Preprosto življenje je bogatejše

Bea Johnson, gurujka življenjskega sloga brez odpadkov.

Objavljeno
23. september 2016 17.33
Bea Johnson - pisateljica 22.septembra 2016 [Bea Johnson,pisatelji,kultura,ekologija,knjige]
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Štiričlanska družina Bee Johnson pridela za pol kozarca odpadkov na leto, čeprav živi v najbolj potratnem okrožju najbolj potratne države. Francozinja, ki je korenine pognala v ZDA, je to dosegla s številnimi poskusi na lastni koži. Nekateri, kot je izdelava rdečila za lica iz kakava, so uspeli, številni drugi, recimo nadomestitev toaletnega papirja z mahom, spodleteli.

Izkušnje je sprva popisovala v blogu, ko se jih je nabralo dovolj, je napisala knjigo, ki je sprožila pravo gibanje življenjskega sloga brez odpadkov. Dom brez odpadkov (Zero Waste Home) je preveden v 12 jezikov, nedavno je pri Tehniški založbi Slovenije izšel tudi v slovenščini. Avtorica v njem bralca sistematično, a doživeto in predvsem brez pridiganja vodi skozi pet korakov (zavrni, zmanjšaj, znova uporabi, recikliraj, kompostiraj) do končnega rezultata: življenja, ki temelji na doživetjih, ne stvareh.

Med branjem uvoda vaše knjige, v katerem opisujete svoje »prejšnje« življenje, si nisem mogla kaj, da me ne bi spominjali na razočarano gospodinjo.

(smeh) Tako sem se počutila tudi sama, celo živela sem v soseski, ki je bila videti kot tista iz serije Razočarane gospodinje. Otroke sem v šolo vozila v športnem terencu, to se mi zdaj zdi nezaslišano. Kakšna potrata bencina in naravnih virov, ki so bili uporabljeni za proizvodnjo takšnega avtomobila! Videti je bilo, kakor da imam vse, v glavi in srcu pa je nekaj manjkalo. Počutila sem vklenjeno. Možu sem nenehno govorila, da se bova preselila v mesto, ko bosta otroka odrasla. Zdelo se mi je, kakor da življenje poteka na tipki »zadrži«. A nisva mogla tako dolgo čakati. Preselila sva se bliže središču mesta, da bi spet odkrila občutek iz obdobja, ko sva bila mlajša. Živela sva namreč v Amsterdamu, Londonu, Parizu in tudi v ZDA sva hotela takšno življenje.

A prej ste vseeno morali okusiti svoje ameriške sanje.

Zato morda tudi bolj cenim zdajšnje življenje. Poskusila sem ameriško življenje in videla, da ni zame. Je materialno, zlagano in duši ne da prav veliko.

Glavni korak »prostovoljnega poenostavljanja« vašega življenja je bila selitev iz velike v manjšo hišo.

Preden smo se preselili v hišo, ki je bila za tretjino manjša od prejšnje, smo eno leto živeli v stanovanju. Tja smo preselili le najnujnejše, česar nismo mogli postaviti v stanovanje, smo spravili v klet. Življenje v stanovanju mi je bilo neznansko všeč in začela sem se spraševati, zakaj sploh bi potrebovala stvari iz kleti. Ugotovila sem, da jih 80 odstotkov ne potrebujem. Materialne stvari so veliko breme in odgovornost. Ves čas jih morate pospravljati, čistiti, popravljati, menjati, na koncu pa zavreči. To zahteva veliko časa, ko poenostaviš življenje, pa ga imaš na lepem bistveno več, predvsem za prijatelje in družino. Dobri odnosi so po mojem mnenju najpomembnejša stvar v življenju. Bogati nas ustvarjanje lepih trenutkov, ne kupovanje reči.

Seveda se to ne zgodi čez noč. Zahteva veliko samorefleksije in spraševanja: ali to reč res potrebujem, zakaj se ji ne morem odreči, kakšne koristi mi prinaša, je za večkratno uporabo, jo lahko uporabim na več načinov?

Stvari, za katere ste presodili, da jih ne potrebujete, ste prodali ali podarili. Vam je bilo za kakšno pozneje žal?

Le za eno, pa še ta je bila povsem banalna in sem zanjo zlahka našla poceni nadomestilo: kozarec za začimbe. Veliko ljudi se boji ločiti od stvari, ker mislijo, da jih bodo nekega dne še potrebovali. Iz lastnih izkušenj jim govorim, naj se ne ukvarjajo s tem vprašanjem.

Med dejavnostmi, ki ste se jim odpovedali, odkar si prizadevate za življenje brez odpadkov, ste navedli nakupovanje.

Še vedno kupujemo živila.

Ali res ne stremite prav po ničemer več?

Ne …

Kako se je mogoče znebiti tega občutka?

Prenehali smo spremljati televizijske oglase. Imamo izpopolnjene televizijske storitve (ATV), ne pa kabelske televizije. Ko prenehate gledati reklame, postanete srečni s tistim, kar imate, saj vam oglaševalci ne vzbujajo več umetnih potreb. Spominjam se svoje omarice pod kuhinjskim pomivalnim koritom. Zapolnjena je bila z vsemi mogočimi čistili, ker sem poslušala oglase, ki so svetovali, da za vsako površino in napravo potrebujemo drugo čistilo, drugače ne bomo mogli uničiti bakterij in bomo zboleli. Zdaj, ko za čiščenje uporabljam alkoholni kis in vodo, je naša družina veliko bolj zdrava. Nakupovanje smo nadomestili z dejavnostmi, kot so pikniki, pohodi v naravo, nabiranje divjih rastlin. Slednje je veliko bolj razburljivo, poleg tega imaš občutek, da si prelisičil sistem.

Nakupovanje živil in izdelkov brez embalaže prav tako zahteva čas, pravzaprav ogromno časa, saj je treba letati od ene do druge trgovine, da najdeš vse z nakupovalnega seznama.

Veliko ljudi misli enako, vendar to preprosto ni res. Dolgo traja le, preden najdeš sistem nakupovanja, ki ti ustreza. Morda na začetku nekajkrat doma pozabiš vrečko iz blaga ali steklene kozarce, a če si cilju resnično predan, se ti to pozneje ne dogaja več. Predlogi iz knjige, recimo umivanje telesa, las in perila z enim milom, morda vsem ne bodo ustrezali. Ko sem začela kupovati brez embalaže, sem naredila napako, ker sem hotela z izdelki brez embalaže nadomestiti vse, kar sem prej kupovala v embalaži.

Da bi našla kekse oreo, sem prevozila ves zaliv San Francisca. Potem sem spoznala, da je pametneje najprej ugotoviti, kaj je na voljo brez embalaže, in se s tem zadovoljiti. Včasih sem uporabljala več vrst olja in kisa, a sem ugotovila, da za svojo kuho potrebujem le oljčno in rastlinsko olje ter jabolčni in vinski kis. Vinskega izdelujem sama, ker je preprosto. Ostanke vina prelijem čez kisovo gobo, preostale tri tekočine pa sem našla v trgovinah brez embalaže. Ljudje mislijo, da živim življenje brez odpadkov, ker imam na voljo morje trgovin brez embalaže. Toda v trgovinah brez embalaže, ki sem jih obiskala v Evropi, je neskončno več izbire kot v ZDA.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da ste na svojo stran pridobili vse družinske člane.

Ne na začetku. Mož je imel več težav z odrekanjem stvarem kot jaz. Navezan je bil zlasti na športno opremo. Zdelo se mu je, da ga večja količina te dela bolj moškega. Palice za golf je v 20 letih najinega skupnega življenja uporabil enkrat samkrat, a vseeno ni videl razloga, zakaj bi se od njih poslovil. Predlagala sem mu, naj jih podari komu, ki ima res rad golf. S tem mu je omogočil, da si lahko privošči to igro, sam pa se je posvetil svojima najljubšima športoma: kolesarjenju in deskanju na snegu.

Zdi se, da imeti otroka pomeni materialno še bolj potratno življenje.

Toda kdo kupuje? Starši, ne otroci. Pogosto zaradi slabe vesti, ker premalo časa preživijo z otroki ali pa jim hočejo omogočiti stvari, ki jih sami niso imeli. Moja otroka imata vsak svoj mobilnik in računalnik, le da smo ju kupili v trgovini z rabljeno opremo. Jima je mar za to? Ne, vesela sta, da ju imata. Enako je z videoigricami. Nekaj časa jima jih nisva dovolila igrati, a sva ugotovila, da ju izgubljava, saj sta več časa kot z nama preživela pri otrocih sosedov in sorodnikov. Odločila sva se, da jima bova dovolila igrati igrice, vendar sva postavila jasna pravila, kdaj in koliko.

Običajna otroška soba je natrpana s stvarmi, ki jih otrok večinoma ne uporablja. Ko sva poenostavljala svoje življenje, sva otrokoma rekla, naj izbereta svoje najljubše igrače. Izbrala sta igrače znamk, ki so narejene trajnostno. Ko sta te prerasla, sva jima dopustila, da sama najdeta nadomestilo zanje. Poslušam njune potrebe. Če hočeta kratko majico določene znamke, jima jo bom kupila, vendar iz druge roke. Nočem, da bi mi kot odrasla očitala, da jima nisem hotela kupiti prav tiste srajce.

V vašem gospodinjstvu je tudi pes. Kako se lastništvo domače živali vključuje v življenje brez odpadkov?

Zizou je zelo aktiven član takšnega življenjskega sloga. Poliže vse krožnike, preden gredo v pomivalni stroj. Tudi sicer ne zavržemo nobene hrane, saj Zizou raje je našo. Včasih mu kupim tudi pasjo hrano brez embalaže, a le takrat, ko se ravno znajdem na drugem koncu San Francisca, kjer je trgovina s pasjo hrano. A tako kot mi tudi Zizou ni popolnoma brez odpadkov. Na srečo je pri kakanju zelo sramežljiv. Vedno to opravi na gostem bršljanu v jami pod katoliško cerkvijo, kamor nihče ne zahaja. (smeh) V knjigi pa opisujem tudi sistem za kompostiranje pasjih iztrebkov, ki je precej preprost. Kompost lahko uporabite za obogatitev zemlje okrasnih rastlin, za užitne rastline pa raje ne.

Ali sploh še uporabljate izdelke iz plastike?

Zelo redko. Naučili smo se, da plastika ne škoduje le okolju, temveč tudi zdravju. Plastična embalaža v živila pogosto oddaja škodljive snovi. Vse več je znanstvenih dokazov, da ima to grozljive učinke na javno zdravje. Bisfenol A so povezali z manjšimi penisi pri novorojenčkih, saj v telesu deluje kot ženski spolni hormon estrogen. Naša družina kupuje le v trgovinah z rabljenimi izdelki, ne obiskujemo trgovin z novimi oblačili in pohištvom, ne uporabljamo odišavljenih izdelkov.

Odkar je tako, sta se mi izostrila okus in vonj. Plastiko zamenjujemo s steklom, kovinami, papirjem in lesom. Nekaterim stvarem pa se tudi mi nismo mogli izogniti. Mož ima zelo visoko dioptrijo. Nosi očala in leče hkrati, zato uporablja tekočino za leče. Ker je ne more kupiti brez embalaže, kupuje takšno v večjih pakiranjih.

Verjetno ste bili navdušeni nad odločitvijo Francije, da bo do leta 2020 prepovedala plastični pribor, krožnike in kozarce za enkratno uporabo?

To je navdih za druga mesta in države, ki ji bodo – upam – sledile. Francija bo s tem naredila veliko več kot San Francisco, ki si je zastavil cilj, da bo do leta 2020 postal mesto brez odpadkov. V resnici mestne oblasti nočejo, da prebivalci zmanjšajo količino odpadkov, temveč le, da pridelajo čim več ločeno zbranih odpadkov, da si bodo napolnile žepe z dobičkom od njihove prodaje. Ravnanje z odpadki se med državami močno razlikuje, a Francija je izbrala edino pravo pot: svoje prebivalce spodbuja, da preprečijo nastanek odpadkov.

Kljub vsemu se zdi, da je življenjski slog brez odpadkov privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo. Ljudje iz revnejših slojev družbe, ki še vedno sledijo ameriškim sanjam, običajno kupujejo poceni izdelke za enkratno uporabo, zapakirane v veliko embalaže.

Nasprotno, s takšnim slogom prihranite veliko denarja! V naši družini so se z njim izdatki zmanjšali za 40 odstotkov. Največji vložek je na začetku, potem pa ne kupujete več stvari, ki jih po uporabi odvržete, ampak takšne, ki trajajo, če je mogoče, tudi vse življenje. Hočem, da bi moje sporočilo seglo tudi do ljudi, ki se težko prebijajo skozi vsakdanjik. Ubija me, ko vidim, da ljudje kupujejo izdelke, s katerimi denar mečejo skozi okno. Vabijo me na predavanja v države, kot sta Brazilija in Gana, kjer ljudem govorim, da je hiperpotrošništvo, razbohoteno v ameriški družbi, stvar preteklosti. Preprosto življenje je bogatejše.