Prihodnost je v preprostosti

S Petrom Papugo o tradicionalni kitajski medicini in splošni zmernosti, ki jo priporoča prav vsem.

Objavljeno
27. december 2015 18.19
Zorana Baković
Zorana Baković
Med prazniki je človeško govoriti o hrani. V poganskih časih so bili prazniki res povezani z naravnim ciklusom pridelave hrane. Izmenjujemo si informacije o tem, kaj smo že jedli, drug drugega navdihujemo pri tem, kaj bomo še skuhali. Smrtno resno se pogovarjamo o tem, kako velik je bil božični puran in kakšen bo novoletni odojek. Malo nas zvija v želodcu zaradi vsega, kar je že šlo skozenj, in že se nam nabira slina v ustih zaradi tega, kar še prihaja.

Še najmanj razmišljamo o tem, da je vse skupaj – tako pečeni odojek kot preobilna miza – povezano z globalno prihodnostjo. S podnebnimi spremembami. S splošnimi perspektivami človeštva. Nato sledi znameniti dan potem, ko se kesamo, ker smo pretiravali, sami sebi določamo zmernost pri vsem in si izmišljujemo protirecepte, s katerimi bomo čim prej izničili neželene posledice priložnostnega hedonizma.

»Mi preštevamo kalorije, kaj pa za mizo štejejo Kitajci?« sem vprašala Petra Papugo, doktorja medicine in strokovnjaka za akupunkturo, ki se je kitajske tradicionalne medicine naučil v Pekingu in Šanghaju, zdaj pa živi in dela v Komendi. »Kitajci nič ne štejejo,« pojasnjuje. »Poslušajo, kako se počutijo. Opazujejo svoje potrebe. Če jih zebe, dodajo v juho ingver; če imajo rdeče oči, pijejo krizantemo; če imajo hladna pljuča, vzamejo grahovec (astragalus).«

Doktor Papuga, s katerim sem se pogovarjala med prazničnim kaloričnim napadom, opozarja, da vsako kitajsko živilo opisujejo kot toplo, hladno ali nevtralno, poleg tega se ve, na kateri organ vpliva in v katerem energijskem kanalu je najučinkovitejše. Toda za vse, kar uporabljajo Kitajci, lahko najdemo ustrezno rastlino iz naših krajev. Vprašanje je samo, ali se bomo obrnili k svojemu telesu in mu prisluhnili ter se odzvali na njegova sporočila z ustrezno izbranim živilom ali pa se ne bomo zmenili za sporočila iz svoje notran­josti in bomo nadaljevali po poti samouničevanja.

»Najpomembnejše kitajsko načelo pri izbiri živil pravi, da je treba upoštevati sezono,« pravi dr. Papuga, ki je vse to že zapisal v svoji knjigi Naša prehrana – odsev nas samih. Čeprav se zaveda, da se tudi Kitajci danes čedalje bolj oddaljujejo od naravnih temeljev prehrane, saj jih ponudba instantne, konservirane in zamrznjene hrane prav tako odvrača od zdravih navad, meni, da kitajsko medicino nezavedno upoštevajo, ker kratko malo sledijo nečemu, kar je samoumevno.

»Ko sem jih opazoval pri njihovem razmišljanju in pristopu, sem opazil, da je zanje značilno veliko avtomatizmov, s katerimi spontano upoštevajo temeljna načela kitajske medicine,« pojasni dr. Papuga. »Tudi moji učitelji so govorili, da vsi vedo, da zelena buča hladi organizem, kadar je vroče; rumeni sladki krompir vlaži pljuča, kadar je suša; in da je treba jesti poprano hrano, kadar je mrzlo.«

Vse je bilo še lažje in bolj naravno, ko na trgu ni bilo veliko izbire in so ljudje jedli, recimo, paradiž­nik takrat, ko je pač zorel, nato so se lotili nečesa drugega. Kitajci so, pravi dr. Papuga, pozorni na logiko »osmih parametrov« – ali v kitajščini »bagang bienzheng« –, torej jih zanima, ali je motnja površinska ali se skriva globoko v organizmu; je organizem hladen ali vroč; gre za energijski primanjkljaj ali presežek; ali je poudarjen sindrom »jin« (bledica, malodušje, hladne dlani in stopala, prekinjeno dihanje, redko blato in šibek srčni utrip) ali »jang« (rdečica na obrazu, pogost občutek žeje, pospešeno dihanje, zaprtje).

»Mislim, da je to modrost, na katero so pozornejši v tisti necivilizirani razsežnosti Kitajske,« pravi dr. Papuga. »Torej tam, kjer ljudje živijo tako, kakor so živeli pred pol stoletja.«

Ozkosrčni Zahod

Ko ga vprašam, kako bi lahko ta načela uporabili v Evropi, pove, da smo nagnjeni k temu, da vse, kar prihaja z Daljnega vzhoda, hiperdimenzio­niramo in takoj povzdignemo na raven zdravil. Kitajci namreč razmišljajo precej realneje in razumejo, da hrano uporabljajo zato, da bi z njo podpirali zdravje, ne pa zato, da bi z njo zdravili.

»Kitajci vedo, da je uporaba živil povezana z vsem,« pojasnjuje dr. Papuga. »Vsi vemo, da s staranjem izgub­ljamo tekočino iz telesa, toda Kitajci vedo tudi to, da je treba zato v telo vnašati takšno obliko tekočine, ki se bo v njem ohranila in varovala telesni 'jin' ter tako upočasnila proces staranja. Zato, denimo, pozimi jedo ginseng, da varujejo telo pred mrazom in hkrati spodbujajo delovanje možganov, krepijo imunski sistem in skrbijo za organe, ki nadzirajo normalen pretok skozi telo.«

Petra Papugo sem vprašala, ali misli, da bo podelitev Nobelove nagrade kitajski zdravnici Tu Youyou za odkritje zdravila proti malariji vplivala na večjo priljubljenost kitajske tradicionalne medicine v Evropi. »Podelitev Nobelove nagrade bo morda pripomogla, da si ljudje ne bodo le prisvajali, ampak resneje spremljali učinke kitajske medicine, zdravil in na splošno kitajskega načina razmišljanja,« meni sogovornik.

»Kitajci varujejo svojo življenjsko energijo ne samo s prehrano, ampak tudi z vajami in celostnim načinom življenja,« pojasnjuje. »Toda ko se srečata zahodni človek in kitajska medicina, praviloma trčimo ob ozkosrčnost, saj imamo mi drugačno filozofijo in slog življenja, zato se na daleč marsikaj zdi zelo zanimivo, vendar bomo vse sprejemali na svoji, zahodni ravni.«

Doktor Papuga o svojem pristopu k medicini pravi, da gre za hibridni model, ki se prepleta z vegetarijanstvom, vendar dosledno upošteva načelo sezone. »Vedno primerjam, kako živijo ljudje na vasi – tam, kjer ne zamrzujejo hrane, ampak kisajo repo in zelje, sušijo jabolka in slive, morda od nekod prinesejo še kakšno posušeno figo. To je dobra zimska hrana. To je najzanesljivejše zagotovilo tudi za prihodnost, saj človeka varuje pred globalno trgovino, pakiranjem in konserviranjem, zato je treba ljudem pomagati vse to razumeti že na najpreprostejši ravni.«

Ko vprašam, ali bo kitajska tradicionalna medicina postala pomembna tudi zaradi posledic podnebnih sprememb, spet spregovori z intonacijo opozorila. »Nič v kitajski medicini ni tako močno, da bi preprečilo vpliv slabega zraka, strupenih plinov ali močnih sončnih žarkov,« pravi. »Razvijati bomo morali druge preventivne ukrepe, če bomo hoteli obvarovati zdravje pred tem. Poleg tega ne smemo pozabiti, da predstavlja prehrana samo eno petino kitajske medicine in da v njej prevladuje pravilo, da odmerek določa, ali je nekaj zdravilno ali strupeno. Če pretiravamo, se lahko zastrupimo s česnom, hrenom ali porom, ki so v majhnih odmerkih zelo zdravi.«

Kljub temu dr. Papuga razmeroma jasno vidi, kakšna bo prihodnost. »Vegetarijanstvo,« je prepričan. »Če razmišljamo o ekologiji in se zavedamo, da je metan, ki nastaja pri živinoreji, nekaj, kar ogroža planet bolj kot ogljikov dioksid, ki se sprošča zaradi prometa, nimamo druge izbire kakor jesti čim manj mesa, da bomo prostor, ki ga zdaj uporabljamo za živinorejo, uporabili pametneje za blaginjo planeta. Sam dosegam zelo dobre rezultate že samo z omejevanjem živil živalskega izvora, zato ne vidim medicine v prihodnosti brez spremenjene prehrane in življenjskega sloga na splošno.«

Kaj mi je pravzaprav povedal Petar Papuga? Da je preprosto življenje naša najboljša prihodnost. In da je logika zdravljenja že vtkana v naše telo. Samo prisluhniti mu je treba.