Priporoča pisatelj Primož Suhodolčan: Sredi fantastičnega ničesar

»Primoža niti bog niti hudič ne moreta ujeti, saj nikoli ne vesta, kje je,« pravijo o Primožu Suhodolčanu njegovi sodelavci. Če na primer nastopa na Obali, nazaj vozeč se pozdravi Ljubljano, potem prek Novega mesta na hitro skoči še v Mursko Soboto in je skozi Slovensko Bistrico mimogrede spet doma na rodnih Ravnah na Koroškem. Tako se godi, če potuje kot pisatelj ali poslovnež, no, ali pa kar oboje v istem dnevu ...

»Domišljam si, da so Slovenijo le še profesionalni vozniki prevozili bolj po dolgem in počez kot jaz. Po kilometrini morda ne, se pa zagotovo lahko z njimi kosam v tem, da vedno izbiram poti, ki jih, razen domačinov, malokdo pozna. To so na primer neverjetne ceste na Trnovski planoti, tiste čez snežniška prostranstva ali neoznačene kočevske poti, kjer so gozdovi takšni, kot jih lahko vidiš v Gospodarju prstanov. Z veseljem se zapeljem tudi po makadamu in gozdnih cestah. Avto je pač samo pločevinast konj, kaj pa on ve in kaj njemu mar, kje se vozi. Pri tem pa kot pravi stezosledec namenoma ne uporabljam nobene navigacije. Priznam, da sem kdaj tudi zašel, kar pa je vsemu skupaj dalo še večji čar. Pač obrneš in poskusiš drugje,« pravi Primož, ki je z leti spoznal: »Cilj ni pot, pot je cilj.« Njegova mama Marija pa je k temu vedno dodala še tole: »Povsod živijo ljudje!«

»Zato se vedno, kjer koli sem že, poskušam ustaviti, pogledati okrog in koga srečati. Naj bo to gostilna z brkatim lastnikom v nekem kraju sredi fantastičnega ničesar ali pa osamljena kmetija, kjer te gospodar ne spusti iz hiše, dokler ne pokusiš vseh njegovih suhomesnih dobrot. Pa v klet je tudi treba,« pravi Primož.

Kraje, ki jih je odkrival, so pozneje vedno tudi družinsko obiskovali. Za dodatno pomoč so bile Suhodolčanovim vedno še knjige: na primer Lep dan kliče Željka Kozinca, pri polnjenju prehranskih baterij so si pomagali s Konzumom Boštjana Napotnika, o izbiri nedeljske izletniške destinacije pa so v družinskem krogu običajno začeli debato že v petek zvečer, ko so padali različni mogoči in nemogoči predlogi. »Ih, kam?« so se spraševali Primož, Liljana, Peter in Ana in na koncu odločili: »Za nosom naprej!«

Gora ne bo pobegnila

Nekega jutra je Primož predlagal: »Danes je na vrsti legendarna Pot čez goro.« In so šli. Po pravilih bi menda morali odriniti zgodaj zjutraj, a: »Ni pravila! Pravila so sicer zato, da se jih držimo, ali pa tudi ne. Če začneš bolj zgodaj, ni rečeno, da si prej tam. Počasi, počasi ... Vedno gre romar h gori, gora se ne bo nikamor premaknila, kaj šele pobegnila.«

Torej: z Raven na Koroškem, mimo Prevalj, Mežice do znamenite Črne na Koroškem. »V črnjanski bolnišnici sva z ženo Liljano, kot ena zadnjih generacij odprla oči v čudovito, takrat še svinčeno koroško nebo. Črna je med drugim znana po tem, da je imela prvo krožišče v srednji Evropi. Legenda pravi, da so ga naredili zaradi ptičev, ki zaradi strmih bregov niso mogli več plahutati naprej. Zato so potem morali narediti krog in poleteti nazaj po dolini navzdol. Tudi harmonike tam menda vlečejo pokonci, ker za narazen ni prostora. Medved na krožišču vam bo vedno zanesljivo pokazal pot proti dolini Koprivne. Ja, to je pravi medved. In to že druga generacija,« opiše sogovornik.

Če boste nekaj ovinkov pozneje zavili desno, se boste pripeljali v Mitnek. Morda raje počakate do zime, ko bodo tam legendarnemu vojskovodji kralju Matjažu v čast graditelji od vsepovsod znova postavljali snežno kraljestvo. »Njegovo legendo poznate in je najbrž ni treba posebej predstavljati. Po moderni verziji se ta vladar menda pretvarja, da ima spalno bolezen, saj se niti pod razno ne misli zbuditi in reševati tega sveta, ki ga niti malo ne razume. Pa kaj bi to! Bolje bo, da gremo po dolinski ovinkasti cesti naprej do prave in še kako žive legende: Škrubija. Kdor še ni spoznal njegove kuhinje in verjamem, da jih zelo malo hodi na ta konec sveta, naj jo kak sončni petek z velikim užitkom in polnimi usti sladoleda, zabeljenega z bučnim oljem, pokusi na ljubljanski tržnici med Odprto kuhno.« Če pa boste želeli, da kuhalnico za vas zavrti v svojem avtentičnem domu v Šmelcu, prej pokličite. Tudi Škrubi je leteči!

Pot po dolini naprej vas bo pripeljala do Bukovnika, ki je prava izhodiščna točka za pohod na Raduho. »Tista legenda, katera kmetija ima svoj prag najviše v državi, Jekl ali Bukovnik, ne bo nikoli razjasnjena. Nekaj pa drži in to lahko potrdim za vekomaj: obe kmetiji sta postavljeni više od 1300 metrov nadmorske višine. Zdaj pa merite, meričniki.«

Od Bukovnika se po pobočju vije proti zahodu panoramska cesta. »Zdi se, da lahko z nje z mačjim skokom pristaneš na kamniških vršacih. Malo sem in malo tja se odpira tudi pogled na Robanov kot in Logarsko dolino. Če želite, lahko desno čez Pavličevo sedlo nadaljujete pot na Jezersko, no, pravzaprav, nazaj na Koroško, levo pa strmo navzdol proti Solčavi. Sredi tega kraja se boste spet znašli na razpotju: ali desno proti legendarni Logarski dolini ali levo proti Lučam na vrhunski prigrizek k Martini v hišo Raduha. Brez skrbi, kamorkoli vas bo vodila pot, tja bo vedno prav. Tega smo se držali tudi na naših izletih.«

S pločevinastim konjem na Nanos

Primožev sin Peter in hčerka Ana zdaj že rada potujeta po svoje. Liljana in Peter pa tudi bolj po svoje. A vsi se vedno držijo reka: »Spoznavaj svet in domovino. Bodi radoveden! Radovednost je lepa čednost.«

Ondan sta Primož in Liljana peljala Petra na tržaško letališče. Odpotoval je v London. Na poti nazaj je predlagal: »Na Nanosu pa še nisva bila ...« »Že, že. A s sabo nimava pohodne opreme,« je odgovorila Liljana. »Bova šla pa z avtom.«

In sta se prebila s svojim pločevinastim kljusetom na vrh. Kot zapriseženima pohodnikoma jima je bilo sprva malo neprijetno, a golaž je bil odličen in slaba vest je bila tako malo manjša. »So dnevi, ko si rečeva: 'A greva? Greva! Kam? Za nosom naprej. Spoznavat svet in domovino! Karkoli bo pač prej.«