Primož Aplenc: Dober zdravnik se nima za boga v belem

Dr. Primož Aplenc je štiri desetletja preživel na ljubljanski urgenci, kjer je bil tudi prvi zaposleni zdravnik. S svojo človečnostjo, toplino, znanjem in izkušenostjo je pomagal mnogim bolnikom, življenje je rešil marsikomu, ki se je znašel v hudi stiski. Kakor pravi ob odhodu v pokoj, se mora za svoja častitljiva leta zahvaliti genom, ki mu jih je zapustila babica, in predvsem temu, da je in bo hodil v hribe, dokler bo živ.

Za zdravnike velja, da je njihov poklic eden od tistih z najkrajšo pričakovano življenjsko dobo. Vi ste na delovnem mestu močno presegli starost­no mejo za upokojitev, s čimer podirate ustaljene vzorce. Kako vam je to uspelo?

Raziskave so pokazale, da imajo zdravnice družinske medicine za nekaj let krajšo pričakovano živ­ljenjsko dobo kot ženske v drugih poklicih, enako verjetno velja za moške družinske zdravnike in urgentne zdravnike. Ampak odziva na to sploh ni. V nekaterih zdravstvenih domovih so omejili glavarino tako, da ima družinski zdravnik lahko največ 1400 pacientov, zdaj pa še vedno ni redkost, da ima registriranih 1800 ali celo 2000 pacientov. Tudi zdravnik z glavarino 1400 pacientov bi bil, glede na to, da je v Sloveniji frekvenca obiskov med najvišjimi v Evropi, preobremenjen, saj je večina pacientov, ki pogosteje prihajajo v ambulanto, rizičnih, starejših. Nekateri zdravniki ali zdravnice pregledajo 50 ali 60 bolnikov na dan. To ni le obremenitev, ampak izčrpavanje, stres, na koncu ne moreš več zbrano delati. Izboljšanja še nismo dočakali. Težave so se začele pred nekaj leti, ko je takratni minister omejil vpis na medicinsko fakulteto. Podirati so se začele domine. Ta manko cele generacije zdravnikov se vleče še danes in se stopnjuje zaradi odhoda mladih zdravnikov v tujino zaradi neurejenih razmer, ki jih zanje še poglablja načrtovana sprememba zakona o zdravniški službi.

Za svoja častitljiva leta pa se moram verjetno zahvaliti genom, ki mi jih je zapustila babica, ki je doživela 95 let brez večjih zdravstvenih težav, nekaj pa tudi dejstvu, da sem in bom hodil v hribe, dokler bom živ.

Bili ste prvi zaposleni zdravnik na ljubljanski urgenci. Kako se je pravzaprav začelo?

Sprva so dežurali zdravniki iz vseh enot, vendar to ni bilo vzdržno, tako da se je kmalu oblikovala stalna ekipa in prvi stalni zdravnik poleg dr. Cirila Armenija sem bil jaz.

Za časa svojega dela ste bili veliko na terenu, pet let ste bili tudi predstojnik urgence.

Delo urgentnega zdravnika je obravnava pacientov v ambulanti in intervencije na terenu pri nujnih stanjih. Ko sem bil predstojnik, to ni pomenilo, da sem sedel v pisarni, bil sem še več v ambulanti in na terenu, ker takrat ni bilo dovolj zdravnikov. Saj jih še vedno ni. Se pa moram pohvaliti, da smo takrat strokovno nadgradili urgenco. Nujna medicinska pomoč se je pri nas začela v poznih 70. letih, ko je prim. Armeni organiziral Ambulanto nujne medicinske pomoči pri bolnišnici. Bil je začetnik urgentne medicine v Sloveniji, vizionar urgentnih centrov.

Na terenu so vas čakale res težke okoliščine, žrtve prometnih nesreč, zastoji srca, požari ... Kako ste vse to prenesli, vas je prizadelo?

So situacije, ki so resnično obremenjujoče. Pred leti se je zgodila prometna nesreča v predoru pod Golovcem, v kateri je bilo šest mrtvih. Še zadnja ponesrečenka, ki sem jo pripeljal v bolnišnico, je potem umrla … Zdravstveni tehniki, ki so bili z nama na tej intervenciji – bila sva dva zdravnika –, so prekinili delo, šli so na pogovor k psihologu, stres je bil prehud, zdravnika pa sva morala čez uro na naslednjo intervencijo. Za razbremenitev ni bilo poskrbljeno, tudi danes ni. Kolegica, denimo, je bila na nujni intervenciji pri otroku, ki je potem umrl. Čeprav je strokovno naredila vse, kar je bilo mogoče, je bila tako prizadeta, da je šla v bolniški stalež. Kako vse to prenašamo? Slabo, vsak od nas poskuša obvladati stres na svoj način, kako mu uspeva, ne vem.

Ste to kdaj poskusili popraviti?

Ko sem bil predstojnik, sem poskusil. Prvo, kar sem želel uvesti, je bilo to, da se po težki, stresni intervenciji ekipa zbere in pogovori o njenem poteku – kako smo ukrepali, ali bi lahko še kaj naredili ... To bi bila zagotovo razbremenitev, ki bi nam pomagala. Ampak ker nas je bilo premalo in čeprav z zdravstvenimi tehniki delamo skupaj, v timu, smo razdeljeni med klinični center in Zdravstveni dom Ljubljana, po intervenciji na terenu gre vsak v svojo bazo.

Ste sami kdaj poiskali pomoč psihologa?

V Zdravstvenem domu Ljubljana je služba za psihološko pomoč, v kateri deluje zdravnik, ki je tudi psiholog, seveda pa ni dosegljiv takoj po takih stresnih dogodkih.

Nekako velja, da naj zdravniki ne bi predolgo vztrajali na urgenci, ker je to delo izredno zahtevno. Kako je s tem pri nas?

To je res. Mladi specialisti urgentne medicine so vrhunsko usposobljeni, zavzeti za delo. Kako pa se bodo počutili čez deset let, ne vemo. V ZDA dela urgentni zdravnik največ deset let, potem postane predstojnik, svetovalec, raziskovalec ali dela na drugih področjih medicine, ob tem pa moramo vedeti, da v ZDA ni zdravnika na terenu. Pri nas je pomoč ogroženemu bolniku na terenu pomemben del našega dela, to pa zdravnika še dodatno obremenjuje. Za to bo treba najti rešitev.

Kako ste vi zdržali štiri desetletja?

Zelo veliko sem se ukvarjal s športom, tekom, s tem sem ohranjal kondicijo. Pa tudi v hribe hodim veliko. Nekako sem s telesnim naporom poskušal premagovati stres.

Kako pa je vaša družina prenašala vse to, tudi pogosto odsotnost?

Težko. Taka služba ne pozna praz­nikov in vsaka noč ni bila za spanje, skoraj več časa sem bil v službi kot doma. Sicer je to problem v vseh poklicih s takšno naravo dela. Domačim ni bilo lahko, in če danes gledam nazaj, si včasih mislim, da bi moral ravnati drugače, morda zamenjati službo ob pravem času. Sicer pri takem razmišljanju nisem osamljen. Dr. Trstenjak je v neki knjigi med drugimi analizami objavil anketo, v kateri je spraševal upokojence različnih profilov, ali so zadovoljni s preteklim življenjem in ali bi, če bi živeli še enkrat isto življenje, spremenili ključne odločitve. Rezultat ankete je bil katastrofalen, 92 odstotkov anketirancev bi spremenilo ključne odločitve v življenju in s preteklim življenjem niso bili zadovoljni, samo osem odstotkov je bilo zadovoljnih. Jaz sem nekje vmes med tema dvema skupinama.

Ste morali na teren tudi zunaj turnusa, ponoči?

Če je zdravnik, ki je bil razpisan za delo, nenadoma zbolel, ga je nadomestil kolega, poklicali smo ga od doma. Včasih pa je zdravnik, ki je bil dežuren ponoči, v takem primeru kar nadaljeval. Vedno smo bili kolegialni, vedeli smo, da take službe ne moremo prekiniti ali opravljati s kritičnim, premajhnim številom zdravnikov. Obstaja pa seveda načrt aktivacije zdravnikov v izrednih razmerah ali pri množičnih nesrečah.

Ena hujših nesreč pri nas je bila balonarska.

Da, to je bila prava katastrofa. Zdravnik SNMP, ki je prvi prispel na teren, je v tisti grozi pravilno odreagiral in vodil reševanje. Če takrat postaneš paničen, je konec. Ravnati moraš po algoritmu, ki je predviden, in on je to zmogel, ni pa bilo preprosto.

Vi bi torej izbrali isto pot, samo na drug način bi jo zapeljali. Vam je bilo usojeno, da ste postali urgent­ni zdravnik?

Šlo je nekako za splet okoliščin in tega, kar sem želel. Primarij dr. Armeni je, ko je ustanavljal urgenco, potreboval najprej še enega stalnega zdravnika, jaz pa sem že dve leti delal v splošni medicini. Predlagal mi je, da se mu pridružim, kar je bila zame takrat težka odločitev, odločil sem se in šel v neznano.

Ustanovitev urgence na terenu je zelo povečala možnost preživetja, tudi ob zastoju srca. Kako velik je bil ta napredek?

Seveda, tu je napredek res velik. Zelo je pomembno, da ljudem, ki doživijo srčni zastoj, takoj pomagajo naključno navzoči, mi pa potem z našo intervencijo in zdravili nadaljujemo zdravljenje. Ko sem bil predstojnik, nam je pri 18 odstotkih intervencij na terenu pri srčnem zastoju uspelo oživiti človeka in mu omogočiti, da je povsem normalno živel naprej. Zdaj so rezultati še boljši. Ampak na neki točki se to ustavi, rezultatov uspešnega oživljanja ne moremo več izboljšati, saj je veliko odvisno od razdalje, okoliščin … Če bi imeli še več urgentnih centrov, bi morda še skrajšali čas prihoda, tako pa je bodočnost v ozaveščanju in učenju ljudi o osnovnih postopkih oživljanja in širjenju mreže polavtomatskih defibrilatorjev. Ena od naših zdravnic učence v devetletki uspešno uči o osnovnih postopkih oživljanja. To je prava pot.

Seveda pa nam zdravniška etika nalaga tudi presojo, kdaj je oživljanje še smiselno. Denimo, ko pridemo do pacienta, ki ima mnogo bolezni in je doživel srčni zastoj. Če nam nekdo pove, da je bil pacient nepokreten, neodziven, imel vrsto diagnoz, takrat moramo prekiniti oživljanje. In to je dodatna obremenitev zdravnika, kako se bo odločil. Spet stresna situacija, ki je neponov­ljiva. Ko sem bil predstojnik, me je zdravnica vprašala, ali je naredila prav, ko ni oživljala pacienta z alzheimerjevo boleznijo, ki je bil povsem neodziven v srčnem zastoju. Seveda je ravnala prav, saj ne bi bilo etično, da bi ga vrnila v vegetativno stanje.

Pred leti ste kot zdravnik delovali tudi v okviru Sforja v Sarajevu. Kak­šna je bila vaša naloga?

Ministrstvo za obrambo je v Butmirju, oporišču Nata v Bosni, prevzelo obveznost zagotavljanja zdravstvenega varstva pripadnikov Sforja. Potrebovali so zdravnika, sam pa sem to vzel kot nekakšen izziv. V bazi je živelo približno 2000 ljudi, največ Američanov. Tam smo ustanovili ambulanto, prejel sem čin majorja (smeh) in od leta 1999 do 2001 sodeloval po nekaj mesecev. Izkušnja je bila zanimiva, zdravili smo pripadnike Sforja, pa tudi domačine – tiste, ki so bili zaposleni v bazi, pa tudi druge. Takrat je bila v Bosni katastrofa in mislim, da je še danes. Zdravila je vsak lahko dobil brez recepta, za denar. Vsa tista frustracija, obremenitev zaradi vsega, kar so Sarajevčani pretrpeli ... zdravil sem ljudi, ki jim ni bilo nič, bili pa so psihično uničeni. Predstav­ljajte si, da je v dveh letih vojne umrlo 10.000 Sarajevčanov in vsaj tisoč otrok. Otroška bolnišnica nad Ilidžo je bila razrušena, potem ko so jo med vojno bombardirali. Tiste ljudi smo poslušali in od blizu začutili, kakšna strašna stvar je vojna. Pomagali smo jim, kolikor smo mogli. Naša osnovna naloga pa je bila obravnava uslužbencev Nata. Dobil sem celo medaljo (smeh), potem ko smo rešili življenje ameriškega vojaka, ki se je v prevrnjenem džipu skoraj utopil v nekem potoku.

Tudi sami ste pred nekaj leti doživeli hudo prometno nesrečo, v reševalnem vozilu. Kako resno je bilo?

Ko sem se vračal z intervencije na cesti proti Turjaku, kjer je po prometni nesreči v avtu zgorel voznik, in sem se z drugim poškodovancem peljal v Ljubljano, je taksist zapeljal pred reanimobil na nujni vožnji in se zaletel v nas, da smo se prevrnili. Sam sem bil poškodovan, ukleščen, a na srečo glava ni bila poškodovana, tako da sem bil ves čas pri zavesti. Še danes se mi kdaj sanja o tem.

Ali zdaj še bolje razumete ljudi, ki so v takšnih okoliščinah?

Razumem jih. Razumem tudi, kako se počutijo pacienti, ki so na intenzivni terapiji, kot sem bil sam.

Veljalo je prepričanje, da se imajo zdravniki za »bogove v belem« in da je treba temu narediti konec. Zdaj pa je videti, da lahko vsakdo kritizira njihovo delo, jih ocenjuje. Kako to vpliva na njihovo samozavest, odločanje pri posegih? Denimo kirurgov?

Vsak kirurg mora biti in je prepričan, da dela strokovno, in če se med operacijo zgodi nekaj, česar ni predvidel, se mora odločiti, kaj bo storil, ukrepati mora seveda takoj in pravilno. Ob vsem trudu in zav­zetosti, ko stoji ure in ure v operacijski dvorani, gotovo ne razmišlja, kakšen beli bog je, in to je tisto, kar je pri tej medicinski veji posebnega. Mogoče je podobno tudi na urgenci. Ko obravnavamo bolnika, moramo ugotoviti, kaj mu je, ali je ogrožen ali ne. Tukaj ni ponovitve, odločiti se moramo takoj.

Noben dober zdravnik se nima za boga v belem. Mogoče na začetku, ko mlad zdravnik, poln teoretičnega znanja, misli, da ve vse, izkušnja pa ga postavi kmalu na real­na tla. Z izkušnjo vidiš, kje si, in z distanco dobiš pravi odnos do dela. Vidiš, da nisi noben bog, ampak raziskuješ potek nekega naravnega dogajanja, ki škoduje bolniku, iščeš vzroke, način, kako bi mu pomagal. Pri urgentni obravnavi pogosto vidimo bolezenske znake, ki so drugačni, netipični. Denimo slepič. Diagnoza slepiča je na prvi pogled enostavna, znaki so tipični, operacija za kirurga ni problem, lahko pa ima tudi popolnoma drugačno klinično simptomatiko in posledica je napačna diagnoza. V ZDA so ugotovili, da je smrtnost zaradi zapletov pri diagnozi vnetega slepiča izredno visoka, pri pravočasni postavitvi pravilne diagnoze pa je skoraj ni. Medicina ni enostavna in zdravniki se ne počutimo kot beli bogovi.

Dolga leta ste si prizadevali za novo urgenco. Kako ste zdaj, ko je vendarle zaživela, zadovoljni z njo?

Že pred desetletjem so nam zagotavljali, da je dovolj denarja za urgenco – ne samo za tako, kot smo jo zdaj dobili, ampak tudi za kirurško urgenco in obnovo CIM (centralna intenzivna medicina) in CIT (centralna intenzivna terapija). Z zamenjavo oblasti pa denarja ni bilo več. V desetletju, ko smo čakali na to novo urgenco, so pacienti trpeli, na hodnikih je bil mraz, bilo je grozno. Tistim, ki so o tem odločali, očitno ni bilo treba priti na urgenco, ko so zboleli. Dogajale so se stvari, da človek sploh ne bi verjel. Seveda smo bili na udaru mi, nič krivi »beli bogovi«. Ljudje so jokali, nas zmerjali ... včasih so nam pacienti, starejši, polimorbidni, po 24 urah čakanja rekli, da gredo raje domov in umrejo, kakor da bi šli še na eno preiskavo. Hvala bogu, da imamo vsaj novo urgenco, ki je tudi odlično opremljena.

Še na nekaj pa bi opozoril. Zdravniki SNMP posredujemo pri življenje ogrožajočih stanjih otrok na terenu, kar ni prav. Na urgenci imamo do deset oživljanj otrok na leto in morda še 20 ali 30 okoliščin, ko gre za življenjsko ogroženost otroka. Naši specialisti urgentne medicine so vrhunsko usposobljeni, vendar moraš imeti za obravnavo otroka rutino, izkušnje. V Celovcu, ki je bistveno manjši od Ljubljane, imajo posebno oprem­ljen avto in urgentnega pediatra za intervencije na terenu, pri nas tega ni. Urgentni pediater, ki dela z otroki vsak dan, bi moral biti tudi pri nas pripravljen za intervencijo na terenu, posebno, ker smo pred leti tako urgentno službo že imeli.

Kako si razlagate vse te spore in škandale, ki pretresajo zdravstvo: med ministrstvom za zdravje, ZZZS, vodstvi bolnišnic, zdravniki? Od kod tako sovražno okolje v zdravstvu?

Enostavnega odgovora na to ni. Relacije med ministrstvom in bolnišnicami, zdajšnje afere – mislim, da to nima nič opraviti s pravim zdravništvom, z delom zdravnikov. Gotovo so vpleteni posamezniki, vendar večina zdravnikov ni. Motivi so drugje, politični ali finančni – pomislite samo na te nesrečne žilne opornice. Na primer, skupina zdravnikov na urgenci, s katerimi sem delal, smo bili in smo še danes kolegi in prijatelji, tu ni bilo nikakršnih trenj, nasprotij, sodelovali smo pri obravnavi zapletenih diag­nostičnih obravnavah pacientov. Na začetku dela v urgentni ambulanti smo zdravniki pri pacientu, pri katerem ni bila jasno razvidna bolezenska slika in resnost obolenja, stopili skupaj in ga obravnavali v timu in tako je, če je potrebno, še danes. Trenja, nasprotja, zamere povzročijo, da trpijo stroka, pacient in zdravniki.

O sporih med ministrstvom za zdravje, bolnišnicami in zdravniki težko presojam, o mogočih vzrokih pa lahko vsak dan beremo v časopisih, saj je zdravstvo menda glavni problem v Sloveniji in je uspešno zapolnilo bančno luknjo. Moje mnenje pa je, da sta glavni težavi dejstvi, da imamo v primerjavi z Evropo glede na povprečno število zdravnikov na 1000 prebivalcev 2000 zdravnikov premalo in da celotni izdatki za zdravstvo znašajo 2200 evrov na prebivalca in smo pod evropskim povprečjem; tolaži nas lahko le, da smo boljši od Balkana in Turčije.

Zdaj, ko ste šli v pokoj, imate verjetno kakšne posebne načrte za prihodnja leta.

Veliko stvari je, ki bi jih rad počel, pa jih nisem mogel. Veliko stvari me zanima. Še naprej bom tudi pomagal v stroki, če se jim bodo zdele moje izkušnje koristne. Čeprav se nekako ne spodobi, da bi pri teh letih še delal (smeh), se bom z veseljem udeleževal strokovnih srečanj, simpozijev.

Sprva niste načrtovali zdravniške kariere. Najprej ste celo študirali germanistiko.

Tako je, bil sem tudi prevajalec, še danes veliko berem in to mi veliko pomeni. Po svoje je tudi to neke vrste pobeg. (smeh) Že dolgo se ukvarjam z nekaterimi avtorji, posebno Nabokovom. Vsi poznajo njegovo Lolito, po mojem pa jo je napisal samo zaradi denarja, ker je bil ekspert za metulje in jih je lovil po vsem svetu. Napisal pa je tudi čudovite kratke zgodbe v elegantni, krasni angleščini, kar preseneča, saj je bil Rus. Polovico svojih romanov je napisal v ruščini in neverjet­no je, da je postal eden najbolj priljubljenih angleških pisateljev.

Slišala sem, da veliko pozornosti namenjate tudi zdravi prehrani, da sami pečete kruh ...

Tole s kruhom je malo pretirano, sem pa specialist za rižoto z morskimi sadeži. Zdaj se veliko govori o raznih čudežnih živilih, alternativni medicini, prehrani, vitaminih … Držim se načela zdrave prehrane, skoraj ne jem mesa, svojega načina prehranjevanja pa ne vsiljujem nikomur. Nisem tak, denimo, kot nekateri nesrečniki, ki jedo samo tisto, kar je umrlo naravne smrti … jabolko šele potem, ko pade z drevesa. Ni tako hudo. Kar se tiče diete, bi vsakomur svetoval, naj si kupi knjigo Dražigosta Pokorna, ki svetuje zdrav način hranjenja v okviru zdravega razuma. Če me vprašate, kako je mogoče, da človek pri 80 letih še gre na Triglav ... Menim, da polovico prinese genetika, drugo pa način življenja. Zadnjih deset, dvajset let ravnam tako, da ne jem veliko mesa, intenzivno se ukvarjam s športom … trikrat na teden moraš doseči vsaj aerobni faktor, enkrat do dvakrat tudi anaerobnega. Seveda z neko mero. Poznamo veliko primerov, ko so starejši ljud­je pretiravali in srce ni zdržalo. Če si zdravnik, tudi poznaš svoj EKG (smeh) … Drugače pa vem za kar nekaj ljudi, tudi za starejšega zdravnika, ki je šel v hribe, kljub nasvetu, naj ne gre, in se je slabo končalo.

Tolažba pa je tudi, da srečujem na Šmarni gori ljudi, ki so stari 90 let in več, in mi, ko me prehitijo, prijazno pomahajo.