Otroci in gibanje: Nekateri niti igral ne znajo več uporabljati

Premalo gibanja ima hude posledice za razvoj otrok. Zakaj in kako jim pomagajo, je pojasnila fizioterapevtka Petra Pirc.

Objavljeno
16. april 2016 21.42
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Številne tuje raziskave so že potrdile, da lahko premalo gibanja pri dojenčkih in otrocih pripomore tudi k poznejšim težavam v govornem, čustvenem, kognitivnem razvoju oz. razvoju možganov na splošno. Petra Pirc, nekdanja smučarka, zdaj pa uspešna ultramaratonka, to kot fizioterapevtka na eni od javnih šol v Novi Mehiki v ZDA opaža tudi v praksi.

Delo, ki ga opravlja, je na ameriških šolah ustaljena praksa in se izvaja v okviru zakona ADA (Americans with disabilities Act), po katerem med drugim učence s posebnimi potrebami vključujejo v običajne šole, vsak pa ima individualni izobraževalni program, prilagojen njegovim potrebam in sposobnostim. Fizioterapevti tako učencem z gibalnimi motnjami pomagajo do čimbolj optimalnega funkcioniranja v šolah.

Pravite, da so se otroci nekako normalno razvijali tja do začetka devetdesetih let. Kaj normalni razvoj sploh pomeni?

Dojenčki se rodijo z nekaterimi gibalnimi refleksi, ki jim pomagajo, da se premaknejo, na primer, s hrbta na trebušček ali da obrnejo glavo in se prisesajo k dojki. Počasi, z gibalnimi izkušnjami, začnejo prostovoljno gibati telo. Njihove mišice postajajo močnejše in nazadnje njihova mišična moč »preraste« reflekse. Odtlej se lahko svobodno in prostovoljno gibajo – dvignejo glavo, roke, noge proti gravitacijski sili ... Ti refleksi se v normalnem razvoju integrirajo do 12. meseca razvoja. To malčka pripravi, da lahko bolj intenzivno raziskuje okolico, torej vsrkava informacije iz okolja z vsemi čutili – pridobi občutek orientacije telesa v prostoru (vestibularni sistem), s kitami in mišicami vzpostavi občutek orientacije telesa relativno na predmete v okolju (propriocepcija), in seveda z vidom, sluhom, dotikom, kožo ... Te informacije mora nato »obdelati« v možganih, pravilna obdelava podatkov pa omogoča normalen razvoj možganov za govor in kognitivni razvoj. Vse to naj bi potekalo do približno sedmega leta starosti, takrat se namreč začne res »pravi« kognitivni razvoj.

A številni otroci danes so posvojili drugačen gibalni mehanizem, ki se je razvil do določene stopnje, potem pa se je ustavil. S čim imajo torej otroci, s katerimi delate, največ težav?

Če pogledamo malo nazaj. V devetdesetih letih se je pojavila epidemija debelosti pri otrocih – niso se dovolj gibali, preveč pa so jedli –, nato so v prvem desetletju 21. stoletja sicer začeli bolj kakovostno jesti, ampak so se še manj gibali, kar pomeni manj raziskovanja in možnosti pridobivanja dražljajev iz okolja. Zato je okrnjena tudi njihova pravilna obdelava v možganih in ena od posledic tega je ADHD (primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti). V tem desetletju pa je prišlo tako daleč, da otroci zaradi premalo gibanja ne integrirajo oz. ne »prerastejo« refleksov, ki bi morali »izginiti« v fazi dojenčka; na primer ATNR, asimetrični refleks vratnega tonusa, ki do četrtega ali šestega meseca starosti »upravlja« dojenčkovo »neprestovoljno«, a za preživetje potrebno gibanje. Če omenjeni refleks ne izgine, morajo možgani starejšega otroka ob zasuku glave energijo usmeriti v to, da refleks ne povzroči neželenega giba, zato se ne morejo osredotočiti na dejavnost, ki jo je otrok pravzaprav želel opraviti. Tak otrok se zato težko uči, ima težave s pisanjem, branjem, sledenjem, zamenjuje levo in desno smer, se težko nauči kolesariti ...

Otroci se tako pri petem, osmem ali desetem letu starosti še vedno gibajo s pomočjo gibalnih refleksov, se »borijo« z gravitacijo in zato težko ali sploh ne morejo vsrkati in obdelati dražljajev iz okolja. Na primer: ker si možgani prizadevajo ugotoviti, kako držati glavo pokonci, se ne morejo osredotočiti na razvoj govora; ker se mora telo koncentrirati, kako sedeti na stolu, se ne more koncentrirati na branje in pisanje. Povrhu pa današnje otroke »bombardira« več dražljajev iz okolja kot kdajkoli prej, in ker jih z nerazvitimi čutili ne morejo učinkovito obdelati, to povzroča težave v vedenju in čustvenem razvoju, zato hitro dobijo diagnozo ADHD – včasih že pri treh letih, kar je absurd! Ali pa diagnozo »poznega razvoja«, kar v ZDA že meji na epidemijo.

A kaj je izvirni greh za razmere, ki jih opisujete?

Če vemo, da možgani potrebujejo na tisoče ponovitev, da se razvije neka gibalna spretnost, potem potrebuje otrok na tisoče in tisoče možnosti za gibanje. A starši pogosto uberejo napačno smer že s tem, ko imajo malčke veliko preveč v otroškem avtosedežu, in to ne le v avtu, ampak tudi med nakupovanjem, sprehodi, doma … Tako premalo časa preživijo na tleh, na trebuščku ali v naročju, kar jim omogoča igro, raziskovanje, nove izkušnje ... Pozneje jim ne dovolimo plezanja, skakanja, tekanja, padanja, kotaljenja, grobe igre, ne smejo se umazati, zmočiti … Ne hodijo in ne kolesarijo, saj jih prevažamo z avtomobili. Ne vedo, kako je občutiti veter na svojih licih, kako je, če te zmoči dež. Sedijo in zrejo v zaslon. Preveč so zaščiteni, hkrati pa premalo izpostavljeni različnim vplivom iz okolja. To se seveda ni zgodilo čez noč, ampak z leti.

Kako torej otrokom, s katerimi delate, pomagate vi?

Sama terapijo vedno začnem s temelji razvoja, z refleksi, pri čemer z zelo specifičnimi vajami spodbujamo vzpostavljanje novih nevronskih povezav, s katerimi se oblikuje nov, »pravilen« gibalni vzorec, ter z vajami za mišično moč. A delo »za nazaj« je veliko težje, zahteva še veliko več ponavljanja in vaje. Tako te otroke vsak dan tudi več ur spodbujamo h gibanju, prosti igri, hoji, teku, guganju, vrtenju, valjanju, metanju kamnov … Nato preidemo na integriranje čutil, pri čemer je zanimivo, da pravilno razvit vestibularni sistem in propriocepcija uravnavata pravilni razvoj tudi drugih čutil, zato so guganje in vrtenje ter skakanje in plezanje najboljše razvojne aktivnosti – in, nič presenetljivega, najbolj priljubljene pri otrocih. Nazadnje razvijamo ravnotežje in orientacijo, a to običajno pride samo od sebe, ko se refleksi in čutila integrirajo.

Kaj je torej naloga staršev, da preprečimo takšne razvojne motnje?

Starši so preveč zaščitniški – pri tem moram poudariti, da manj zaščitniški ne pomeni manj čustvene navezanosti. Zdrava čustvena vez s starši je namreč zelo pomembna v razvoju, kar pomeni tudi igrivo interakcijo z njimi, ki je do sedmega ali osmega leta starosti veliko bolj na mestu kot ostre besede trenerjev. Nasploh menim, da v tem obdobju otroci ne bi smeli biti v osredotočenih oz. strukturiranih dejavnostih, saj je to čas za razvoj, kreativnost, brezskrbnost, prosto igro, igrivost … To obdobje bi moralo spominjati na filme, kot sta Sreča na vrvici ali Poletje v školjki.

V ZDA je problem v tem, da kljub zavedanju, kako se lahko razvoj otroka izrodi in kakšne so posledice, celoten družbeni sistem ta dejstva ignorira in deluje v interesu »izobraževalnih« družb, ki zavoljo dobička vsiljujejo ukrepe, škodljive za otroški razvoj. Takšen primer so učni načrti, ki silijo k branju pri petih letih. Zato so starši tisti, ki si morajo priskrbeti prave informacije in se odločati v otrokovem najboljšem interesu.

Kakšne pa so trenutne razmere v Sloveniji, preberite na tej povezavi.