verjetno bolj reklama za prihajajoče državnozborske volitve.

Za zdaj tretji napovedani kandidat je slovenski veleposlanik v Makedoniji Milan Jazbec. Za nestrankarsko kandidaturo ima sredinski, konservativno-liberalni (tako se opisuje sam) diplomat precej presenetljiv razlog. Menda je nekoč že pokojnemu Francetu Bučarju, enemu od ustanovnih očetov slovenske države, obljubil, da bo aktivno posegel v politiko. O svoji odločitvi je pravočasno obvestil svojega šefa, zunanjega ministra Karla Erjavca. Če bo zbral 5000 podpisov podpore, kar je pogoj za uradno kandidaturo, bo odstopil kot veleposlanik.