»Pri stegnjeni salti sem se dotikal stropa«

Saj ne da bi slovenskim telovadcem manjkalo mednarodnih uspehov, če se spomnimo le na naše vélike tri, Mira Cerarja, Aljaža Pegana in Mitja Petkovška, a ti so trenirali v nezavidljivih razmerah: v ozkih in prenizkih telovadnicah, na parterjih, ki so na to le spominjali, in še danes nekaterim telovadcem razpirajo nihajna vrata, da lahko vzamejo primeren zalet za preskok.

Zdaj, po dolgih letih obljub, naj bi slovenska gimnastika letos poleti končno dobila prostore in možnosti, ki bodo omogočali vrhunske rezultate. Na Viču se je prejšnji teden vendarle začela gradnja gimnastične dvorane Cerar-Pegan-Petkovšek, simbolično je lopato v zemljo na gradbišču zasadila tudi dvojica, katerih imeni bosta poleg legendarnega Mira Cerarja v poimenovanju novega centra, Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan. Pridružil se jima je trenutni najboljši slovenski telovadec Sašo Bertoncelj.

»Želje in načrti za nekaj podobnega so se snovali že v času moje kariere, okoli leta 1970, no, pa se je ta odločitev, kot je videti, kar precej zavlekla,« je napoved o skorajšnji postavitvi dvorane nekoliko humorno komentiral Miro Cerar (starejši), slovenski rekorder po številu kolajn na največjih tekmovanjih. Mitja Petkovšek, mojster bradlje in droga, spomni še na drugi mejnik, na leto 2005, ko sta z Aljažem Peganom, po katerem se imenujeta prvini tako na drogu kot bradlji, domov s svetovnih prvenstev oba prinesla zlati medalji. »Takrat se je prav tako začela akcija za dvorano, no, zdaj je minilo desetletje.« Kakorkoli že, dodaja Pegan: »Ne tožimo za nazaj, pač pa bodimo veseli za naprej. Da se bo začelo končno delati na visokem nivoju, kar slovenski gimnastiki obeta lepšo prihodnost.«

Ljubljanski podžupan Dejan Crnek je dejal, da bo to v resnici gimnastični center za vrhunske telovadce vseh kategorij, ki so doslej vadili v zares slabih razmerah, mladi upi pa se bodo še naprej razvijali v športnih društvih, valilnicah za prestop v vrhunsko kategorijo, tekmovanja pa bodo, kot doslej, potekala v večjih dvoranah, denimo v Stožicah ali Hali Tivoli. Po načrtih oziroma pogodbi med občino in ministrstvom ter občino in izvajalcem del, novomeškim podjetjem CGP, naj bi bil center zgrajen že avgusta, čemur pa se Crnek ni želel zavezati, saj naj bi bila hitrost gradnje skoraj dvanajst milijonov evrov vrednega projekta – 7,2 milijona evrov bo šlo iz evropskega in državnega proračuna, razliko pa bo prispevala občina – odvisna tudi od vremenskih razmer. »V dvorani bodo stalno postavljena vsa gimnastična orodja – od parterja do vseh drugih orodij za žensko in moško gimnastiko, kar doslej ni bilo mogoče v nobeni dvorani,« je povedal Crnek. »To bo vsekakor velik preskok in upam, da bo to imelo tudi bolj množične posledice: da bo pritegnilo večje število bodočih telovadcev, morebiti se bo kateri od njih zdaj lažje odločil tudi za mnogoboj,« razmišlja Cerar.

Za gimnastični podmladek skrbi tudi Pegana. »Vse dvorane, ki so trenutno na voljo, so stare, čeprav si ljudje tam skrbno prizadevajo vzdrževati red in čistočo, a ko starši tja pripeljejo otroke in vidijo razmere, se marsikdo obrne in raje poišče kak drug šport. Zato upam, da bo to center, v katerega bodo starši in otroci v prihodnje radi zahajali. In več ko bo podmladka, tem lažje bomo lahko upali tudi na uspehe,« pravi in dodaja: »Marsikdo se sprašuje, zakaj potrebujemo boljše razmere, če pa smo bili telovadci vseeno tako zelo uspešni tudi brez tega. Menim, da je bilo obdobje, ko sva kar oba z Mitjem ob skoraj istem času postala svetovna prvaka in konstantno dosegala dobre rezultate, neke vrste fenomen, sreča. Zdaj, v zadnjih letih, pa se že kaže, da zadeva ni tako preprosta, kot je bila: če želiš dober rezultat, pač potrebuješ tudi takšne možnosti.«

Z nogami do stropa

Sam je do 13. leta treniral na Viču, nato v Trnovem. »Razmere so bile res čudne, gimnastika sestoji iz šestih orodij in donedavnega je bilo treba delati vse, v naši telovadnici pa so stala le štiri orodja. Parter in preskok smo vsakič posebej postavljali, s tem da nikoli nismo trenirali na standardnem, torej kvadratnem parterju. In ko si prišel na tekmovanje, si se v tistem velikem prostoru pogosto izgubil. Nisi vedel, kam bi se obrnil, kako bi zasedel celotno površino med gibanjem, saj si bil s treningov vajen le ozke steze. Mene je sicer najbolj tepla višina naše telovadnice z dokaj nizkim stropom, poleg tega je bil drog postavljen zelo blizu stene, a na take razmere sem se pač navadil. In ko nato prideš v veliko dvorano in tisti drog stoji nekje na sredini, stropa pa skorajda ne vidiš, je orientacija v prostoru lahko velika težava. Doma sem se, na primer, pri stegnjeni salti dotaknil stropa, kar je pomenilo, da sem podzavestno vse stvari delal nekoliko bolj z rezervo. Tudi droga nismo imeli dvignjenega na tekmovalno višino, temveč nižje, spodaj pa tla dvignili zaradi blazin, da smo pristali na mehko. Tudi to razmerje ni bilo pravo in te malenkosti lahko usodno vplivajo na to, ali boš dosegel odmevni rezultat ali ne. Za vrhunski šport, skratka, potrebuješ vrhunske možnosti in menim, da bomo s to dvorano dobili vsaj nekaj podobnega temu, kar si gimnastika zasluži.«

Azijci so le debelo gledali

»To, kako se lahko človek navadi na posebno okolje, čeprav ni primerno za aktualne razmere, je res sila zanimivo,« razmišlja Cerar, »in tudi to, kako se lahko težko navadi oziroma prilagodi bolj modernemu. Zato je še toliko bolj nenavadno, da je slovenska gimnastika kljub temu nanizala tako velike uspehe.« Cerar je na OI, SP in EP zbral kar trideset medalj, tako v svoji paradni disciplini, na konju z ročaji, kot na drogu, uspešen pa je bil tudi v preostalih štirih disciplinah. Potil se je v glavnem v Narodnem domu, ki še danes velja za eno boljših lokacij za trening gimnastike, ogromno pa je treniral tudi v tako imenovani študijski telovadnici na letnem telovadišču. »Ta je bila za tisti čas izjemna pridobitev za naše razmere. A ko smo jo pokazali Azijcem, so se nasmejali in dejali, naj jim zdaj že končno pokažemo tisto dvorano, kjer v resnici treniramo, naj je ne skrivamo. In po videnem jim nikakor ni bilo jasno, kako lahko v takih razmerah dosegamo take rezultate,« se spominja zlati konjenik, kot so mu pravili nad njegovo okretnostjo na konju očarani Japonci. A kot pravi, konj z ročaji morebiti sploh ne bi bil njegova prva izbira, če bi mu razmere omogočale drugače. »Rad sem vadil tudi na drugih orodjih, a če ni varovalnih naprav in možnosti, pač ne moreš trenirati tako, kot je treba.«

Iztisnili, kar se je dalo

Zdaj se bodo razmere vendarle izboljšale. »Dvorana pomeni rešitev velike težave slovenske gimnastike,« meni Mitja Petkovšek. »Zlasti zadnja tri leta tako rekoč ni prostora za kakovostni trening.« Dejal je, da je za take, kot je sam, čas za razvoj novih veščin že mimo. »Vendarle smo iz razmer, v kakršnih smo doslej trenirali, iztisnili precej več, kot bi se lahko pričakovalo, je pa danes jasno, da so takšne razmere, v kakršnih smo rasli mi, neprimerne za mlade, pred katerimi je še vsa prihodnost. Upam, da bo dvorana primerljiva z najboljšimi v naši bližini,« si je zaželel.

Dejal je, da gre njegova kariera sicer h koncu, a se je dal pregovoriti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, naj je vendarle ne sklene prej, preden vsaj ne preskusi nove dvorane. »Tudi moja želja je, da svoje zadnje karierne trenutke preživim v novih prostorih.« Ti se bodo v eni tretjini imenovali tudi po njem. »V začetku sem mislil, da gre zgolj za delovno verzijo imena, zdaj pa je takšno ime tudi na tabli na gradbišču, tako da je verjetno postalo že uradno.« V Javnem zavodu Šport Ljubljana, ki bo upravljavec centra, so pojasnili, da je Cerar-Pegan-Petkovšek delovni naslov operacije EU, pobudnik takega naziva pa je bila Gimnastična zveza Slovenije.

»Najprej se je govorilo, da se bo imenovala Pegan-Petkovšek, potem pa so se nekateri menda začeli pritoževati, da je še kdo drug zaslužen za slovensko gimnastiko, in so nato zraven dodali še moje ime. Mene to seveda nič ne moti, temveč mi pomeni priznanje,« je v zvezi s poimenovanjem nove pridobitve slovenske gimnastike povedal Miro Cerar. Pegan ob dejstvu, da bo zraven tudi njegovo ime, čuti podobno. »Nekateri so sicer zato mislili, da ga gradim oziroma sem eden od financerjev tudi jaz,« pove v smehu. »Sem pa vesel, da sva z Mitjem poleg, saj sva bila v nekem obdobju res nekaj posebnega. Tako bo vsaj nekje zapisano, da sva tudi midva telovadila – za takrat, ko naju ne bo več ali ko ne bova več telovadila.« Petkovšek ob tem – predvsem zaradi velikih zamud pri uresničevanju načrtov glede gimnastične dvorane v preteklosti – evforijo vseeno poskuša obdržati na vajetih. »Zato se zdaj kdaj pošalim, da upam, da se zadeva ne bo toliko zavlekla, da bi bilo treba imenu Cerar-Pegan-Petkovšek dodati še Bertoncelj (Sašo, op. p.).«