Pri Petru Čeferinu: razprave ob dobrih knjigah in kaminu

Znani odvetnik zna poklicni stres umiriti s karatejem in uživanjem v umetnosti.

Objavljeno
11. november 2015 15.27
Mankica Kranjec, Nedelo
Mankica Kranjec, Nedelo

Ko vstopim skozi vrata njegove pisarne v Grosupljem, me pozdravi s toplim stiskom roke in prijaznim nasmeškom. Odvet­nik Peter Čeferin je eden tistih, s katerimi bi človek gotovo lahko ure in ure razpravljal o zgodbah, s katerimi se je srečal na svoji poklicni poti.

Nič manj zanimivi pa niso pogovori o potovanjih na vse konce sveta, pa debate o dobrih knjigah, gledaliških predstavah in koncertih, ki jih rad obišče. Ko se odpraviva po hodniku, opazim, da ima na steni lep izbor najrazličnejših primerkov slikarske umetnosti. »Doma jih imam tudi nekaj,« malce hudomušno pripomni.

»Dom in družina sta zame najpomembnejši vrednoti,« umirjeno pove, ko se udobno namestiva v prijetni dnevni sobi njegovega doma. On v svoj najljubši fotelj, jaz pa na kavč ob mizici, na kateri so skrbno odložene debele knjige velikih fotografov. »Saj veste, imam tak poklic, da je pri meni vedno stresno. Zato je moje domovanje prostor, kjer se okrepim z energijo. Sproščen tako lahko vstopim v nov dan,« pripoveduje. Na belem fotelju po kosilu navadno zadrema. Z njega ima pogled na kamin in skozi okno na jesenske barve gozda za hišo. »To je moj najljubši prostor,« mi pritrdi, ko klepetava o življenju zunaj odvetniške pisarne.

Čut za popoln nadzor

Kot odvetnik je delal vsaj dvanajst ur na dan, zato veliko časa za počitek ni imel. Tudi pri sedeminsedemdesetih je še vedno aktiven in v odvet­niški pisarni vsak dan. »Ves čas sem v pogonu. Veliko se ukvarjam tudi s športom. Trikrat na teden sem v fitnesu, dvakrat na teden imam treninge karateja, med vikendi pa s partnerico Rijo in prijatelji igramo golf,« pove Peter Čeferin, ki ima v svojem domovanju posebej opremljeno sobo za borilne veščine.

Pod vodstvom japonskega trenerja Takašija se je pred štiridesetimi leti začel ukvarjati s šotokan karatejem. Dosegel je mojstrsko stop­njo drugi dan. »Udarci morajo biti maksimalno močni in izvedeni nadzorovano. Ob dotiku z nasprotnikovim telesom se morajo ustaviti. Na tekmovanjih so tisti, ki nasprotnika poškodujejo, izločeni. Gre za sijajno povezavo med telesnim in duhovnim, saj mora karateist razviti čut za popoln nadzor. Prav ta samonadzor mi je večkrat pomagal tudi pri mojem poklicu,« načela japonskega športa na kratko opiše Čeferin.

Beseda kmalu nanese na potovanja. Ta so ena od njegovih strasti. Obiskal je vse celine in že več kot sto držav. »Ko spoznava nove kraje in ljudi, človek veliko pridobi. Veliko novega se nauči. Po vseh teh letih potovanj sem spoznal, da so ljudje vsi enaki, ne glede na raso, veroizpoved ali lokacijo. Vsi so veseli ali žalostni, vsi ljubijo ali sovražijo. Za mene med prebivalko neke vasi na Nordkappu ali članico Ibanov na Borneu ni razlike,« poudari.

S potovanj vedno prinese zanimive predmete. Eden tak­šnih je glineni vojščak, ki ima prav posebno mesto ob vratih v jedilnici. Pred tridesetimi leti ga je Peter Čeferin kupil na Kitajskem. »Težek je 200 kilogramov in za menoj je z ladjo prišel tri mesece po moji vrnitvi domov. Gre za repliko enega od 8000 vojščakov iz kitajskega Xiana. Narediti jih je dal največji kitajski cesar Qin Ši Huang, ki je združil sedem kraljestev. Glinena vojska naj bi varovala njegovo grobnico pred zlimi duhovi. Da bi ta lokostrelec varoval tudi mene, sem ga pripeljal v svojo hišo,« razloži Čeferin.

Od pisanja do advokature

Že od nekdaj obožuje umetnost in kulturo. »Pred mnogimi leti sem pisal dramske tekste. Dve moji satiri so uprizorili v Mestnem gledališču. Pravzaprav je na začetku moje poklicne kariere kazalo, da bom pisal, a pozneje sem se povsem posvetil advokaturi. Toda danes s partnerico Rijo ne zamudiva nobenega dobrega filma ali gledališke predstave, vredne ogleda. Rada hodiva na razstave in koncerte,« razloži in razkrije, da ima rad raznoliko glasbo. »Od klasične, pa do kakovostnih šansonov. Nekateri se mi posmehujejo, a zadnje čase imam rad tudi narodnozabavno glasbo. To verjetno pride z leti, ko človek vse bolj posveča svoje misli tudi svoji deželi,« z nasmeškom ugotavlja Peter Čeferin, ki pravi, da je v mladosti živel zelo boemsko. »Naslednjih 40 let skoraj meniško, zadnja leta pa se spet zabavam,« doda oče treh otrok in dedek šestih vnukov.

100 sodnijskih

Odvetnik z najdaljšim stažem pri nas letos praznuje 50 let dela v odvetništvu. Zadnja leta se je posvetil tudi pisateljevanju. Pravi, da mu je oznaka pisatelj ljuba. Med svojo razburljivo kariero je obravnaval več kot 50 tisoč primerov. Tistih sto najbolj zanimivih in tudi najbolj odmevnih je nedavno zbral v knjigi 100 sodnijskih, ki je izšla pri založbi Litera.

»Veliko sem doživel in imam marsikaj povedati. Svoja literarna dela sem deloma napisal v pisarni, deloma pa v svoji delovni sobi doma. Čeprav sem vsako od prvih treh knjig napisal v štirinajstih dneh, ker sem vse te zgodbe nosil s seboj vse življenje, pa je bilo pri zadnji malce drugače. Zaprl sem se v arhiv in več mesecev brskal,« razloži Peter Čeferin, ki pravi, da ga včasih tudi ponoči kakšna od zgodb zbudi: »Na nočni omarici imam beležko. Vanjo si zapišem ideje, pa čeprav kar sredi noči.«

Včasih je moral brati sodne spise z obsegom 10 tisoč strani, »zdaj pa imam več časa za literaturo«, pravi. In doda: »Rad prebiram humorne zgodbe. Predvsem so mi pri srcu skandinavski avtorji. Moj najljubši je duhoviti Finec Arto Paasilinna